V plenicah

V Celju je bila na voljo truma novih - in tudi ne čisto novih - slovenskih celovečercev, toda v tekmovalni program so jih uvrstili le sedem, tudi Potopljeni zaklad. Prav ste slišali: Potopljeni zaklad! Vem, kaj ste si rekli: če je bil Potopljeni zaklad v tekmovalnem programu, kako potem izgledajo šele celovečerci, ki so bili zunaj tekmovalnega programa. Iskreno rečeno, izgledajo kot nič od tega, kar si predstavljate pod izrazom film. Kdor misli, da je Potopljeni zaklad slab, ni videl teh filmov. Res je, da gre za mikrobudžetne, amaterske, zanesenjaške, "neodvisne", prijateljsko-družinske samizdate, toda v samoponiževanju gredo predaleč, okej, tako daleč, da imaš občutek, da se pogovarjaš z mrtvimi - lahko bi jih poslali na turnejo po Iraku, pa jih ne bi nihče ugrabil. Le zakaj? Te filme lahko prebavijo le tisti, ki v njih igrajo. No, izraz igrajo je kakopak pretiravanje: "igralci" v teh filmih v glavnem ubirajo naravni slog igre, just be natural, hočem reči, so to, kar so - kar pa žal ni ravno dosti. Nekateri se malce bolj napenjajo in zvijajo, saj veste, v slogu Metode, kar je še huje - izgledajo tako zariplo, kot da so ravnokar videli včerajšnje posnetke. Kako so to torturo vzdržali, ni jasno. Vzemite Deseto zapoved : ta gorenjski krimič je tako anemičen, da bi ga lahko člani "gorenjske naveze" tožili - in tožbo dobili. Film Kdo se boji Jerryja Springerja, v katerem dva parčka mislita, da nastopata v rimejku filma Kdo se boji Virginie Woolf, lahko svoj nastanek pripiše le ekshibicionizmu tistih, ki so ga posneli - v showu Jerryja Springerja bi se počutili kot doma, pa četudi so videti tako obupano, da bi se zadovoljili že z Zmenkarijami. Pravo čudo slovenske prirode pa je film 24 poljubov. Režirala ga je namreč gospa, ki se ima za "prvo slovensko žensko režiserko celovečernega igranega filma" in ki trdi, da je njen najnovejši nebodigatreba "prvi slovenski celovečerni film v Dogmi 95": če gospa že nima nobenega samospoštovanja, bi lahko pokazala vsaj malce spoštovanja do Dogme 95. Če bi njen film ubijal, bi bila mrtva. Je pa res, da bi zanjo ubijal Jerry Springer.

Presenetljivo je, kako benigni, kondomski in konformistični so ti "gverilski" filmi - nič si ne upajo. Hočejo biti pač sprejemljivi, zato vključujejo tudi zvezdnike - v Deseti zapovedi se pojavlja Demeter Bitenc, v Jerryju Springerju Ivo Godnič, v 24 poljubih pa Zmago Jelinčič, ki med drugim vpraša: "Zelo mladosten glas imaš - te smem vprašat, koliko si stara?" Napiše: 16 let. Just be natural. A po drugi strani - če bi filmi ubijali, bi bile mrtve tudi kariere vseh tistih zvezdnikov, ki nastopajo v Alpskih poskočnicah, "profesionalni" verziji anemičnosti, menda pilotu za TV serijo, v katerem skušata Roza & Dergi ujeti denacionalizacijski humor dolenjske komedije Na svoji Vesni - in ga skoraj ujameta. Ne potrebujete več hude prometne nesreče, da bi takoj padli v komo - zadoščajo že Alpske poskočnice.

Ni kaj: če hočete Slovence dokončno odvrniti od slovenskega filma, jim pokažite te slovenske filme. Rečete si: zakaj so jih potem v Celju sploh vrteli? Ker so dvorezni. Ti filmi bi resda lahko iztirili kariere, kinematografijo, dekado in Celje, toda po drugi strani so prišli hudo prav - ob njih namreč ostali, uradni, "tekmovalni" slovenski filmi niso izgledali tako slabo. Ja, ob njih so začeli Celjani panično kričati: Hočemo Potopljeni zaklad! In ostalih 6 celovečercev iz tekmovalnega programa - Slepo pego, Kleščarja, Na planincah, Kajmak in marmelado, Pod njenim oknom in Rezervne dele. Ali pa tudi ne, huh. Če namreč pomislimo, da je večina teh filmov že odigrala in bitko s Slovenijo izgubila, se lahko le vprašamo: kaj je narobe s slovenskimi filmi?

Za začetek: zdi se, da se je industrijska špijonaža zavlekla tudi v film - slovenski filmi izgledajo tako, kot da režiserji drug drugemu gledajo čez rame. V filmu Na planincah pride v Slovenijo mali Bosanec (Filip Đurić), na katerega se potem zvrne vsa slovenska folklora - v filmu Kajmak in marmelada pa v Slovenijo pride odrasli Bosanec (Branko Đurić), na katerega se potem zvrne vsa slovenska folklora. Hu. V Rezervnih delih se glavna junaka preživljata s švercanjem ljudi - v Kajmaku in marmeladi se glavni junak začasno preživlja s švercanjem ljudi. Jasno, ne da je to vse. V Kleščarju tip s kamero spremlja akcije mariborskega posebneža. Kako izvirno - v Amirju, šerifu iz Nurića je tip s kamero spremljal akcije ljubljanskega posebneža. In seveda, če gremo še malce bolj nazaj - v Porno filmu so tipi s kamero spremljali akcije ukrajinskih posebnic. In če naj se vrnemo v Celje: v filmu Pod njenim oknom tip s kamero spremlja akcije ljubljanske posebnice, Polone Juh, ki pa je kljub temu najboljše, kar se je v zadnjem letu zgodilo slovenskemu filmu. Z eno besedo: letošnji slovenski "avtorski" filmi izgledajo studijsko, celo komitejsko - kot delo istega človeka, kot bi prišli iz iste tovarne. In bolj ko se zmrdujejo nad slovensko folkloro, bolj izgledajo kot njen del.

Funkcionirajo le kot dodatki, dopolnila, replike. Kot bi hotel režiser reči: joj, ne boste verjeli, kaj sem vam zadnjič - v svojem prejšnjem filmu - pozabil omeniti! Nič, režiser skuša v novem filmu dokončati stavek, ki ga je začel v prejšnjem. Miha Hočevar je v filmu Jebiga povedal, da je v Ljubljani poleti jebeni dolgčas - zdaj, v filmu Na planincah, pa to jebo internacionalizira. Metod Pevec svojo Carmen s štaciona preseli v blok, le da ji namesto Sebastijana Cavazze dodeli novega zalezovalca, Sašo Tabakovića, sicer njegovega dead ringerja. Damjan Kozole v Rezervnih delih sporoča: joj, zadnjič - v Porno filmu - se vam pozabil povedati, da Petko ne šverca le Ukrajink, ampak tudi Makedonke. In seveda, Roza & Dergi v Alpskih poskočnicah povesta to, kar se jima zdi, da sta pozabila povedati v reklamah za 3 X 3. Zakaj gre slovenskim režiserjem tako na živce Hollywood, ni jasno - tudi sami pripovedujejo vedno iste zgodbe. Tudi sami se bojijo originalnosti. Upajmo le, da jim manifesta ne bo napisala gospa, ki je posnela "prvi slovenski celovečerni film v Dogmi 95".