Atmosfera besede

Poletje je pač čas festivalov. Ti so v zadnjih letih, čeprav sploh ni toliko pomembno, ali gre za bajkerske, rokerske, rejverske, razne jahalne veselice in veselice različnih prostovoljnih društev ali za tiste bolj subtilne, umetniške, postali globalna uspešnica. Nekatere tovrstne veselice trajajo krajši, druge daljši čas, ene so bolj, druge manj glasne in obiskane, skupni imenovalec vseh teh zadevščin pa sta seveda druženje in dobra zabava, skupaj z doziranjem raznih gastronomskih lokalnih poslastic in preverjanjem lastnega kulturno-umetniškega notranjega impulza. Ena izmed takšnih prireditev, ki sodijo v kategorijo bolj subtilnih in umetniško naravnanih, so Dnevi poezije in vina. Medana, idilična vasica na enem izmed hribčkov v Goriških brdih, se enkrat na leto spremeni v nekakšno pesniško prestolnico Evrope. Medana je sploh neke vrste prestolnica. Nekateri jo imajo za glavno mesto vrhunskih vin, drugi jo častijo zaradi dnevov poezije, ko vsako leto v svoje nedrje sprejme ustvarjalce besednih umetnin. Poezija in vino z roko v roki. Zraven pa še občudovalci in občudovalke njunega sožitja. Dnevi poezije in vina so nekakšen pesniško-umetniški festival, ki je bolj kot akademska Vilenica, kjer se zbirajo staroste literarne, pesniške in politične besede, namenjena mladim poetesam in poetom, ob druženju in spremljanju drugih, zabavnejših umetniških spretnosti, kot so ples, gledališče, glasba in film. Seveda pa ob vsem tem še ostane čas, da se prebere kakšna pesem, se malce pogovori o ljubezni, smrti, erotiki, morda tudi o Jeseninu ali Edgarju Allanu Poeju ter spije kozarček ali dva briških enoloških poslastic.

Letošnji festival poezije in vina je bil že sedmi po vrsti. Rodil se je v vinski kleti družine Klinec na martinovo leta 1995, ob nekem pogovoru s prijatelji iz Ljubljane in zamisli, da se v Medani - ta sicer zadnja tri leta gosti tudi prvomajski festival Briške brusklce, gre za glasbene etnovečere, kjer se piha v didžeriduje in podobne domorodske instrumente, in pa še MMART konec oktobra, ko v Brda pridejo ustvarjat slikarji in kiparji, in jasno vseljudsko rajanje ob prazniku češenj - priredi kakšen pesniški večer, zraven pa še festival in degustacija okoliških vin. Naslednje leto so že gostili 20 pesnikov iz osmih držav in okušali 30 različnih vzorcev bele in rdeče vinske tekočine ob pestri podpori lokalnih kulinaričnih dobrot. Največ težav je bilo s prenočišči in seveda z denarjem. V Medani živi 600 ljudi, na voljo pa so imeli pet prenočišč, tako da so prve poete iz osmih držav položili v postelje okoliških gostoljubnih prebivalcev, denar pa po kapljicah izmolzli od različnih lokalnih sponzorjev in ministrstva za kulturo, seveda z lastno in lokalno fizično in materialno podporo. Danes so Dnevi poezije in vina dobro organizirana prireditev, ki jo pripravljata pred tremi leti ustanovljeno Kulturno društvo Opoka - dobra briška zemlja, iz katere pride vino - in Študentska založba. Proračun je okrog 10 milijonov tolarjev, približno tri milijone porabijo za tisk publikacije, preostalo za logistiko, prenočišča in stroške nastopajočih bendov ter drugih performerjev, od česar približno polovico primakne ministrstvo za kulturo, drugo pa brata Aleks in Uroš Klinec ter drugi člani društva in predstavniki založbe izprosjačijo od vrat do vrat. Leto za letom. Da so zadovoljni pesniki, častilci poetov in poetes ter drugih umetnikov različnih strok, ki vsako leto romajo na festival poezije, pa seveda vsi tisti, ki bolj kot na besede tripajo na rujnega. Občina je letos za prireditev, ki je glas občine ponesla dlje kot do devete vasi, stisnila piškavih 300 jurjev, lioni, ki se radi bahajo s svojo darežljivostjo in katerih znak za lokalni klub iz sosednje vasi se oglašuje kar na tabli ob cesti, pa poeziji niso preveč naklonjeni, saj do zdaj še niso prispevali niti tolarja. Sponzorje za umetnost skladanja besed je tako ali tako najtežje dobiti. Slikarji, pa tudi glasbeniki so za donatorje zanimivejši, saj imajo njihove umetnine precej večjo tržno vrednost kot pesmi, ki jih nihče ne razume. Tudi zato so se lani prijavili na evropski projekt Culture 2000, ki namenja sredstva za kulturne projekte vseh vsebin, vendar kljub vztrajnemu telefonarjenju v Bruselj še niso izvedeli, ali so v igri za evropske subvencije ali so kljub moledovanju za evre izviseli.

