Hi-tech gverila

Tehnološka znanost danes ne obstaja brez vojaške industrije. In obratno. Tehnološko raziskovanje je podrejeno točno določenim socialnim, ekonomskim in političnim interesom kapitala. Raziskovanje na velikih tehničnih univerzah je podrejeno zunanjim finančnim virom, ki mladim raziskovalcem vnaprej definirajo področje njihovega raziskovanja. Redukcija raziskovalnih področij na razvoj industrijske in vojaške tehnologije je razlog za nastanek Institute for Applied Autonomy (IAA). "Želeli smo oblikovati kritiko inženirski kulturi kot taki. Uporabljamo jezik inženirstva, imenujemo se Inštitut, ker ko se razglasiš za inštitut, se lahko udeležuješ konferenc, kamor hodijo tehnični inženirji. Tam predstavimo svoje raziskovanje, svoje projekte, govorimo o svobodi izbire svojega dela, o odgovornosti študentov, ki razvijajo policijsko ali kakšno podobno represivno tehnologijo," je Inštitut za uporabno avtonomijo začel predstavljati tridesetletni Američan, ki svojega pravega imena medijem noče razkriti. Zakaj anonimnost? "Ker so skoraj vsi naši projekti uporabljeni za protizakonite akcije, prava imena bi otežila delovanje, posebej sedaj, v času razvoja represivne zakonodaje," pravi Američan, ki novinarjem ponuja različne psevdonime. Nam je ponudil ime John.

IAA so leta 1998 ustanovili trije študentje s tehničnih univerz v New Yorku, ki niso bili zadovoljni z obstoječim militarističnim industrijskim modelom tehničnega izobraževanja. "Zanimal nas je razvoj tehnologije v namene splošnega družbenega razvoja. Našim izdelkom smo nekako želeli dodati aktivistično uporabno vrednost, želeli smo razviti tehnologijo, ki bi bila uporabna za kritične aktiviste. Tiste, ki jih mainstream danes imenuje antiglobaliste."

Ideje so se začele rojevati, ko so se fantje udeleževali akcij Reclaim the street: "Pri teh akcijah je velika težava, kako spraviti ljudi s pločnikov na cesto, ko pa veš, da jih bodo prvih 150 aretirali. Ena od idej je bila poslati na cesto stvari, kot so roboti, ki so spektakularni, zabavni in glasni. Najprej spraviš njih na ulico, ko robotki zmotijo policijo, masa zavzame ulico."

Grafiti robot

Njihov prvi projekt je bil Graffiti Writer - robot za pisanje uličnih grafitov. "Veliko moč vidim v akciji, ko sebe zaradi protesta proti določeni temi, ki se ti zdi pomembna, pošlješ v tveganje in tvegaš aretacijo. Vendar hkrati obstajajo akcije, za katere ni vredno biti aretiran. To je zagotovo grafitiranje, ki je že kar zgodovinski način širjenja kritičnega konteksta na ulici. Menim, da ni vredno biti aretiran vsakič, ko na zid napišeš kakšno izjavo. V ZDA ljudje, ki popoldne zapustijo svoje domove, večinoma odidejo v nakupovalne centre. To je zasebni prostor, z zasebno varnostno službo. Določeni zakoni, ki nam dovoljujejo izražanje v javnem prostoru, tam ne veljajo. Spoštujem človeka, ki bo tvegal aretacijo zaradi grafita v nakupovalnem centru, vendar zakaj ne pošljemo robota in naj aretirajo robota? Naredili bomo novega, nadaljevali z delom in obdržali aktiviste zunaj zapora, da lahko nadaljujejo akcije." V ta namen so IAA-aktivisti iz avtomobilčka na daljinsko upravljanje razvili robota za risanje grafitov. V trgovini so preprosto kupili otroško igračo, ji malce povečali hitrost, da je avtomobilček postal hitrejši od povprečnega ameriškega policista. Avtomobilčku so vgradili sistem, podoben računalniškemu tiskalniku, ki izpod podvozja avtomobila, ob pritisku na poseben gumb na konzoli za upravljanje avtomobilčka, na asfaltu izpiše sporočilo, ki ga vnesete s pomočjo prenosnega računalnika. "Osnovna ideja malega robota je bila pošiljati robote na mesta, ki so za aktiviste prenevarna. Prva akcija, ki smo jo naredili, je bila, da smo v Washingtonu, pred Kongresom na Capitol Hillu, napisali Voting is Futile (Volitve so nepomembne). Skoraj so nas ujeli, policija je prišla, mi smo bili v avtomobilu, policist je prišel, gledal robota, barva se je zlahka vohala, vendar policist ni vedel, kaj se točno dogaja, pogledal je robota, nato nas v zraven parkiranem avtomobilu, vzeli smo robota in odšli. Na koncu ni bilo nobenih težav."

