Gore za izvajalce petletke

Jalta je čudovit kraj - na eni strani morje, na drugi hribi. Pitoresken, romantičen, divji. Če le do tja ne pripotujete iz Odese. Potem se namreč na 700 metrov visok prelaz, ki loči oba kraja, pripeljete s trolejbusom. Ker se je Lenin v dobrih starih časih odločil, da mora Jalta pripasti proletarskemu oddihu in je zaukazal elektrificirati cesto, da bodo delavci iz črnega donskega bazena hitreje namakali svoja izmučena telesa v mlakuži Črnega morja.

Skoraj tako kot scena iz Jalte deluje turistični plakat za Slovenijo iz leta 1949. Narisal ga je Janez Trpin, grafični oblikovalec prve povojne generacije, sicer avtor številnih plakatov tistega časa. Takole gre: v ozadju Triglav, ovinkasta cesta s pohodniki, v prvem planu pa črni dimniki težkoindustrijskega obrata. In slogan: Turizem - izvrševalcem petletke. To je bil čas, ko so bile počitnice namenjene delavcem.

To je le eden izmed plakatov, ki so na ogled na razstavi, ki jo je pripravil Emzin. Turistični plakati Slovenija za obdobje 1945-1960. Kar je trenutno neverjetno poučna zadeva, glede na to, da se ravno sedaj Slovenska turistična organizacija ponovno pripravlja na redizajniranje turistične podobe države. Saj se spomnite - po Na sončni strani Alp smo imeli nekaj hudo bednih poskusov s slogani a la Raj Evrope, sedaj pa nam tako za pokušino predlagajo nekaj tematskih sloganov, kot so: Sončne Alpe, Zeleni Mediteran, Skrivnostni Kras, Nasmejano Pohorje, Živahna Ljubljana, Prijazno podeželje, Uspešna srečanja, Poživljajoča zdravilišča, Radostna hrana in vino. Joj, kako lepo bi se to ujelo s seznamom svetovnih turističnih sloganov, kot so Live it (Škotska), One Love (Jamaica), An oasis in Europe (Danska), Friendly, Beautiful, Relaxing (Irska), Vibrant destination of modern Asia (Singapur) ...

S turističnimi podobami je problem v tem, da turistom v bistvu kažejo podobo dežele, kakšno bi radi videli njeni prebivalci, da jo vidijo turisti. Neki ideal namišljenega ideala. Vse lepo, vsi prijazni. Tako kot bi pred napovedanim obiskom pospravili hišo in se pretvarjali, da v bistvu pri vas doma stari časopisi nikoli ne ležijo na mizi. Pomislite samo, ali ste v življenju že videli kakšen turistični plakat, ki ste si ga želeli nalepiti na steno? Verjetno ne, ker je večina turističnih plakatov neživljenjskih, odtujenih od dejanskih vtisov dežele, ki ste jo obiskali.

Razen seveda, če ne gre za plakate, ki so estetsko in ideološko iz drugega časa. Res ne vem, kaj imamo Slovenci s temi petdesetimi leti prejšnjega stoletja, a zdi se, da noro padamo na to estetiko. Ena letošnjih bolj zabavnih razstav je v Muzeju novejše zgodovine in prikazuje bivanje v petdesetih. Čas vlakov v Planico in cockte v originalni embalaži. In čeprav denimo moja generacija ni živela v teh letih, so predmeti, razstavljeni v muzeju, domači, simpatični, noro nostalgični. Verjetno zato, ker se je večina teh predmetov v sedemdesetih še vedno valjala po stanovanjih in so tako postali del otroštva več generacij.

To navdušenje velja tudi za estetiko grafičnega dizajna tistega časa. Zato bi turistične plakate, razstavljene v galeriji NLB, morebiti celo obesili na stene v svoji pisarni. Ne bi se recimo branili tistih, ki prikazujejo zimsko idilo kot na filmu Ne čakaj na maj. Smuka po celcu, male planinske hišice ... Med razstavljenimi plakati je najstarejši iz leta 1939, ki obiskovalce vabi s podobo ... ne boste verjeli ... gore, cerkvico, par v narodnih nošah, gang z nageljni in v drobnem tisku: "Lepa in poceni dežela za turiste". Tipična Gorenjska - gore in šparovnost. Podoba, ki je poleg gora največkrat na plakatih, je Bled. Sveti kraj slovenstva, edini absolutno prepoznavni topos Slovenije. Menda se je Bled kot prepoznaven turističen kraj na plakatu za Slovenijo prvič pojavil na plakatu Maksima Gasparija iz leta 1954. Od takrat je ni turistične publikacije, ki ne bi imela slike Bleda, pa čeprav s kremšnito namesto otoka.

In v čem je nauk zgodbe? Ob starih plakatih naj sodobni promotorji turizma ugotovijo, da ne odkrivajo tople vode, ker so podobe Slovenije že v sredini prejšnjega stoletja ponujale natančno iste simbolne vsebine kot danes: gore, morje, vaško idilo in zdravilišča. Zato je mogoče čas za radikalno spremembo. A kaj, ko je del naše samopodobe tudi to, da nimamo jajc. Razen v testeninah.