1. 8. 2003 | Mladina 30 | Kultura
ACHTUNG!!! Laibach!
V četrtek smo se povabljeni zbrali v dvorani Delavskega doma v Trbovljah. Zgodila se je predpromocija Laibachovega novega projekta WAT
Novi Laibach: Ženska sekcija na tolkalih
© Denis Sarkić
Konec pomladi leta 1980 je moralo biti, ko se je naša punk skupina z imenom Berlinski zid v svoji najboljši postavi z vlakom pripeljala v sončno Trbovlje, v center revirjev, rudarstva in konec koncev tudi pravovernega komunizma. V legendarnem Delavskem domu naj bi igrali skupaj z nekimi Laibach, kar se nam je zdelo brez veze, ker so bili iz Trbovelj in ne iz Laibacha, in malo bolj znanimi reškimi Kaos. Na vratih Delavskega doma nas je čakal uniformirani varnostnik, ki nam je mirno razložil, da koncerta ne bo. Na odločitev prepovedovalcev naj bi vplivalo provokativno nemško ime skupine in še provokativnejši plakati. Ko smo laibachovce našli, smo ugotovili, da so nas fantje, takrat sta bila to predvsem Dejan Knez in sedanji irwin Roman Uranjek, pozabili obvestiti, da koncerta ne bo, zaračunali smo jim z obrestmi, z našim pevcem Marjanom Zverom pač takrat ni bilo šale, šišenska šola pač. Je pa naš Berlinski zid v naslednjih mesecih svojo zvezdniško pot končal s klasičnim razpadom, Laibach in druge umetniške smeri v njihovi okolici pa so nadaljevali kariero, ki je zdrmala vso bivšo državo in še kos drugih. Svaka čast, fantje. Iz benda, ki je imel le idejo, pa še te ne do konca izdelane, so postali edini slovenski rock projekt, ki koga zares zanima tudi izven Slovenije. Njihovi koncerti v osemdesetih so bili spektakli, njihove plošče uspešnice. Laibach so citirali in Laibache so citirali. Laibach so predelovali in Laibache so predelovali. Laibach so presneli Beatlese, Rammstein so pokradli Laibach.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
1. 8. 2003 | Mladina 30 | Kultura
Novi Laibach: Ženska sekcija na tolkalih
© Denis Sarkić
Konec pomladi leta 1980 je moralo biti, ko se je naša punk skupina z imenom Berlinski zid v svoji najboljši postavi z vlakom pripeljala v sončno Trbovlje, v center revirjev, rudarstva in konec koncev tudi pravovernega komunizma. V legendarnem Delavskem domu naj bi igrali skupaj z nekimi Laibach, kar se nam je zdelo brez veze, ker so bili iz Trbovelj in ne iz Laibacha, in malo bolj znanimi reškimi Kaos. Na vratih Delavskega doma nas je čakal uniformirani varnostnik, ki nam je mirno razložil, da koncerta ne bo. Na odločitev prepovedovalcev naj bi vplivalo provokativno nemško ime skupine in še provokativnejši plakati. Ko smo laibachovce našli, smo ugotovili, da so nas fantje, takrat sta bila to predvsem Dejan Knez in sedanji irwin Roman Uranjek, pozabili obvestiti, da koncerta ne bo, zaračunali smo jim z obrestmi, z našim pevcem Marjanom Zverom pač takrat ni bilo šale, šišenska šola pač. Je pa naš Berlinski zid v naslednjih mesecih svojo zvezdniško pot končal s klasičnim razpadom, Laibach in druge umetniške smeri v njihovi okolici pa so nadaljevali kariero, ki je zdrmala vso bivšo državo in še kos drugih. Svaka čast, fantje. Iz benda, ki je imel le idejo, pa še te ne do konca izdelane, so postali edini slovenski rock projekt, ki koga zares zanima tudi izven Slovenije. Njihovi koncerti v osemdesetih so bili spektakli, njihove plošče uspešnice. Laibach so citirali in Laibache so citirali. Laibach so predelovali in Laibache so predelovali. Laibach so presneli Beatlese, Rammstein so pokradli Laibach.
OK. V četrtek smo se spet znašli na istem mestu in tokrat je koncert seveda bil, in če je občina kdaj bila proti Laibachu, je zdaj koncert sponzorirala in predpromocija plošče WAT je v arhitektonsko doteranem domu potekala brez težav. Konec koncev je prišel v Trbovlje sam šef založbe Mute Records, ki skrbi za Laibach. Kljub različnim ocenam se je bivšemu kitaristu Berlinskega zidu koncert zdel simpatičen. Laibachi, ki se ozirajo za netipičnimi plesnimi ritmi osemdesetih. Laibachi, ki na odru na povabljeno smetano še vedno kričijo najbolj bistvene besede: "RAUS!!!" ali pa "ACHTUNG!!!" Žurka. Piškoti v obliki Laibach križev in bunkovc iz revirskih sadovnjakov, meso in zelenjava z žara. Edini slovenski kulturniški umetniški spektakel. WAT pod vplivom DAF-ov in Art of Noisov. In pod vplivom Laibachov iz časov projekta Let it be.
In kaj pravi povabljena smetana: Roman Brilej s spremljevalko, modno novinarko Jožico Brodarič, je bil veliko bolj kot nad koncertom ganjen ob nastopu Petra Mlakarja na vzpetini Kum. Peter je namreč v cerkvi v vzhodnoevropski angleščini povedal, da je življenje tukaj in zdaj en šit in da je večnost boljša. Brilej pa meni, da bi se morali Laibach pred tremi leti preimenovati v Lai - bach in ob 250. obletnici smrti baročnega genija predelati nekaj njegovih del. Igor Vidmar se je držal bolj kislo in se ni mogel izogniti primerjavi Laibachov s Siddharto. Petra Škofic je prišla s spremljevalcem in ni komentirala spektakla. Alja Brglez je imela rdeče brazilske tangice. Prišel je režiser Michael Benson s spremljevalko in nam dovolil, da nismo povozili ježa, ko smo se plazili s Kuma, kjer smo po žaru cuzali kvaliteten luštrek. Glasbenega stručkota Marka Prpiča je pripeljal Čuk Jože Potrebuješ, ki pravi, da nov projekt Laibachov ne bo ogrozil njihovega deleža pri cicibanski publiki. Ena najlepših slovenskih novinark Petra Kancler je tokrat prišla in odšla brez spremljevalca. Orlek Vlado Poredoš je imel spremljevalca v svojem sedemnajstletnem sinu. Manjkal ni niti Andrej Karoli z Vala 202, ki misli, da je bil obisk Laibach performansa stvar prestižne narave. Seveda pa ni manjkala niti Škobernetova Katja, bivša najlepše oblečena Slovenka. Videti je bila večno mlado Delovo Majo Meglo in seveda Dnevnikovega Boruta Mehleta brez spremljevalke, ki je ocenil, da gre za dober koncert, saj je imel veliko več aplavza kot premiera filma Rezervni deli.
Kakor koli že, po vseh zvezdniških izlivih naj povemo, da bo svetovna turneja Laibachov trajala do maja, da bodo septembra ob izidu knjige najbližje nastopili na Bledu in da pred njimi v sklopu WAT-a ne bo varen ne Stockholm ne New York, pa če se Rammstein in Siddharta na glavo postavijo.
Govor s prižnice: Peter Mlakar
© Denis Sarkić