Avtomobilčku za grafitiranje je sledil razvoj Little Brotherja, ki je robot, namenjen razdeljevanju subverzivne literature. Little Brother naj bi bil antipod obstoječim predsodkov, ki jih javnost goji do aktivistov. Robotek ni nasilen, temveč mimoidoče prijazno ogovarja, nima preluknjanega nosu, temveč je njegov obraz podoben robo fikcijam iz otroških risank. Prednost robota je njegov obisk v nakupovalnih centrih, kjer so aktivisti zaradi deljenja letakov lahko tudi aretirani. Njihov najnovejši robo projekt pa je Street Writer, ki je povečava malega Graffiti Writerja, saj gre za preureditev kombija, ki med vožnjo na cesto izpiše ogromen grafit.

Za svoje raziskovanje so fantje prejeli že kar nekaj nagrad, IAA je vabljen na številne tako tehnične kot umetniške festivale, eno najbolj odmevnih gostovanj pa so imeli v Avstriji. "V istem času, ko smo mi prejeli to denarno nagrado, financirano iz državnega proračuna, je avstrijska vlada aktivno razbijala disidentske skupine v Avstriji. Aktivno so delovali zoper svobodo govora, aretirali in sodili so disidentom, sočasno pa so nam, ki se imamo za neko aktivistično skupino, podelili nagrado. V Avstriji je zelo znana web skupina z imenom Public Netbase, ki disidentom omogoča izražanje. Ravno v tem času so bili tarča vladne akcije. Ves denar (5000 $), ki smo ga dobili od avstrijske vlade, smo namenili njim, da se naprej borijo proti avstrijski vladi. Poleg tega smo na podelitvi nagrad uporabili Graffiti Writer, ki je na odru, kjer so se podeljevale nagrade, napisal internetni naslov Public Netbasa. Vsak malce širši kader v preostalem delu podelitve je bili tako reklama za Public Netbase."

Gledamo vas

IAA je v Ljubljano prišel v sklopu izredno slabo organiziranega festivala Break 2.2, ki si je letos nadel tematsko ime Nevidna grožnja. Paralela med Nevidno grožnjo in IAA je njihov projekt iSee, ki pomeni mapiranje nadzornih kamer, nameščenih v javnem prostoru. Število nadzornih kamer povsod po svetu raste, javne debate o problematiki javnega nadzora pa ni. Provokacija debate je bil eden od prvih vzrokov izdelave sofvera, ki vam na mapi, kjer so označene "vse" nadzorne kamere, poišče tisto pot med točkama A in B, kjer se boste izognili največjemu številu kamer. Najprej je nastala mapa Manhattna, sledil je Amsterdam, tretja je na vrsto prišla Ljubljana, katere mapo lahko najdete na IAA-internetni strani. "Ideja, da je videonadzor sredstvo zmanjševanja kriminalitete, ne drži. Če slučajno najdeš povezavo med nadzorno kamero in zmanjševanjem kriminalitete, se ponavadi zgodi, da se kriminaliteta poveča nekje drugje. Torej kamere ne zmanjšujejo, ampak premikajo kriminal. V praksi to pomeni premikanje kriminala stran od bogatih območij v revna naselja. Poleg vsega tega je v ozadju tudi velika industrija, močni ljudje, ki proizvajajo in prodajajo kamere. Oni so tisti, ki dajejo ocene, kako učinkoviti so videonadzorni sistemi. Lahko najdemo raziskave takšnih podjetij, ki zagotavljajo, kako se kriminal zbija z videonadzorom. Resnica ni pomembna, to je biznis. Ko promoviraš kamere, govoriš o krajah, kriminalu, posilstvih ... Kje v resnici so postavljene kamere? V rezidenčnih četrtih, bančnih četrtih, kamere so tam, kjer je treba zavarovati lastnino. Ko greš v revne soseske, tam ni kamer, kriminala pa mnogo več. Cilj te tehnologije ni varovanje ljudi, ampak varovanje lastnine," pravi t. i. John, ki mu je uspelo v Ljubljani zbrati lokalne aktiviste, ki so IAA-ju pomagali pri mapiranju ljubljanskih nadzornih kamer. V Ljubljani kamer ne manjka, v ožjem centru so jih samo v treh dneh iskanja našteli okoli 200.

