Ljubiti Velikega brata

Ob stoti obletnici rojstva Georgea Orwella se postavlja vprašanje, ali je prepričani socialist, republikanski borec v španski državljanski vojni, angažirani pisatelj in napredni mislec ob koncu življenja nenadoma vzljubil nasilje in krivico in je ovajal svoje prijatelje britanski tajni policiji.

Dokument, do katerega se je dokopal londonski Guardian, priča, da je Orwell tedanji miselni policiji izročil seznam z 38 imeni sumljivih oseb - svojih prijateljev, kolegov in znancev. To so bili "nezanesljivi" elementi, ki jim "ne bi bilo mogoče zaupati v boju proti komunizmu". Na seznamu so se poleg drugih znašli zgodovinar Isaac Deutscher, igralec Michael Redgrave in legenda Charlie Chaplin.

Orwell je leta 1949 dostavil seznam vohunskemu oziroma, evfemistično, "informativno-preiskovalnemu oddelku" britanskega ministrstva za zunanje zadeve. Nobenega izsiljevanja, pretepanja ali groženj ni bilo. Nasprotno, povabilo k sodelovanju je bilo kot najslajši ljubezenski klic - za seznam ga je prosila uslužbenka omenjene ustanove, neka Celia Kirnan, v katero je bil dvakrat starejši in že na smrt bolni pisec zaljubljen do ušes. Častilci Orwellovega lika in dela s tem skušajo relativizirati zgodbo o ovajanju, saj naj bi šlo za romantično ljubezen v jeseni življenja, ne za pajdašenje s policijo iz političnega prepričanja.

Kakor koli že, kopijo Orwellovega seznama je Arianne Banks, Celijina hči, lani našla v materini zapuščini - v skrinji na podstrešju - in jo izročila novinarjem. Dokument, o katerega obstoju se je že dalj časa špekuliralo, se je pojavil prav ob stoti obletnici pisčevega rojstva, v času, ko se je spet prebudilo zanimanje za človeka, ki je zbral, uredil in pripravil za tisk nepisane zakone totalitarizma.

Mali brat Velikega brata

Orwellovo pisanje postaja v neolaburistični monarhiji z leti vse aktualnejše. Prihodnost je prišla, a nad njo niso vsi enako navdušeni. Nekateri so zaskrbljeni zaradi svojih rojakov, ki ure in ure disciplinirano potiskajo nakupovalne vozičke po supermarketih in gledajo TV-oddaje o Davidu Backhamu in prizadevanjih mednarodne koalicije, da bi iraškim otrokom zagotovila lepšo prihodnost. Takšni se bojijo vzporednic med tistim, o čemer je pisal Orwell, in tistim, kar vidijo okoli sebe.

Nekaj analogij je vidnih že od daleč - na primer zemljepisna podobnost med orwellovsko Oceanijo in "široko mednarodno koalicijo za boj proti nasilju", tj. koalicijo ZDA in Velike Britanije. Druge se skrivajo za spremembami, ki so se zgodile v pol stoletja od takrat, ko je Orwell napisal 1984. Tistemu, kar se v romanu razume pod pojmom "država", danes bolj ustreza pojem "korporacija". Državna administracija se počasi spreminja v korporativni servis, visoki korporativni uradniki pa vse bolj spominjajo na "člane ožje partije". "Proli" postajajo konzumenti, "ura sovraštva" novice Fox News, ideološka gesla - reklamna sporočila.

Kar se tiče zadnjega, je nekdo ugotovil, da v Londonu dandanes preprosto ni več kotička, kjer se v vidnem polju mimoidočega ne bi vsak trenutek znašlo najmanj eno korporativno sporočilo - reklama, plakat ali vsaj logo. Prav tako so vsi mimoidoči v vidnem polju koga drugega, in to tako rekoč ves čas.

Pravijo, da je več kot 40 odstotkov časa, ki ga povprečen Londončan preživi zunaj svojega doma, posnetih s katero od več deset tisoč kamer, razporejenih po ulicah, prodajalnah in pisarnah, galerijah in javnih straniščih. Tehnologija gledanja sosedom v lonec, znana pod kratico CCTV ali Closed Circuit TV, je v vsakdanje življenje neoliberalne družbe vstopila tiho in po prstih, kot mlajši brat Velikega brata, kar bo za vedno ostala.