Melanholija

Poudarek letošnjega festivala, kot so napovedali organizatorji, naj bi bil na raziskovanju stičišč med poezijo in drugimi umetniškimi oblikami, zato so na festivalu poleg bralnih vaj pod vsaj na videz precej staro grbasto murvo svojo umetniško spretnost predstavili še plesalci, filmarji, glasbeniki in slikarji ter seveda vinarji. Pestra druščina umetnikov. Že več let je znano, da so uvodni dnevi festivala tako bolj na easy in da se največ dogaja v petek in soboto, vendar je tisti intimni pesniški utrip najbolje doživeti na začetku. Ko je v zraku atmosfera besed, ne pa kravala. In kaj je lepšega kot s pesniki na vrhu hriba, obdanega z idiličnimi sončnimi zahodi ali večernimi in nočnimi lučkam v daljavi, srebati vince, kramljati in poslušati pesmi, ki ti potem še nekaj časa prijetno zvenijo v glavi? Kakor za koga. Tale medanski festival je res daleč od kakšne glamurozne umetniško-ekscentrične prireditve, razen izjemno redkih izjem. Za največji dosežek v tem slogu velja bralni nastop neke kanadske poetese pred leti, ko je med branjem svojih pesmi odvrgla vsa oblačila in grdo govorila, sem in tja pa se kak umetnik tudi preveč spoprijatelji s kakšnim sicer gostoljubnim domačim šankom in potem, ko je že noč in vsi spijo, smukne na drugo stran, ki jo drugače opazuje z nasprotne strani, in se poskusi vživeti v vlogo samopostrežnega natakarja. Sicer med ljudstvom velja nepisano pravilo, da so pesniki ponavadi preradi intimni z žlahtno kapljico, vendar vsaj prve dni, ob našem prihodu, sploh ni bilo opaziti niti pretiranega spogledovanja, kaj šele česa bolj poglobljenega na relaciji umetnik-vino. Za tiste, ki ne marajo vina ali žganjic, pa zna biti petdnevni festival še posebej huda mora, saj drugih tekočin razen vode in radenske ni na meniju. Edini kraj, kjer se dobi tudi huda rariteta v teh krajih, pivo, je nekaj sto metrov oddaljeni lokal, ki mu rečejo Pub ali lokal do nezavesti, kot so ga krstili nekateri, ker je odprt do šestih zjutraj, poleg nalivanja s hmeljevim sokom pa si lahko tam mirne duše privoščite še nočni tenis pod reflektorji, biljard ali namizni calcio.

