Butanju glave ob skale

Pogosto in mnogo se je zadnje čase (ob izidu trojne zgoščenke) govorilo o legendarni Butnskali. Marsikaj pravljičnega se je razpredalo in prenekatero žaltavo je bilo moč čuti tako o nastanku te radijske serije kot tudi o raznih pikantnih podrobnostih s snemanj. Seveda se o takih kultnih zadevah vedno mnogo govori, a večinoma so to v prostodušni važnosti posvečencev porojene izmišljotine, torej tistih, ki baje poznajo stvari "od znotraj" in bi na vsak način radi pristavili k tej legendi tudi svoj lonček. Tako, na primer, se nikakor ne morejo domeniti niti tega, kdaj in kako je Butnskala sploh nastala, ta lajna nekaj in oni zatrjuje drugo. Zato je čas, da tej našarjeni zmedi napravimo konec ter prvič javno izpovemo edino in pravo resnico o tem. Zaupal mi jo je izjemno zanesljiv vir, vendar pa le moram pripomniti, da sva bila s tem virom, (Emil Filipčič, v nadaljnjem tekstu kar File, idejni oče Butnskale) takrat v takem stanju, da sva videvala kar dvojno, in zato ni izključeno, da se bo nekega dne pojavila tudi ona druga resnica.

Torej, bilo je prvega novembra leta 1972, dan, ko se na ta svet vračajo duhovi umrlih. Menda pri tem neizmerno trpijo, ljudje pravijo, da so muke take, kot da bi jih mlelo sedem mlinskih kamnov. A vse to pretrpijo, le da bi bili tista edina dneva v letu, na dan vseh svetih in vernih duš med svojci. Zato se takrat, da pač duhovom ne bi bilo presuhoparno in dolgočasno, pušča v stanovanju celo noč prižgano luč, moč pa jih je tudi slišati. Na ta večer je obvezno peči kostanje in oglašajo se prav prek njih. Med peko namreč pogosto cvilijo in neobčutljivi pozitivisti menijo, da ta zvok prihaja le od pare, ki sikajoče puhti izpod lupine. Vendar če prisluhneš natanko, potem ni več nobenega dvoma, da so to kriki nesrečnih grešnih duš v vicah. Sicer je na ta dan za večerjo zapovedan tudi segedin golaž, vendar pa, zakaj, ne bi upal trditi. Morda, tako ugibam, se v njegovem pomirjujočem brbotanju čuje neizmerna lagodna radost onih duš v nebesih. Morda, a ne vem natanko. No, v glavnem, bil je ta dan duhov in večer se je že davno prevesil v temno noč, ko sta File in Marko Derganc (odslej Dergi) krenila v družbi nekaj steklenic vina na pokopališče. To je bilo že opustelo, svojci umrlih so ga že davno zapustili. Vse je preveval vonj po vosku in krizantemah. Onadva pa sta sedla na hladni marmor nekega nagrobnika in v zadovoljni brezciljnosti tiho srkala svojo popotnico. Nenadoma pa je File v utripajočih pramenih mehke svetlobe tisočerih svečk zapazil nešteto duhov, ki so brezciljno begali med spomeniki ter se z glavami butali ob trde nagrobne kamne. Menda so bili pozabljeni od vseh svojcev in ostali brez doma. In v tistem trenutku se mu je utrnila zamisel o Butnskali.