Zaradi CCTV geslo Veliki brat te opazuje že dolgo ni več literarna fikcija. Stopnja nadzora in vpogleda v zasebnost, medsebojno komunikacijo, osebna mnenja in prepričanja delovnih ljudi in občanov še nikoli ni bila višja. Tehnologije, kakršne so internet, mobilna telefonija ali interaktivna televizija, so jim na razpolago, prav tako pa so na razpolago tudi različnim državnim in korporativnim agencijam. Informacij, ki nastajajo tako, je toliko, da se O'Brien, glavni policist v Orwellovem romanu, od zavisti gotovo obrača v grobu. Da o Dzeržinskem, Beriji in McCarthyju sploh ne govorimo.

Svojčas je Lenin ugotovil, da oblast leži na cesti in da je dovolj, če se skloniš in jo pobereš. Od takrat je minilo veliko let, oblast ne leži več na navadni cesti, ampak na avtocesti, ki jo Bill Gates imenuje informativni highway. Težava je v tem, da se še vedno ne ve, kdo vse se je tod okoli sklanjal in kaj vse je pobral. Odgovor na to poskuša ponuditi mednarodni watchdog Privacy International, nevladna organizacija, ki vztrajno spremlja in opisuje primere zlorab pri zbiranju in uporabi osebnih podatkov in protestira zaradi kršenja pravice do zasebnosti.

Organizacija Privacy je bila ustanovljena leta 1990 v Londonu, rojstnem mestu Winstona Smitha, pred petimi leti pa je začela podeljevati letne nagrade za posebne dosežke pri kršenju pravice do zasebnosti, vohunjenju in oprezanju skozi ključavnico. Nagrada se imenuje veliki brat, gre pa za skulpturo v obliki policijskega škornja, ki tišči k tlom človeško glavo. To je likovna parafraza zlovešče Orwellove napovedi: "Prihodnost bo prišla kot brca s škornjem v obraz."

Oskar za Orwella

Prvi orwellovski oskar je bil podeljen za kreativno rabo - česa drugega kot - CCTV. Prejele so ga krajevne oblasti Newhama, kjer je namestitev 140 CCTV-kamer na javnih mestih in ulicah omogočila identifikacijo - z računalniškim vzporejanjem s policijskimi dosjeji - več kot 1000 mimoidočih v sekundi, v veselje občinskih uradnikov, krajevnih stražmojstrov in vojaških upokojencev.

Privacy International podeljuje nagrade v desetih državah, in to v več kategorijah - za najsramotnejšo vohunsko pobudo, najbrezobzirnejšo korporacijo, najslabšega državnega uradnika in najodvratnejše življenjsko delo.

Letos je veliko nagrado Britanije za življenjsko delo dobil premier Tony Blair. "To visoko priznanje gre resnično v prave roke," je na slovesnosti ob podelitvi priznanj dejal Simon Davies, direktor organizacije Privacy International, in dodal: "Je plod resnega, dolgoletnega in sistematičnega prizadevanja za ogrozitev človekovih svoboščin in človeškega dostojanstva. Žal nam je, da premier zaradi državniških dolžnosti ne more osebno prevzeti nagrade. Poslali mu jo bomo po pošti."

Zanimivo je, da v ZDA nagrade v tej kategoriji ni dobil Američan, ampak neki Arabec po imenu Osama Bin Laden. Ta ni le za vedno "odpustil" nekaj tisoč uslužbencev WTC, gasilcev, stevardes in naključnih mimoidočih, ampak je "spodbudil tudi odpravo pravice do zasebnosti, ki je brez precedensa v ameriški zgodovini, in ponudil alibi zanjo". Podobni razlogi so botrovali podelitvi nagrade v korporativni kategoriji letalski družbi Delta - zaradi zbiranja, obdelave in sporočanja osebnih podatkov svojih potnikov FBI-ju.

Zadnjih pet let so to nagrado dobile številne pomembne ustanove - začenši z omenjenim FBI-jem, poleg njega pa so bili nagrajeni še CIA, MI5 in MI6 ter agencije za raziskavo trgov in velike verige trgovin z blagom za široko porabo. Letošnji dobitnik je informativna agencija CAPITA, ki vzpostavlja in vzdržuje različne baze podatkov v britanskih državnih ustanovah. Med komercialnimi korporacijami je dobitnik veriga prodajaln Argos, ki je poleg drugega v bazo podatkov o svojih strankah vpeljala tudi rubriko "prstni odtisi".

Ker se nenehno pojavljajo nove tehnologije in mehanizmi za kršenje zasebnosti, Privacy uvaja vedno nove nagrade. Takšna je na primer Dog Poo on a Stick ali v poetičnem prevodu pasji drekec na palici. Nagrado bodo od letos podeljevali tistim, ki se ukvarjajo s posebej umazanimi stvarmi - tako umazanimi, da se jih marsikdo ne bi dotakniti niti s palico, ker tako smrdijo.

