Hej, Slovani!

Leta 1972 je izšel roman Death Wish, v katerem se 47-letni Paul Benjamin, zdelani, debelušni newyorški računovodja judovskega rodu, mali človek iz srednjega razreda, liberalni pacifist, prelevi v nočnega maščevalca in eksekutorja, malega urbanega fašista - v ultimativno fantazijo desnice. Ko mu anonimni "punks" ubijejo ženo, hčerko pa paralizirajo, prevzame policijsko mentaliteto: ponoči hodi ven, v najbolj mračne in nevarne predele New Yorka, v "bojno cono", kjer potem izziva huligane - ko zgrabijo za trnek in ga obstopijo, jih mirno postreli. Beng-beng-beng! Od prvega do zadnjega. Brez milosti. Paul Benjamin pač ne oprosti. In ko se roman konča, ima na svoji pištoli, kalibru 32, več kot 32 zarez. Bolje rečeno, ko se roman konča, je nič več in nič manj kot urbana legenda, nacionalni junak in medijska senzacija - "vigilante killer". Lovec. Naravni človek. Novi varuh zasebnosti.

Na začetku sedemdesetih - v času Nixonovega avtoritarizma, v času rušenja liberalne tradicije, v času hude recesije in eksistencialne negotovosti, v času, ko je cvetelo le konzervativno, represivno reševanje socialnih problemov - je bil Paul Benjamin, civilist, ki vzame zakon v svoje roke, zrel za film. In ko so leta 1974 sklenili, da ga bo igral Charles Bronson, ki je v tej vlogi resda videl bolj Dustina Hoffmana, so ga zelo predelali: Paul Benjamin je postal Paul Kersey, ni bil več judovskega rodu, tudi debelušen in zdelan ni bil več, in seveda, ni bil več računovodja, ampak arhitekt, hja, intelektualec. Ne brez razloga, se razume. Njegova spreobrnitev iz strpnega, pacifističnega liberalca v nestrpnega, ciničnega reakcionarja je bila tako še bolj šokantna, še bolj terapevtska, še bolj katarzična in še bolj eksemplarična: Paul Kersey, vigilantski čistilec dekadentne, džunglaste, straniščne družbe, ki jo je ugonobila pretirana liberalizacija ("mehka" sodišča, nemočna policija, permisivnost ipd.), je postal shizofrenični poster-boy tiste desnice, ki rešitev socialnih problemov, kot je kriminal, vidi v represiji, v logiki "zob za zob", v smrtni kazni, in obenem tiste desnice, ki vedno vidi le individualno "zlo", ne pa tudi sistemskega, ki ne zna živeti z novimi generacijami in ki se paranoično boji, da ji bodo nove generacije prevzele svet, bela nebesa - in to na silo.

Charles Bronson, akcijski junak, tedaj star že 53 let (ja, imel je vse razloge za generacijsko paniko), je bil s svojim nezgrešljivim slovanskim obrazom zelo čudna hrana za desne fantazije. Da so v tako "belo" vlogo postavili imigranta litvanskega rodu, je bilo presenetljivo, toda ne povsem. Iz treh razlogov. Prvič, ker Bronson ni bil "čisti" ali pa "tipični" belec, je bilo to, kar je počel lik, ki ga je igral, manj politično nekorektno, kot bi bilo sicer. Drugič, ta dvoumni casting je bil le zrcalo Amerike, ki je imela do Bronsona, imigranta z imigrantskim obrazom, ves čas zelo dvoumen odnos - bolje rečeno, Amerika ga je stalno po malem zavračala, ni ga hotela sprejeti kot svoj fetiš, kot svojega zvezdnika. In tretjič, lik Paula Kerseyja je sprejel zato, ker je hotel prebiti etnične, kulturne pregrade in se asimilirati: film Death Wish - pri nas Paul Kersey ne oprosti - je bil poskus, da bi Bronsona prodali mainstream Ameriki, hja, da bi ji ga prodali kot njenega "odrešitelja", kot njenega zvezdnika.

Charles Bronson je bil zvezdnik, ki se je hotel znebiti svoje etnične, imigrantske prtljage, ni pa se mogel znebiti svojega imigrantskega, rudarskega, kamnitega obraza, na katerem je ob rojstvu pisalo Buchinski. Rojen je bil leta 1921 v Pensilvaniji kot deveti izmed petnajstih otrok, do odhoda v vojsko - in na vojno - pa se je preživljal kot rudar. Po koncu vojne je izkoristil takoimenovani "G.I. Bill", ki je veteranom II. svetovne vojne omogočal brezplačni študij, in šel za igralca, toda njegov obraz je vse odbil - ne, tega obraza ni hotel nihče gledati, še najmanj v vlogi good guyja. Po letu 1951, ko je debitiral, je 10 let preživel v malih, bežnih vlogah hitro odstreljivih barab, banditov, morilcev, kaznjencev in Indijancev - in hej, če je že ravno v kakem B filmu dobil glavno vlogo, je bila to vloga gangsterja, "državnega sovražnika št. 1", ki na koncu umre (Machine Gun Kelly). V šestdesetih, ko so se mnogi "grdi" igralci prelevili v zvezdnike (Jack Palance, Lee Marvin, Ernest Borgnine, Richard Boone), je tudi on pristal v seriji all-star spektaklov (Sedem veličastnih, Veliki beg, Bitka v Ardenih, Ducat umazancev), v katerih je bil good guy (okej, pretežno poljskega rodu), tako da se je že zdelo, da mu je končno uspelo, toda vlog, ki bi potrdile, da je zdaj bolj cenjen kot prej, ni bilo na spregled. Ker je slutil, da zdaj - drveč proti petdesetim - v Ameriki kot akcijski junak nima možnosti, se je tako kot mnogi tedanji odsluženi h'woodski zvezdniki zatekel v Evropo, kjer je ujel slavo, višjo ceno in serijo glavnih vlog, jasno, v akcijskih filmih, kriminalkah in trilerjih, pa tudi vesternih (Bilo je nekoč na divjem zahodu, Rdeče sonce, Chatova dežela). Po letu 1968 je pet let kraljeval v evropskih koprodukcijah a la Plamen nad Smirno, Mesto nasilja in Mechanic, ki pa mu v Ameriki - kaj šele v Hollywoodu - niso dvignile niti profila niti cene.

V Evropi je bil kralj, vedno na tem, da začne peti "Hej, Slovani" - v Ameriki pa je bil le falirani zvezdnik. Leta 1973 so njegovi agenti in sloviti italijanski mogul Dino De Laurentiis, tedaj njegov stalni producent, v Ameriki izvedli PR blitzkrieg - in četudi Stone Killer, efektni B triler, v katerem je igral policaja, ki razbije zarotniško sprego mafije in vietnamskih veteranov, ni prijel tako, kot so pričakovali ("S pištolo v roki je izgledal starejši," dahne, ko ustreli tinejdžerja), se je na lestvici, ki jo vsako leto sestavijo prikazovalci, prvič uvrstil med "10 najsvetlejših zvezdnikov". Film Death Wish ga je pognal na četrto mesto. Končno je prišel. Nak! Po nekaj filmih in nekaj sezonah je bil spet v Evropi, od koder se je v osemdesetih preselil na video, ki mu je tako podaljšal kariero, da je pri dvainsedemdesetih še vedno čistil filme. Ne, Paul Kersey - Face of Death - ni oprostil. Charles Bronson je začel kot ta, ki ga v filmih vedno ubijejo, končal pa kot ta, ki v filmih vedno vse pobije.