(Sicer pa se Filetu duhovi prikazujejo pogosteje, kot bi mislili. Tako je, denimo, nekoč prišel na obisk v moje skromno stanovanjce v Škofjo Loko, le za en dan sva menila sprva, a se je spontano razvlekel na tri. Seveda sem mu, saj sva oba živahna možička, vestno razkazal vse zanimivejše gostinske lokale na tistem našem prijaznem koncu, kjer sem ga seznanil z osnovami družabnega življenja mesta in ga kasneje tudi aktivno vključil vanj, tako da sva domov primahala precej pozno, a neizmerno veselo. Kar tako, za boljši spanec, sva odprla še steklenico, morda dve, kdo bi vedel, ko se nama je pridružila M. K., rojena L. Ta pokojna gospa je namreč trenutno naš najvidnejši hišni duh. Ker je hiša stara že nekaj stoletij, je seveda še cel kup drugih, toda večino je čas že tako načel, da so videti samo še kot nekakšni dimčki ali od dežja in sonca sprane, v prah razpadajoče cunje. M. K., rojena L., pa je v še relativno zelo dobrem stanju. Zadržuje se predvsem v moji sedanji kuhinji, kajti v tem prostoru je tudi umrla, na mestu njene smrtne postelje sedaj stoji nizka omara in prav tam, kjer ji je omahnila glava, imam postavljen televizor. Sicer pa ima svoj stalni brlog tam zadaj za hladilnikom, in čeprav med občasnim čiščenjem na tem mestu naletim le na hladno in trdo steno, sem prepričan, da tod obstajajo tudi neka mala vratca, saj ponoči, ko vstopim v temno stanovanje, večkrat zapazim, kako se skozi špranje med vratnim krilom in steno iz tega gnezda prebija svetloba. Ker sem mnogo zdoma, ji je verjetno neizmerno dolgčas, še posebno pa jo zanimajo vsi moji gostje. Nikakor pa ne more strpeti, da se ne bi vrinila zraven, kadar vesela druščina sedi za s polnimi steklenicami obloženo mizo ter se predaja mastnim in nemastnim zgodbam. Takrat kar nenadoma začutiš prisotnost še nekoga, ki ga sprva ne vidiš, dokler se ta lik počasi vse bolj in bolj oblikuje in končno je tu M. K., rojena L. In te vsiljive razvade je nikakor ne morem odvaditi, čeprav sem že nekajkrat povzdignil glas in uporabil kar nekaj ostrih besed. Tako je bilo tudi onega večera. Kar na lepem je za mizo sedela tudi ona, najprej tiho, potem pa se je pričela vtikati celo v razgovor. Čeprav sem ji nekajkrat zabičal, naj se že enkrat spoka tja za hladilnik, je kar vztrajala in nekaj brenčala, File pa je, očitno prepričan, da ždi v neki krčmi, le utrujeno momljal, daj, utihni že enkrat, baba stara. Prebudila sva se s puščavama v ustih. Čuj, File, sem rekel, grem tjale k Ziherlu po ene par pirov, da prideva malo k sebi, on pa je iz istega razloga jadrno šinil proti stranišču. Zaradi nuje je vrata na gank notranjega dvorišča pustil kar na široko odprta, in ko še ni niti dobro izcedil popitka prejšnjega dne, se je pred njim pojavila starejša gospa, M. K., rojena L., očitno še vedno užaljena zaradi najinega sinočnjega vedenja. Torej, kdo pa ste vi, ga je situaciji, v kateri je bil, primerno vzvišeno vprašala. Emil Filipčič, slovenski književnik, je skušal obdržati vsaj kanček tistega osnovnega dostojanstva. In kaj počnete tu, je bila hladna še naprej. Oh, samo serjem, se ji je skušal približati po človeški strani. Potem pa serjite še naprej, mu je zabrusila in se razblinila. In res, File ga res samo še serje.)