Obstajajo trije različni tipi nadzornih kamer. Prvi so sistemi majhnih kamer, ki jih boste praviloma našli v majhnih trgovinah, kjer se posnetki snemajo in hranijo 7 dni. Nato se presnamejo. Drugi tip so videonadzorni sistemi v vladnih ustanovah oz. na posestvih večje vrednosti. Za te sisteme so značilne nadzorne sobe, kjer zaposleni ves dan sedijo in gledajo v več deset ekranov. Tretji tip je povezovanje teh nadzornih sistemov v mestne nadzorne sisteme, kar pomeni sobo, kjer se nadzoruje celotno mesto. Torej ni več nobene povezave med nadzornikom in območjem nadzorovanja. Zloraba postane vse bolj verjetna, "predvsem med tistim nadzornimi sistemi, ki jih direktno upravljajo ljudje - ponavadi moški, ki gledajo svet skozi te kamere. To so čisti voajerji. Ko gre mimo ženska, ji oko kamere sledi. Če vidijo kakšno z dekoltejem, zoomirajo kamero v oprsje. Problem je, kaj se zgodi s posnetki. Na tržišču obstajajo videokasete oz. internetne strani, ki bazirajo na nadzornih kamerah in posnetkih žensk v različnih trenutkih. To je čista invazija na zasebnost. Najhujša zloraba so DVD-ji z vsebino nadzornih kamer, ki so naprodaj. Posnetki, posneti brez vedenja posameznika, brez njegovega dovoljenja, so uporabljeni za tržno igrico neke skupine ljudi. Zakonskih določil glede tega ni, konsenz pa je videti približno tako: če jaz postavim kamero, so posnetki moji, z njimi pa lahko naredim, kar hočem. To se mi zdi izjemno problematično. Poleg tega se še dogaja, da operaterji skozi nadzorne kamere posvečajo pozornost predvsem pripadnikom manjšin, drugače oblečenim, brezdomcem ... to je isto kot rasna profilizacija, ki je velik problem v ZDA".

Lokacije nadzornih kamer niso nikjer označene, nihče ne ve, koliko natanko jih je v posameznem mestu, ve pa se, da obstaja trend rasti števila videonadzornih sistemov. Zavarovalnice vam npr. ponujajo bolj poceni premije, če pred hišo postavite nadzorno kamero, nadzorni sistemi pa imajo veliko opraviti tudi s kulturo permanentnega strahu, ki se iz Busheve sobe kot kuga širi po vsem svetu. Procesa ni več mogoče ustaviti, sogovornik John pa edino rešitev vidi v odprtju obstoječih videosistemov. "To so zaprti sistemi. Ko si na ulici, nimaš pojma, kdo te snema in kaj se bo zgodilo s temi posnetki. Zakoni bi tu lahko vskočili z določili o odprtju teh sistemov. Zanima me, kaj bi se zgodilo, če bi se ti sistemi odprli. Ali bi se zgodila stara nadzorna fora, ko starejši ljudje cele dneve stojijo na vhodih hiš ali balkonih, opazujejo mimoidoče, nadzirajo otroke na ulici ... zavedam se, da bi to še vedno bila kontrola, vendar je to lokalna kontrola, ki dovoljuje ljudem, da prevzamejo odgovornost za red v njihovi soseski. To ne bi bila več stvar oblasti, ampak lokalne skupnosti."

povezava