Prvi "kakec" za leto 2003 je dobil David Blunkett, minister za notranje zadeve v laburistični vladi njenega veličanstva. Blunkett je že več let posebej priljubljen pri strokovni žiriji organizacije Privacy International in do zdaj mu je že nekajkrat za las ušla nagrada za najslabšega državnega uradnika, enkrat pa celo za življenjsko delo. Med drugim se je proslavil tudi s tem, da je pripomogel k izpopolnitvi sistema za spremljanje, identificiranje in deportiranje ilegalnih priseljencev.

Le Blunkettovim prizadevanjem in nadarjenosti se je treba zahvaliti, da je angleško notranje ministrstvo v pičlem letu prepolovilo stopnjo rasti števila ilegalnih pribežnikov. Kršitelje zakona so identificirali, polovili in odpremili nazaj tja, od koder so bili prišli, praviloma v revne afriške in azijske države. Pravica je zmagala, pravi coup de grace pa smo doživeli šele po tem, ko je minister že dobil nagrado. Podpisal je namreč ukaz o dodelitvi statusa begunca umetniku po imenu Boris Berezovski. Gre za tistega artista iz Rusije, ki je veliko in pošteno delal in mu je tako uspelo prihraniti kake štiri milijarde dolarjev. Sedaj ga oblast v domovini zaradi tega sovraži in ga preganja kot lopova. Ker to seveda ni, se je Blunkett odločil, da ga vzame v zaščito.

Popoln vpogled v popolne podatke pa ne temelji samo na tehnološkem napredku. Napravice, kakršen je ročni telekran - kombinacija telefona in kamere -, so prav robustna orodja v primerjavi s tistim, kar je bilo vpeljano na področju politične morale in se kaže predvsem v konceptu "transparentnosti". To načelo je vsiljeno kot temeljna oblika družbenega civilnega vedenja v neoliberalni družbi.

V nasprotju s policijo v Orwellovem svetu, ki si je na vsak način prizadevala ugotoviti, kaj posameznik misli, je neoliberalna oblast izpeljala kopernikanski obrat - ljudje sami padajo oblasti pred noge, ji odpirajo srca in pripovedujejo vse - kar so vprašani in kar niso. Poleg tega jih to še osrečuje. Javno predstavljanje mnenj - o vojni v Iraku, o tem, ali duhovnik sme v posteljo z drugim duhovnikom, ali o tem, kaj je boljše, McDonalds ali Burger King - poteka v obliki elektronskega glasovanja na spletu ali po digitalni TV, v obliki izpolnjevanja vprašalnikov v supermarketih ali obrazcev za pridobitev socialne pomoči. Tehnike so različne, cilj pa je isti - pripraviti ljudstvo, da razkrije čim več podatkov o sebi. Kajti podatek v obliki elektronskega impulza vse bolj postaja tisto, kar je bil nekoč denar - blago vseh blag.

Pripraviti družbo in posameznike do tega, da sami, rutinsko in najpogosteje prostovoljno denuncirajo sami sebe, je ogromen premik v primerjavi s svetom Winstona Smitha, ki je skušal na vsak način pobegniti in se skriti pred oblastjo in njenimi telekrani.

Načelo transparentnosti je že zelo blizu idealom iz neke druge antiutopije, romana Mi Evgenija Zamjatina, kjer pomeni največjo srečo selitev v hišo s steklenimi stenami, skozi katere te vsi vidijo. In kakor se je moralnopolitična neoporečnost nekoč ugotavljala na podlagi na roke napisanega življenjepisa in karakteristike partijskega komiteja, tako se komercialna neoporečnost danes ugotavlja na podlagi CV-ja, pripravljenega v Wordovem templatu/v Wordovi šabloni, in reference kakega korporativnega tepca. Le da se "neoporečnost" sedaj imenuje "korektnost".

Vprašanje, kako zelo je današnji svet podoben tistemu, ki so se ga Orwell in njegovi bralci tako bali, ostaja brez odgovora. Prav tako ostajamo brez odgovora na vprašanje, ali je orwellovska antiutopija kritika levičarskega totalitarizma ali levičarska kritika totalitarizma, in tudi na vprašanje, ali je Orwell policiji res dostavil tisti nesrečni seznam ali ne. Zgodba se nadaljuje. Kakor da bi bilo komu prav posebej do tega, da pisca 1984 spravi v njegov lastni roman.

Sicer pa, kadar gre za pisce, so vse razlage enakovredne. Le da so nekatere enakovrednejše od drugih.