29. 4. 2003 | Mladina 17 | Kultura
Sladko grenki glasovi
Vzpon in padec soula v šestdesetih letih
Otis Redding
© arhiv Zelma Redding
"Imaš rad dobro godbo, ta sladek soul?", je leta 1967 udarno grleno pel mladi Arthur Conley v komadu hitrega tempa ob predirnih fanfarah, ki so v uvodu parafrazirale temo iz filma Sedem veličastnih. V njem je vse: strastno, emocionalno petje, kjer se pete besede iztekajo v vzklike, krike, jamranje visoko intoniranega glasu, ki izdaja ranljivost in odločenost, se lomi in ogovarja. Tu je studijski bend ene vodilnih južnjaških neodvisnih založb, memphiške Stax, brez katere si sofisticirane izvedenke rhythm and bluesa, ki je dobila žanrsko oznako soul, ni moč predstavljati. Konec koncev je pesem pel mladenič, ki ga je pod tutorstvo vzel Big O, Otis Redding. Ta je decembra istega leta osvojil rockovski festival Monterey Pop, kjer je z uprizarjanjem soulovske drame v ekstazo spravil pretežno belsko publiko in ob skromni opremi z odra pometel rock bende, ki so imeli za hrbtom cele bloke ojačevalcev. Otisa je Conley po postavi in medenem glasu spominjal na umrlo črnsko pop ikono, Sama Cooka. Sweet Soul Music je bila predelava Cookovega komada Yeah Man. Zavihtela se je na drugo mesto ameriške pop lestvice. Mladec v njej preprosto našteva velike in izraža svojo željo, da bi sam lahko drugim delil takšno občutenje kot Otis, Aretha Franklin, James Brown, Sam & Dave, Wilson Pickett. Leta 1967 je bil soul na vrhuncu. Urbana črnska godba je bila uprizarjanje stanj zaljubljenosti, obžalovanj, hrepenenj, prevar, skrivalnic. Soul je bil več kot glasba. Bil je orodje izražanja skupinske solidarnosti skoz metaforo ljubezni in sreče opoteče. Sovpadal je s svobodomiselnimi hotenji in vrenji, s črnskim gibanjem za državljanske pravice v ZDA.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