No, potem je pa ta Butnskala kot kakšna buba celih šest let zapredena ždela v Filetovih možganih. Fant si je sicer dobro zamislil svoje življenje, in sicer takole: prve drobne uspehke in pozornosti je kot pisatelj že doživel, zato bi prevzel vlogo nekakšnega družinskega umetnika, čez dan, kadar ga ne bi pestile razne duševne blokade, ustvarjal, pod večer pa v družbi s prijatelji književniki v kakšni krčmi ob polnih kupicah pretresal filozofske in estetske probleme, kar bi mu seveda dajalo nov delovni zagon. Žena, mlada, bistra in spretna, pa bi hodila v službo ter s svojo redno plačo skrbela za dnevne stroške preživetja, kajti avtorski honorarji so bili vedno nezanesljivi in so tudi takrat, tako kot danes, le kot oblaki, za katere nikdar ne veš, ali bo iz njih kaj moče ali ne, največkrat le plahutali tam zgoraj. Obenem pa bi, v skladu s svojo v Beogradu preživeto mladostjo vzgajal sinčka v vrhunskega nogometaša. (Pa saj mu je to vsaj na čustveni ravni nekako uspelo, saj je mali "Katanec", kot smo ga klicali, podobno kot drugi otroci s plišastimi medvedki, odhajal spat z nogometno žogo. Vedno jo je lepo namestil poleg sebe, z gornjo polovico na razrahljani blazini, jo prek sredine, prek trebuščka skrbno prekril z odejo ter nato mirno zanihal v svoje fuzbalerske sanje.) Tako torej si je zamislil svoje lagodno, a ustvarjalnosti polno življenje. A se ni izšlo. Soproga se je tem nakanam odločno uprla. Fant je potem nekaj časa v stresu nad takim nerazumevanjem zmedeno begal iz gostilne v gostilno, dokler se ni za nekakšne bolj drobčkane denarje pričel udinjati na Radiu Študent kot spiker. Vendar pa mu žilica ni dala miru, da se ne bi med povsem resnimi kulturniškimi oddajami malo pačil, kar pa je poslušalce neizmerno zabavalo. Vmes pa sta s prijateljčkom Dergijem še privatno šarila po cenenem zasebnem magnetofonu in snemala neke pritegnjeno odbite improvizacije, utemeljene na butanju glave ob skale. To je zapazil tudi takratni šef, neki Uroš Mahkovec, malo premlel zadevo ter ne popolnoma zavedajoč se, kaj vse se bo iz tega skuhalo, požegnal novo oddajo. To je bilo v dneh okrog novega leta 1978 in morda je tej privolitvi botrovalo tudi radostno praznično vzdušje, kajti omenjeni Uroš je slovel po resni, morda celo malce turobni psihi. Denimo, ko je čez dve, morda tri leta, prišel za glavnega šefa na našo Mladino, si je za eno prvih pomembnejših nalog zadal, da me zabriše iz službe zaradi "neresnosti in zajebancije". Ta neprijetnost me je, hvala bogu, takrat sicer zaobšla, je pa spet nekaj let kasneje nemilo treščila prav ob Fileta, in to celo pri organsko evolucionističnem potomcu same Butnskale, tudi vedno cvilež smeha izvabljajočem Radiu Ga-ga, od koder ga je prav iz zgoraj navedenih razlogov izobčil sam Sašo Hribar, ne da bi pri tem vsaj pietetno pomislil, da je pravzaprav prav on nekakšen patriarh tovrstnih radijskih oddaj.

No, potem ko je vsa stvar tam na Radiu Študent že crknila in je bil mrlič že nekaj let uležan, je Fileta, menim, da zaradi finančne zagate, ponovno popadla zamisel o Butnskala revivalu. Enkrat sta me zasačila, File in Dergi, v tisti stari Kavi in mi rekla, ja, madona, Blaž, kaj pa če bi mi naredili v Mladini eno tako novo Butnskalo. Čeprav sem v tej firmi vedno igral zgolj vlogo skromnega uradnika, sem se v hipu povampiril, si nadel videz vplivnega pomembneža ter ju prevzetno zaustavil, hopla, hopla, fanta, tole pa ne gre tako enostavno, najprej mi na ogled prinesita nekaj prispevkov, potem šele se bomo pa naprej pogovarjali. Čez nekaj dni sta mi oddala prve vzorce, spomnim se le, da je Dergi nekaj bluzil o nekakšnih merjascih in nerescih ter take stvari. A glej ga šmenta, prav takrat smo spet dobili novega šefa in tudi ta si je takoj na začetku zadal nalogo, da malo očisti