Uslužbenec v tonski centrali

Pred dvajsetimi leti je v socialistični Jugoslaviji delovala skupina, ki se je imenovala VIS Idoli (VIS - vokalno-instrumentalni sestav). Vodil jo je Vlada Divljan, tedaj mlad študent geologije in ljubljenec beograjskih deklet, ki je s prijatelji Srđanom Šaperjem, Nebojšo Krstićem, Zdenkom Kolarjem in Božom Jovanovićem sestavil skupino, popolnoma drugačno od drugih na takratni rockovski sceni.

Idoli so prvo malo ploščo izdali maja 1980, nekaj dni po Titovi smrti. Pesem Retko te viđam sa devojkama s te plošče so tedanje beograjske radijske postaje bojkotirale, ker naj bi z njo Idoli propagirali homoseksualnost. Druga mala plošča je izšla osem mesecev pozneje, zaradi pesmi Maljčiki pa je veleposlaništvo ZSSR v Beogradu pri jugoslovanskih oblasteh vložilo diplomatski protest, saj so bili Sovjeti prepričani, da Idoli z Maljčiki žalijo pridobitve ruske rdeče revolucije. Leta 1981 so prodali 150.000 izvodov tretje plošče; to je bil tedaj eden od rekordov v domačem rock'n'rollu.

Četrta plošča Idolov nosi naslov Odbrana i poslednji dani in je v vseh poznejših anketah o domači rockovski glasbi obveljala za najboljši jugoslovanski rock'n'roll album vseh časov. Rockovski bend je prvič prepeval o do tedaj prepovedanih temah - o maršalu Titu kot diktatorju, o srbski cerkvi, seksu ... New musical express je Idole leta 1982 razglasil za enega najboljših evropskih mladih bendov, ob glasovanju tujih rockovskih kritikov pa jih je francoski časopis Actuel na lestvici najboljših mladih evropski skupin leta 1983 uvrstil na četrto mesto. Potem so Idoli odšli v London, posneli ploščo Čokolada in razpadli. Zadnji koncert so imeli marca 1984 v Ljubljani.

Po kopici izkušenj, ki si jih je Vlada Divljan pridobil v slavnih dneh skupine VIS Idoli v prvi polovici 80. let, po ukvarjanju s filmsko glasbo in odhodu v Avstralijo leta 1991, po vrnitvi v Beograd leta 1996 in ustanovitvi Old Stars Benda se je leta 1999 znašel na Dunaju.

Pred dvema mesecema je svoji bogati diskografiji dodal še en izjemen album Vlada Divljan Presents Die Tonzentrale. Instrumentalna crossover plošča, hibrid različnih smeri in žanrov, kjer Divljan igranje v živo združuje s programirano glasbo.

Die Tonzentrale je nemška zloženka, ki je ni mogoče dobesedno prevesti, njen približni pomen pa je "centrala vseh tonov". Izdajatelj plošče je beograjska založba B92. Z Divljanom so na Dunaju in v Beogradu igrali nekateri stari sodelavci - Aleksandar Šandorov (klavir), Boris Bunjac (tolkala), Zdenko Kolar (bas kitara), pa tudi nekaj novih - saksofonist Dušan Petrović, harmonikar Boban Bijelić, čelist Aleksandar Pavlović, sestri Jovana in Miona Backović in Paul Weihs, Divljanov prijatelj z Dunaja, ki je poleg tega oblikoval ovitek plošče.

Svoje delo nadaljujete v novih razmerah. Kaj je najpomembnejše, po čem se te nove razmere razlikujejo od tistih pred 25 leti, ko ste se začeli ukvarjati z glasbo?

Razlik je precej, nekatere stvari so boljše, veliko pa je, žal, slabšega. Ozračje je zdaj, recimo, bistveno manj prijazno, ljudi je več in so bolj pregnani, dober okus pa se je, kot kaže, preveč sprostil in "demokratiziral". Slabše je tudi to, da sem zdaj star 45 let, čeprav ima celo to nekaj prednosti. Dobro je, ker imam družino. No, kar pa se samega muziciranja, pa tudi drugega delovanja tiče, se nam z računalniki in vsem drugim, kar nam je, z internetom vred, danes na voljo, ponujajo res neslutene možnosti.

Že enajst let nimate več prijavljenega stalnega bivališča v Beogradu. Kako življenje v tujini vpliva na vas?

