Konkretne pesmi

Pred kakšnimi tridesetimi leti, v času, ko je po ljubljanskih ulicah strašila frizerska policija, dolgolasi fantje z oblikovalske šole pa so si za obisk pouka kupovali lasulje, se je četverica pesnikov šla konkretno in vizualno poezijo. Na kratko, njihove pesmi niso bile običajne estetsko-poetske stvaritve tistega časa, ampak so postavljale radikalna vprašanja v razmerju do jezika, besed, črk, znakov, ustvarjanja in opazovanja. Nekatere izmed njih so bile bolj likovna kot pa literarna dela, z večplastnim, mnogokrat skritim pomenom. Avantgardni eksperimenti in pesmi znakov so bili tako zelo daleč od tedanjega dojemanja umetnosti, da so njihove umetniške provokacije povzročile moralno paniko, ostre proteste različnih pokrajinskih gasilskih društev, zganil pa se je tudi kakšen AFŽ, češ, zakaj država podpira in prenaša takšne družbene škodljivce. Njihovo početje je bilo seveda nekaj novega, neokusnega, jasno dekadentnega. V zgodnjih sedemdesetih jih je obsodil celo veliki mag slovenske kulturne politike, spoštovani akademik in tedanji predsednik SAZU Josip Vidmar. A minilo je nekaj desetletji in pesmi štirih, ki seveda niso Pesmi štirih, so se pojavile na zidovih Bežigrajske galerije. "Fantje so najprej delali to za zajebancijo, vsi so se takrat zabavali, sedaj pa razstavljajo v galerijah," je na otvoritvi razstave povedal Jani Kovačič. Zgodila se je pač transformacija nekdanjih alternativnih umetniških praks v institucionalizirane zidove galerijskih predstavitev.

No, pred otvoritvijo v "Bežigrajki 1" so se avtorji zbrali v bližnjem lokalu. Prišli so trije, najprej Ivan Volarič - Feo, potem Blaž Ogorevc in na koncu Matjaž Hanžek. Vojin Kovač - Chubby je umrl sredi osemdesetih, v eni izmed ljubljanskih bolnišnic. Legenda pripoveduje, da je bil prva žrtev aidsa na Slovenskem. Chubby je bil med vsemi štirimi morda najbolj radikalen, eksperimentiral ni le z besedami, črkami in znaki, ampak je poezijo tudi živel, nepopisno zgražanje in slavo si je pridobil s sprehodom v črtasti pižami po tedanji Titovi, z manifestacijo body arta in jasnim, dokumentiranim in premišljenim dejanjem, usmerjenim proti tradicionalnim in ozkim razumevanjem umetnosti kot ujetnice posvečenih zidov. Podobno je takrat delovala tudi skupina OHO, katere član je bil poleg Chubbyja tudi Hanžek. V lokalu ob galeriji so postarane alternativce zmotili angleški navijači, ki so se pred nogometno tekmo krepčali s požirki velikega piva. A do kakšnih prerivanj seveda ni prišlo, ne Angležev ne trojice ni zanimalo kakršnokoli izzivanje. Čeprav, to je vseeno treba priznati, so bili likovni pesniki le malo starejši kot romarji iz Liverpoola. Kakorkoli, otvoritev razstave je pripadala Denisu Ponižu, generacijskemu sopotniku razstavljavcev in rednemu profesorju na ljubljanskem AGRFT-ju. Poniž je povedal, da je razstavljena poezija odgovor na "problemsko" družbo tistega časa, je veselje in zabava, nosi predznak večnosti, saj je naredila nekaj pomembnih umetniških premikov, nima le estetske forme, pomembna je za razumevanje in izzivanje družbenega janzeizma, ki je nekoč vladal tod naokoli, če so jo takrat zaničevali ne samo dežurni varuhi javne morale, ampak tudi nekateri generacijski tovariši in kolegi, ki so hoteli obraniti svoj prostor umetniškega ustvarjenja, pa je po tridesetih letih postalo očitno, da so tudi pesmi štirih pesnikov prispevale k uveljavljenju pluralizma v različnih estetskih idejah in umetniških praksah. "Tele pesmi so že tako daleč," je po otvoritvi ob prijateljskem kramljanju razlagal Matjaž Hanžek, "to je bilo moje pred-pred-pred-pred-prejšnje življenje. Pravzaprav so me morali prepričevati, da sem jih poiskal, razstavil". Hanžek, ki je vsaj za zdaj prekinil aktivno umetniško ustvarjanje, je bil sicer eden izmed zbiralcev Chubbyjeve dediščine in je pripomogel k temu, da je po njegovi smrti izšla tudi njegova knjiga. Edini, ki se z likovno poezijo ukvarja tudi sedaj, je Feo. "Morda je res, da so takole v tridesetletni distanci te pesmi drugačne, a verjetno le zato, ker sedaj nosim očala. Nekatere izmed njih se mi še danes zdijo zelo dobre, v smislu kvalitete in umetniške vrednosti. Peščena ura deluje še danes ali pa Most na reki Kwai." Tale zadnja je recimo sestavljena le iz naslova, velikega belega lista in znaka = na sredi beline. Po lastnih besedah je Feo danes povsem opustil besede in črke, v poeziji so ostali zgolj znaki, tako da je včasih naslov daljši od cele pesmi. "Še bolj sem postal likoven, črke so le vizualno sredstvo." Ustvarja, čeprav na drug način, pa tudi Blaž. "Da bi takrat razmišljali o kakih galerijah, to ni bilo šanse. Bili smo pač proti vsemu, kar je bilo okoli nas. Sicer pa so po mojem skromnem mnenju moje pesmi najboljše. Tamle zadaj, na koncu galerije so jih skrili." Blaževa zbirka Okrutne pesmi so hudomušna upodobitev zločinov. Kratke pesniške pripovedi v obliki noža, škarij, sekire in drugih morilskih orodij pobijejo nezvesto Mileno, ki jo na koncu razočarani ljubimec v obliki srca neskončno pogreša. Literarni kritiki in umetniški zbiralci sicer pripravljajo antologijo slovenske konkretne in vizualne poezije, a je tako, da se je veliko pesmi porazgubilo, izginilo, nekatere izmed njih pa celo niso bile narejene zato, da obstanejo. Tako je eden izmed pesnikov, ki je sodeloval pri "konkretistični asociaciji" Weasteast, uredniku avantgardnega zbornika poslal šop na pol zažganih listov, na katerih so se bledo videli zažgani ostanki pesmi.

In kaj štirje pesniki danes? Eden leži na Žalah, drugi je slovenski ombudsman, tretji skromen uradnik pri tedniku Mladina, četrti pa pomaga Mladinskemu kulturnemu centru v Kopru.