Nasploh je v Medani čutiti neko čudno melanholično, rahlo hipijevsko ozračje, ki človeka kaj hitro posrka vase, vsekakor veliko močneje kot ga posrka v sod. Sicer neverjetno uslužni in prijazni domačini, ki razen redkih izjem živijo za umetnike in njihovo dobro počutje, imajo letos, poleg tega, da so še vedno težave z namestitvijo umetnikov in umetnic, čeprav je število prenočišč v vasi naraslo na 50, še posebno frko, ker se je zaradi naravnega pojava suše grozdje prehitro osladkalo in se je trgatev premaknila za dva do tri tedne pred načrtovani čas. Tako ne skrbijo le za dobro počutje obiskovalcev, ampak tudi trgajo grozdje. Traktorčki, napolnjeni z grozdjem, sopihajo po cestah, medtem ko poeti in tudi drugi častilci besede melanholično stopicajo po asfaltu z nekakšno zasanjanostjo. Pa tudi preveč srečni niso videti, čeprav pojejo hvalospeve pokrajini, hrani in vincu. Vseskozi so v neki pasivni akciji. Dnevni red festivala je videti kot še kar hud šiht, vendar z neobveznim prihodom in odhodom. Ponavadi se zjutraj vsi zberejo na domačiji Klinec in se odpravijo na ekskurzijo po bližnji okolici in vinskih kleteh. Od degustacije do degustacije, od sirčka do sirčka, od pršuta do pršuta, dokler se spet ne vrnejo, malce počijejo ali kaj popijejo, kaj pomezijo, gredo gledat kakšen film novodobne slovenske produkcije, potem pa so bralne vaje na Gradnikovi razpadajoči domačiji ali kakšna plesna predstava ter seveda koncert. Pesniki in umetniki -zanimivo je, da pesniki samih sebe ne tlačijo v besedno kategorijo umetnik, ampak si pravijo pesnik ali pesnica - ponavadi spijo v Medani in drugih okoliških vaseh, raja pa se mora zadovoljiti s prenočiščem v velikem šotoru ali svojem lastnem bivaku, vendar se kljub ogromni prostorski stiski čisto vedno za vsako utrujeno telo najde vsaj drobna posteljica.

Ponavadi je ob dveh ponoči konec glavne zabave, vsaj v času našega obiska lokal do nezavesti ni deloval, niti ne after party s house didžejem v vinski kleti domačije Klinec, tako da smo bili obsojeni na after party na Gradnikovi domačiji z brenkanjem na kitaro uspešnic Beatlesov, gospoda Boba Dylana, celo kakšnega Mirana Rudana je bilo zaslediti, ter proti jutru še na vsakodnevni party v razpadajoči hiši nekega Francoza, naše gore lista sicer, ki jo je najel Beletrinin duo ČČ - Mitja Čander in Dušan Čater.

Ker festival v Medani ne slovi po kakšnem pretiranem glamurju, tudi znanih osebnosti na njem ni veliko. Sicer se vsako leto zbere pestra druščina oblikovalcev in malikovalcev slovenske kulture. Ministrica se je opravičila, ker je še vedno na morju, največja medijska zvezda vseh časov, ki je obiskala festival, pa je bil Borut Pahor. Ta je festival pred leti tudi odprl. Ker pa to seveda ni nikakršen point, da bi na festival vlekli znane osebnosti, je prireditev v Medani okrancljana s pridihom domačnosti. Nihče, razen redkih izjem, se ne izpostavlja, se ne napihuje, ampak se bolj ali manj vsi zlijejo v eno samo veliko prosvetljeno skupino, ki je takšna videti bolj nehote, ne zato, ker bi si to resnično želela. Slovenske barve na letošnjem festivalu so branili Barbara Korun, Uroš Mozetič, Tone Škerjanec in Peter Svetina, skupaj s šefom programa Alešem Štegerjem, izmed bolj znanih fac s slovenske umetniške estrade pa je bilo prve dni opaziti Daneta Zajca, Emila Hrvatina, Tadeja Čatra, Arturja Šterna, brez kavbojskih škornjev in z novim otročičem, Bojana Emeršiča, ki je prvi dan ves navdušen razlagal, kako je srečen, da je tam, drugi večer pa je tudi njega vrglo v neko zamaknjeno stanje in je, gledajoč v lučke v daljavi, izrekel, "da je tukaj lepo, tudi če si žalosten". Ah.

povezava