Odšel sem avgusta 1991, še pred to našo zadnjo vojno, natančneje zelo kmalu po "mali vojni" v Sloveniji, najprej v Avstralijo. Če bi bil vojaški obveznik, bi odšel še veliko veliko prej. Zdaj živim v Avstriji, zadnja štiri leta na Dunaju. Medtem sem dobil dva otroka in to je precej vplivalo name, da se ne počutim tako slabo. Otroci te pomladijo. Kaj naj rečem? Vse skupaj ni slabo, bilo je že slabše, predvsem te selitve z enega konca sveta na drugega, komaj si nekje malo urediš, že se znajdeš v drugi državi, kjer celo govorijo nemško. Pričakajo te za vogalom in govorijo, govorijo. No, sam sem se odločil za to, ne smem se pritoževati, sicer pa se tudi nimam komu. Tako kot večina emigrantov z Dino pogosto lamentirava o vrnitvi v Beograd, a kljub vsemu lamentiranju sva, kot vidiš, še vedno tu.

So nekdanji Idoli sprti in zakaj?

Kar zadeva Idole in nekdanje člane skupine, so razmere takšnele: z basistom Zdenkom Kolarjem in bobnarjem Božom Jovanovićem sem v dobrih odnosih, z Nebojšo Krstićem in Srđanom Šaperjem pa ne. Kar zadeva ta dva, ne vem, ali je sprtost pravi izraz za neobstoj kakršnih koli odnosov, saj pravzaprav sploh nikoli nisem imel priložnosti, da bi se s katerim od njiju sprl. Preprosto, čas nas je odnesel vsakega na svojo stran, tistega velikega in izjemno navdihujočega prijateljstva, ki nas je nekoč vezalo, ni več.

Je kakšna možnost, da še kdaj zaigrate skupaj?

Ko ni bilo več prijateljstva, se je izgubila tudi posebna avra, ki je Idole napravila za idole, s tem pa hkrati razlogi za obstoj benda. Teh še vedno ni in ne verjamem, da se bodo še kdaj pojavili.

Verjamete, da je nekoč obstajala "jugoslovanska kultura" kot nedeljiva celota? Si predstavljate, kako bi ta kultura, če bi se morebiti spet vzpostavila, lahko izgledala ali morala izgledati?

Videti je bilo, da obstaja, in mislim, da je res obstajala kot kultura in, še več, tudi kot subkultura.

Idoli so pravzaprav po svoje začeli v Zagrebu, kaj bi bilo Dugme, če bi igralo le v Bosni, da o puljskem festivalu sploh ne govorim. Mislim, da smo dokaj koristni drug za drugega, zaradi podobnih jezikov in deloma podobnih (pa tudi različnih) mentalitet, podobne in prepletene zgodovine in kolektivnega spomina, pa tudi zaradi skrb zbujajoče maloštevilnosti ljudi na obeh straneh, ki jih ta kultura/subkultura zanima, zaradi zdrave tekmovalnosti in še bolj zdravega pretoka idej ... Precej primerov iz preteklosti je, ko je ta "kultura" delovala in nekaj proizvedla ... Če se bo spet vzpostavila, jo bomo imeli, včasih se mi zdi, da je že skoraj tu. Pa vendar, če jo bomo doživeli, to ne bo nikakršna organizirana in institucionalizirana kultura, temeljila bo predvsem na pobudah posameznikov in manjših skupin z vseh koncev, ki imajo podobne poglede na življenje in umetnost ... Pravi romantik sem...

Vlada Divljan Presents Die Tonzentrale je ustvarjalni pregled celotne zgodovine popularne glasbe - iz vsakega obdobja od 60. let je prevzet kak detajl, ki se vgrajuje v tvojo senzibilnost. Nekateri od njih celo prestopajo mejo slovitega "free jazza", a niso dolgočasni. Kako vam je to uspelo?

Najprej hvala za laskavo mnenje, mislim predvsem na tisti del, da ni dolgočasno. Kar zadeva prestopanje meja, je super, če je tako, toda nisem se pretirano obremenjeval z velikimi idejami in z željo, da s to ploščo spremenim svet. Hotel sem narediti nekaj, kar sem si želel narediti že več let, a doslej iz tega ali onega razloga nisem. Končno so se tukaj na Dunaju vzpostavile ustrezne razmere, duhovne in snovne. Ko pa se je že zgodilo, sem se odločil, da se bom vsega skupaj lotil sproščeno, z željo, da bi naredil nekaj pomembnega, vendar sproščenega, da bi poskusil povedati svojo osebno zgodbo. Pri pripovedovanju teh zgodb sem posegal po različnih izkušnjah, spominih, trikih, od tod vse tisto, kar si omenil na začetku.

