Saša Eržen

27. 8. 2003  |  Mladina 34  |  Kultura

Đuro brani Sarajevo

Na Sarajevskem filmskem festivalu premieri slovenskih filmov

Dragan Bjelogrlić, Filip Đurić - glavna vloga v filmu Na planincah, Tanja Ribič in Branko Djurić

Dragan Bjelogrlić, Filip Đurić - glavna vloga v filmu Na planincah, Tanja Ribič in Branko Djurić
© Igor Škafar

Sarajevo potrebuje večji kino prav toliko kot Ljubljana nov stadion. Sarajevski mednarodni filmski festival je v devetih letih prerasel samega sebe in je letos gostoval na šestih različnih lokacijah. Projekcije filmov v tekmovalnem programu so potekale v premajhnem, prenatrpanem in prevročem Narodnem gledališču, pred katerim je bila za sprejem filmskih ekip prvič pogrnjena rdeča preproga. Letni kino Metalac sicer sprejme 2500 gledalcev, a premiere filmov ne morejo biti odvisne od lepega vremena in ure stemnitve - v tekmovalnem regionalnem programu se od letos namreč vrtijo izbrani filmi bližnjih in daljnih sosednjih držav, ki na festivalu doživijo regionalno, mednarodno ali svetovno premiero. Slednjo sta letos uzrla tudi dva slovenska celovečerca, Kajmak in marmelada Branka Đurića ter Na planincah Mihe Hočevarja, poleg tega pa so predvajali še Rezervne dele Damjana Kozoleta. Verjetno je čisto naključje, da gre pri vseh treh slovenskih filmih za nekakšno refleksijo slovenske družbe skozi tujce.

Branko Djurič - Đuro, rojeni Sarajevčan, se je po šestih mesecih vojne z družino preselil v Slovenijo in se odločil, da se iz igralca povsem prelevi v režiserja. Doslej je popustil nekajkrat - da bi na primer Danisu Tanoviću pomagal priti do oskarja ali pa je delal uslugo kar samemu sebi. Svoj režijski prvenec, v katerem s Tanjo Ribič nastopata kot Bosanec Božo in Slovenka Špela, je Đuro označil za "komedijo z grenkim priokusom", čeprav se je na premieri pošalil, da gre za novi žanr "low budget"; tudi za bosanske razmere, kjer je povprečni proračun celovečernega filma tri milijone konvertibilnih mark oziroma poldrugi milijon evrov.

"Želel sem, da bi bil ta film premierno prikazan v Sarajevu. To ni nikakršna producentska strategija, ampak iskrena odločitev, saj gre za slovenski in bosanski film." Producentske finte gor ali dol, Đuriću je poleg reprize v Metalcu uspelo dobiti še dodatno projekcijo, da bi si člani žirije, ki so prišli na festival pozneje, ogledali film skupaj s publiko.

Kajmak in marmelada govori o ljubezni med Bosancem in Slovenko, med Božotom in Špelo, med Đurotom in Tanjo, ki igrata "par z dna družbene lestvice". Božo je brezposelnež, cele dneve pije pivo, gleda nogomet na televiziji in se praska po glavi, od česar človek ne more ravno obogateti, Špela pa bi rada nov plašč. “To ni avtobiografski film, ampak skupek najslabših izkušenj z Bosanci in Slovenci. Poskušal sem najti skrajnosti, pokazati najslabše od slabih Bosancev in najslabše od slabih Slovencev."

Kot prijatelj, ki se preživlja s sumljivimi biznisi, s katerimi tudi Božu pomaga priti do denarja, v filmu poleg Đurota nastopa še ena ex-yu zvezda, srbski igralec in po novem še producent Dragan Bjelogrlić; produciral je film Mali svet režiserja Miloša Radovića, v katerem igra tudi Branko Đurić in ki je na festival prišel z dvodnevno zamudo, naravnost iz madžarskih laboratorijev. Đuro, sicer sin muslimanke in Srba, rad poudari, da ljudi ne deli po narodnosti, ampak na tiste, ki so za Beatlese, in tiste, ki so za Rolling Stonese. Sam zase pravi, da je gastarbajter, časopisi ga označujejo kot Sarajevčana z ljubljanskim bivališčem, Sarajlije pa njegovo poslovenjenje komentirajo z: "Vsak sam izbira, kje bo živel. Super, da mu je v Ljubljani lepo, ampak jaz ne bi šel iz Sarajeva."

Film je gledljiv in sarajevska publika očitno zadovoljna ter zadovoljena, saj so ga gledalci po projekciji v letnem kinu v povprečju ocenili z dobro štirico. Na premieri je aplavz med samim filmom in huronski smeh publike sprožil prizor, v katerem Božu sosed, kleni Slovenec, ki ga igra Igor Samobor, na balkonu v ksenofobičnem izpadu našteva, s čim vse južnjaki polnijo slovensko črno kroniko - od streljanja po lokalih do divjanja z jugoti -, ko se z balkona nad njim oglasi model z: "Vi delate pa samomore!". Vprašanje je, če se bodo Slovenci znali tako smejati na svoj račun.

Slovenski veleposlanik v Bosni in Hercegovini, Tadej Labernik, je na sprejemu v čast nastopa slovenskih filmov na festivalu (sprejem je bil najprej organiziran ob istem času kot premiera filma Na planincah, potem pa so ga po posredovanju organizatorjev festivala tik pred večerom prestavili za dve uri) izrazil negodovanje nad prikazom svojih sodržavljanov v novih slovenskih filmih. Saj res, film je vendar sredstvo za promocijo države in njenih prebivalcev, le kaj si bodo o nas mislili tujci! Veleposlanik je še svež, upajmo, da se bo slej ko prej nalezel vsaj malo bosanskega smisla za humor. Če se kdo zna hecat v vsakdanjem življenju, so to Bosanci. Iz vsega in povsod. V Sarajevu lahko na primer na ulici srečate tipa, ki nosi majico z napisom "Če vas mož vara, vam ponujam priložnost, da se mu maščujete" ali jeste v čevabdžinici, ki se imenuje Mrkva, torej Korenček. Humorja jim niti z vojno niso mogli vzeti. In kaj si mislijo o Slovencih nasploh? "Občudujemo njihov ekstremizem - ko delajo, delajo, in ko pijejo, pijejo!"

Djurotov avtogram na Lošića

Djurotov avtogram na Lošića
© Igor Škafar