redakcijo, torej da me zabriše iz službe. Ko sem mu predal to novo Butnskalo, sta s takratno kulturno urednico, sedaj že doktorico, Melito Z., staknila glavi, nekaj pomomljala ter mi čez čas s prezirom vrgla tiste zasnove na mizo, češ da je to zgolj le bebavo flancanje in nakladanje. In, sta še dodala, da se mora Mladina nasloniti na nove, sveže ljudi, ker so z nami vedno sami problemi. Seveda sem se neznansko čudil, da kdaj bi jaz v službi povzročal kakršnekoli probleme, še posebno pa ne družno s Filetom, dokler mi ni končno prebilo, da je nekoč prej, še pod drugimi šefi, res prišlo do neke zelo neprijetne zagatnosti. Fant je namreč za svojo prvo knjigo Grein vaun prejel nagrado zlata ptica, ki jo je takrat skupaj s Predsedstvom RK ZSMS podeljevala tudi naša revija. Ker je bilo torej to priznanje tako rekoč naše domače, sem moral pripraviti tudi daljše razgovore in zapise z vsemi nagrajenci. Ker pa je ekstravagantni File hotel nekaj več, kot da bi samo pojasnjeval, kaj vse mu ta nagrada pomeni za bodoče ustvarjanje, sva se lepega poletnega dne pridružila prijatelju pisatelju Petru Božiču in skupaj smo se zapeljali dol v Pleterje. Tam se bomo pa že spomnili kaj bolj poduhovljenega, smo si rekli. Peter je dlje časa prebival v samostanu, imel po vsej okolico obilo prijateljev, pa tudi po vseh bližnjih gostilnah je bil dobrodošel gost. (Takrat ga je še pil, namreč.) No, pa smo opravili množico kurtuaznih obiskov in popoldne se je že prevešalo v večer, ko smo se znašli v neki prijazni gostilnici. S Filetom sva nabijala biljard in oštir se je samo prizanesljivo hahljal, ker so nama krogle vse prepogosto skakale z mize in se kotrljale po točilnici, Peter pa je stokajoče kinkal za mizo v kotu ter bentil, ma, kakšna zlata ptica za literaturo, ma, kakšen Filipčič, pa saj še govoriti ne zna po slovensko. Madona, me je hipno prešinilo, kaj pa moj intervju in kaj bodo rekli v službi? Ne sekiraj se, me je potolažil File, veš, kako bova naredila?! Denimo, kakšen se ti zdi tale Pero, če ga pogledaš takole od daleč? Kot navaden švercer televizorjev, je odločno pribil. In midva bova v naslednji številki presenetila bralce s šokantnimi razkritji. In res so lahko prebrali čudne stvari. Najprej sem opozoril bralce, da znani slovenski literat Peter Božič že dlje časa ni ničesar objavil. Da pa kar naenkrat neki neznani Emil Filipčič prejme prestižno književno nagrado. In da, če povežemo te dve dejstvi, vse skupaj zasmrdi. Zategadelj, da sem tega Emila zapil, pritisnil ob zid ter ga verbalno masiral tako dolgo, dokler se ni zlomil in priznal, da je pravi avtor nagrajenega romana pravzaprav Peter, on pa le skromen oficirski otroček, brez talenta, a z veliko željo postati od vseh spoštovan pisatelj. Prilika, da to uresniči, čeprav po nečistih potih, pa se mu je ponudila neke noči, ko se je od frustracij strt plazil domov in zasačil Petra Božiča, ko je ravno ves zasopel in poten na hitrico prenašal težke televizorje iz prikolice večjega tovornjaka v svoje tihotapsko gnezdo. Kasneje se je priplazil bliže, pokukal skozi okno in med visokimi skladovnicami prešvercane robe zapazil Petra, kralja Grundig televizorjev, kako daje navodila svojima pajdašema, prav tako priznanima literatoma, Urošu Kalčiču in Branku Gradišniku. Pa jih je imel v izsiljevalskem primežu, oni njemu tekste in on njim zarotniški molk o njihovih nečednih rabotah. Seveda je, predvsem v kulturniških krogih završalo. Že prej te srenje nisem kaj prida cenil, v tistem trenutku pa mi je obči ugled te srenje zgrmel prav v najnižje trakte črev. Pa saj moraš biti res pravi butelj, da si lahko Petra Božiča predstavljaš, kako najprej prevaža polno naložen traker po odročnih cestah, potem pa še lastnoročno razloži in prenese težke televizorje v svoje skrivno skladišče. Morda