Po daljšem času se je na novem albumu pojavila že skoraj pozabljena stvar - dolge in agresivne improvizacije. Tudi te niso dolgočasne in ne delujejo staromodno.

Upam, da je res tako, kajti po mojem ni nič hujšega od dolgočasnega in nenavdahnjenega preigravanja tistega, kar je bilo že davno, seveda veliko bolje, odigrano; toda na žalost gre precejšen del svetovne glasbene proizvodnje, vokalne in instrumentalne, v tej smeri. Številne "preverjene veličine" in svetovne zvezde so, vsaj meni se zdi tako, danes dolgočasne kot kuga. Na srečo je tudi veliko dobre in izjemno navdihujoče glasbe, internet pa jo je naredil dostopno, tako da človek ima kaj slišati, če si to želi. Razlogov, da bi bil staromoden, torej ni. Kar zadeva improvizacijo, jo je precej, vendar je to nadzorovana, editirana improvizacija, od tem in solov, improviziranih v sklopu ene same stvari; napravil sem popolnoma nove stvari, v okviru solov pa so tudi deli, ki so predvajani navzad, a to se na prvi pogled oziroma pri prvem poslušanju ne opazi.

Bi ta novi slog lahko poimenovali "interaktivna glasba"?

Pravzaprav ne vem, morda, predvsem zaradi vsega, kar sem pravkar dejal, to je, da so me nekatere "teme in ideje", ki so jih glasbeniki, sodelujoči na sessionih, kje odigrali, navdihnile, da sem napravil drugačne, nove stvari, tovrstna interakcija je torej bila. Pa tudi sam projekt, kot je moderno reči, Die Tonzentrale bi se v bistvu moral razviti v nekakšno interaktivno - v smislu ustvarjanja glasbe in zvoka - centralo, kot pove že ime. No, bomo videli ... Mislim pa, da pojem "interaktivna glasba" sicer označuje nekaj drugega.

Radoveden sem, kakšni so ekonomski motivi umetnikov v teh "tehnoloških časih". Pri prvem poslušanju je instrumentalna glasba slišati kot glasba, narejena zato, ker je "lahko bila narejena". Ste, ko ste prvič naredil instrumentalno glasbo, pričakovali, da bo to kdo kupil?

Očitno ekonomski motivi niso bili vodilni pri ustvarjanju te plošče, nisem pa jih popolnoma zanemaril. Prvič, pretežko, pa tudi predolgočasno se mi zdi na silo vključevati se v klasične šablone "igranja" na podlagi tistega, kar je ostalo od ex-yu scene, da bi se vživljal v različne vloge, v katere bi se v teh letih lahko ali bi se moral ... Poleg tega je zelo težko predvideti, kaj bo danes "zagotovo vžgalo". Kaj je tisto, kar "zagotovo vžge", ne vem in me tudi pretirano ne zanima ... Navsezadnje pa je trg t. i. instrumentalne glasbe precej drugačen od tega glavnega, "pojočega" trga.

Po svoje se zdi, da je umetnost izgubila pomen. Brez zamere, toda koga danes še zanima instrumentalna glasba?

Ali je umetnost izgubila pomen ali pa je mi nismo več sposobni prepoznati, kajti umetnost se, da bi ostala umetnost, mora spreminjati in uporabljati trike. Vsekakor je danes vse drugače, veliko več nas je in vse se veliko hitreje spreminja, in to pred našimi očmi, tako da ne veljajo enaki parametri kot prej, posebej ko določamo, kaj danes sploh je umetnost. Koga danes zanima instrumentalna glasba ...? Mene, na primer ...

Obstajajo razmeroma sveže teorije, posebno v celinski Evropi, prestolnici tehno zvoka, po katerih naj bi bil rock'n'roll avtistična, zlovoljna kategorija. Te teorije zanikajo tudi smisel avtentičnosti. Kam bi na lestvici pomembnosti z razponom od 1 do 10 uvrstili avtentičnost?

Vsekakor zelo visoko, zame je avtentičnost izraz duše, to je naša zgodba, ki jo imamo ali pa ne, jo znamo ali je ne znamo povedati. Seveda sama po sebi ni dovolj, prav pride tudi nekaj nadarjenosti, ampak brez avtentičnosti je vse tako nevznemirljivo. Po mojem pride avtentičnost do izraza prav v tej t. i. tehno glasbi, to je tisto, kar me prepriča, da kaj poslušam ali ne.

Se lahko predstavljate, kakšna bo glasba čez 20 let?

Prepričan sem, da bo dobra glasba vedno obstajala, na žalost tudi slaba, kakšna bo, pa je težko reči, ker je tehnološki napredek tako hiter, da se lahko zgodi tudi kaj, kar nam je danes popolnoma nepojmljivo. Mislim, da bo šel del v smeri vse večje povezanosti z videom, vendar v novi obliki, novi s stališča širokega avditorija.

Pretendirate na položaj na sodobni evropski sceni?

Delam, torej pretendiram, toda to zagotovo ni glavni razlog za to, da živimo na Dunaju ... pa tudi položaj na evropski sceni je relativna stvar. Vsekakor pa je moj odnos do tega neprimerno bolj sproščen, kot bi bil pred recimo 10 ali 15 leti. Dajmo, napravimo čim več glasbe, po možnosti dobre, o položajih bomo govorili pozneje.

Preden je izšel vaš album, ste sodelovali na plošči, posvečeni Milanu Mladenoviću.

Da, izšla je pred nekaj meseci. Naslovili so jo Kao da je bilo nekad in je tribute Milanu Mladenoviću in Ekatarini Veliki. Na njej sem zapel pesem Radostan dan, pesem s prve Ekatarinine plošče, zanimivo pa je, da so to izpeljali ljudje, ki so sestavljali tudi Old Stars Bend, le da ni igral Gile, ampak prvi kitarist EKV oziroma Katarine II. Gagi Mihajlović, ki že več let živi v San Franciscu, napravil je feedback (mikrofonijo) na kitari, to, kar je igral že v izvirniku, pa tudi Marko, ki je bil zadnji bobnar Ekatarine, je v mojem bendu. Čeprav nisem bil nikoli nor na Ekatarino, so mi bile nekatere pesmi seveda všeč in popolnoma se zavedam pomena benda, zato sem z največjim veseljem sodeloval na kompilaciji.

Začel si delati tudi za gledališče. Pred kratkim je bila uprizorjena predstava Die Pavillions na podlagi nagrajenega besedila Milene Marković, v režiji Zijaha Sokolovića in s tvojo glasbo.

Da, to sem delal lani jeseni na Dunaju, v gledališču MBH. Mislim, da je bila premiera oktobra. Režiral je Zijah Sokolović, ki prav tako živi na Dunaju. To je prvo delo mlade beograjske avtorice Milene Marković, ki je, čeprav je bila prva premiera v Beogradu, začelo svojo pot v svet z Dunaja. Delo je dobilo glavno nagrado na tekmovanju za celotno ex-yu regijo in celo širše območje. Dovolj koncizno in pametno besedilo, vidi se, da dekle ve, o čem piše. Lani so ga prevedli v nemščino in povabili Zijaha Sokolovića, naj ga režira, on pa mi je ponudil, naj naredim glasbo. Zijah je delal z razmeroma velikim ansamblom, z desetimi, dvanajstimi igralci. Sicer pa je to zelo lepo majhno, a prikupno organizirano gledališče s tradicijo, stvari so se lotili vestno, kot bi se reklo ... Glasba v tej predstavi je pravzaprav instrumentalna različica pesmi s cedeja Sve laži sveta, ki se imenuje Moj grad in je edina stara stvar na Die Tonzentrale ... Super je bilo delati z njim, lepa izkušnja. Mislim, da smo naredili dobro predstavo.

Za katerega svetovnega glasbenika lahko rečeš, da ste po načinu razmišljanja najbližji? Pod pogojem, da je še živ.

Več jih je, bi rekel. V zadnjem času me spet bolj zanima jazz, predvsem nekatere hibridne oblike. Zato mi zdajle padeta na pamet samo recimo Joe Zawinul (Dunajčan) in Herbie Hanckock, čeprav tudi Ry Cooder že dolgo dela zanimive stvari ... Vsekakor pa jih je še veliko ...

Katera glasbena oblika je najvitalnejša na sodobni sceni?

Ne vem, toda super bo, ko bodo te oblike prežete druga z drugo in se bodo premešale, kar se dogaja vse pogosteje; zdi se mi, da je to dober recept za vitalnost.