je bil še najbolj tragično hecen gospod Humer, takratni predsednik ZKOS in Petrov direktni predpostavljeni, ki je s svojim šolanim pevskim basom žalobno brnel, joj, kakšno kačo sem gojil na prsih. Čez par dni pa so prišli na našo redakcijo miličniki, prvič kar v uniformah, oni nevidni so se tod pač motali tudi že prej. Tajnica Milena se je skoraj uscala od privoščljivosti, ko sta me verbalno pestila. Nato so vse vpletene "povabili" na "razgovor". Kar trije višji miličniški dostojanstveniki so nas jebali v neki suhoparni sobani, neki inšpektor, specialist za anarho študentarijo, neki pravniški specialist in za povrh, bog ve iz katerega razloga, še tovariš Vrančič, ki je bil takrat šef antidrogeraškega oddelka. Pravzaprav je bilo zaslišanje, seveda zabeljeno s prav groznimi pretnjami, saj se je obtožba glasila "širjenje lažnih govoric z namenom vznemirjanja javnosti", izjemno hecno. Uroš Kalčič si je nadel vzvišeno okamenel izraz, pogosto je sopeče pihnil skozi nos in poudaril, da se mu zdi vse skupaj neizmerno bedasto, Branko Gradišnik je ljubeznivo prevzel vlogo pogajalca, ki jo je opravljal z nemalo besedne spretnosti in mnogo kriljenja z rokami, Peter Božič, ki si je prav za to priložnost izjemoma nadel pražnjo obleka z nenavadno široko in pisano kravato, je večkrat poskočil, kot da bi ga kdo piknil v rit, zakrilil z rokami ter s privzdignjenim hreščečim glasom neverjetno hrabro in agresivno napizdil tiste visoke miličniške uradnike, pri tem pa pogosto poudaril, kako ugleden in cenjen pisatelj da je (ampak so ga vedno le zavrnili, češ usedite se nazaj, Božič, in se pomirite, saj vas pač predobro poznamo), Emil Filipčič pa se je, nalit kot zmedena kura, zaklinjal, da je vse, kar je bilo napisanega, gola resnica, zato se mu je malo bolj posvetil tovariš Vrančič. Po kakšnih dveh urah so tudi omenjeni uradniki pričeli ugotavljati, da celo njim stvari malo uhajajo iz rok, zato so se z našim glavnim pogajalcem Brankom pogodili, da pač morava s Filetom v naslednji številki skesano priznati vse svoje perfidne nakane vnašanja destabilizacije našega sicer trdnega sistema, se skesati in obliti z gnojnico samokritike. Vendar sva se potuhnila in na afero so kmalu vsi pozabili, razen mojih šefov. No, in zato smo ob Butnskalo v pisni obliki.

O teh pred kratkim izišlih cedejkah pa ne bi govoril, pa tudi poslušati jih ne kanim. Včasih mi namreč gre ta Butnskala že kar na živce, saj je nekatere tipčke iz naše generacije tako opredelila, da ne rečem pobebavila, da se še danes, po vseh teh letih, ob vsaki primerni, še pogosteje pa neprimerni priložnosti ogabno nespretno pačijo s posnemanjem govora kakšnega izmed likov. Le na predstavitev sem šel, upajoč na srečanje s kakšnim starim prijateljčkom in kozarčkom vina. Pa z vinom žal ni bilo nič, do butanja pa ni bilo daleč. Prišlo je namreč do usodne zablode, sporočeno je bilo, da bo v prostorih knjigarne Vale-Novak, midva s Filetom pa sva, ne vedoč, da obstajata dve taki knjigarni, zavila kar v tisto na Wolfovi. Ker sva bila že malo majava, naju je neki velik in stasit varnostnik, še najbolj podoben kakšnemu dobrodušnemu oblemu tjulnju, dokaj ljubeznivo napotil nazaj k vhodu. File pa mu je, vešč svoje gledališke prakse, z gromkim teatraličnim glasom zabrusil v ksiht, ha, pa ti veš, kdo sem jaz? Emil Filipčič, slovenski mislec in književnik, ti, ti si pa navaden butec. Pri sedmem butcu je siromak prvič pričel omenjati policijo, preden pa se je najina zabloda končno le razjasnila in so živci že pokali, je bil butec točno šestnajstkrat. Nato sva odšla v BTC.

Aja, samo še to, nekoč sva pa s Filetom kar cel mesec skupaj snemala neki film. In če verjamete ali ne, naslov je bil Butnskala. Jaz sem bil neki Marjan ali nekaj takega. Toda s pravo Butnskalo ni imel nič skupnega.