Mož, ki je hotel biti kralj

Gotovo se še spomnite ledenega sprejema, na katerega je naletel 89-letni režiser Elia Kazan, ko sta mu Martin Scorsese in Robert De Niro 21. marca 1999 izročila častnega Oskarja za življenjsko delo - gotovo se še spomnite, kako je publika v paviljonu Dorothy Chandler le sedela, zadržano in brez iskre v očeh, skoraj nemo, paralizirano, napol apatično, kako vsi tisti zvezdniki niso vedeli, kaj naj storijo, kako so nekateri že pred Kazanovim prihodom odšli ven in kako nekateri zaradi njega sploh niso prišli. Nobenih ovacij - podelitev častnega Oskarja je bila polom, nekaj mučnega, prisiljenega, nesrečnega, žalostnega, tragičnega. In gotovo se še spomnite, kako zlomljeno in skrušeno je Kazan gledal ta odpor, hlad in prezir, kako nemočno je begal po dvorani in kako prestrašeno je iskal Martyja in Bobbyja, ki pa sta se kar skrivala, kot da jima je nerodno in neprijetno. Stala sta sicer pod žarometi, s svojim junakom, toda tudi sama nista vedela, kaj naj mu rečeta. Če sploh kaj. Kot da bi mu kaj morala reči. Kot da je bilo tu sploh kaj reči. Lahko bi mu rekla le: "Stari, imel si vse, a si potem vse zajebal!" Vsi so vedeli, da tam stoji njihov junak, ki pa je vse skupaj zajebal. In živo so si predstavljali, kako lepo bi bilo tisti večer, če ne bi zajebal. Kot filmar je uspel - kot človek je zajebal. In ta večer Oskarja za življenjsko delo niso dali filmu, ampak človeku, živemu človeku. Na oder ni stopil film, ampak človek, ki se mu niso hoteli pokloniti.

Elia Kazan je imel vse. Svet je bil njegov. Vrtel je Hollywood in Broadway, vzhodno obalo in zahodno, Oskarje in gledališke nagrade, navsezadnje, na oder je premierno postavil vse najbolj klasične sodobne drame, recimo Zaenkrat smo se izmazali (1942, Thornton Wilder), Vse moje sinove (1947, Arthur Miller), Tramvaj Poželenje (1947, Tennessee Williams), Smrt trgovskega potnika (1949, Miller), Čaj in simpatije (1953, Robert Anderson) in Mačko na vroči pločevinasti strehi (1955, Williams). Vse to so bili broadwayski hiti. Ne, broadwayske senzacije. Mase so ploskale, kritiki so bili himnični. Kazan je revolucioniral gledališče in gledališko igro. Ustanovil je Actors Studio, največjo, najmogočnejšo, najbolj slavno in najvplivnejšo igralsko akademijo na svetu. In odkril je Marlona Branda. Postavil ga je na oder. Brando kot Stanley - uf! Zarolal ga je tudi na platno. Blanche ni mogla zmagati. Nihče ni znal iz Branda potegniti tega, kar je potegnil Kazan. Nihče. Vsi igralci tega sveta še vedno ciljajo tisto, kar je v filmih Tramvaj Poželenje (1952) in Na pristaniški obali (1954) zadel Brando, ki je pod Kazanovo taktirko kanoniziral sodobno filmsko igro. Vsi ga še vedno le imitirajo. Vsi skušajo igrati tako, kot je igral on. Kazan in Brando sta izumila sodobno igro. Vse, kar danes vidimo na platnu, dolgujemo njima. Takih dveh učiteljev igre 20. stoletje ni več imelo. Kazan je odkril tudi Jamesa Deana, jasno, Vzhodno od raja (1955). Kazan je nizal hite na odru. In rolal filme - Drevo raste v Brooklynu (1945)... Boomerang (1946)... Morje trave (1946)... Gentlemanski sporazum (1947)... Pinky (1949)... Preplah na ulicah (1950)... Viva Zapata! (1951)... Mož na žici (1952)... Baby Doll (1956)... Obraz v množici (1956)... Razkošje v travi (1960)... Divja reka (1960)... Amerika, Amerika (1964)... Aranžma (1969)... Prišli so ponoči (1971)... Zadnji magnat (1976). V petdesetih je Kazan veljal za genija. Vsi so ležali pred njim. Klečali. Bil je legenda. Več kot legenda. Hit bi znal narediti iz telefonskega imenika. Kazan je bil v petdesetih Bog. Nedotakljiv. Bil je onstran kritike. Popkulturni junak! Vse je imel. In videti je bilo tako, kot da je vse tudi ustvaril.

Toda potem je z eno potezo vse zajebal. Zapravil. Zagonil. Izgubil. Natančneje, vse je izgubil le zaradi nekaj imen - leta 1952 je namreč izdal prijatelje. Zloglasni kongresni Komisiji za protiameriške dejavnosti (HUAC), eni izmed najbolj histeričnih inštitucij 20. stoletja, je ovadil 8 oseb, s katerimi je pred leti, tam sredi tridesetih, drugoval v Komunistični partiji. Če bi se skliceval na 5. amandma ali se zagovarjal z molkom, bi ga poslali v arest zaradi žalitve kongresa, filmska industrija pa bi ga - kot mnoge druge - dala na črni spisek, tako da ne bi več mogel delati. Pri nobenem studiu. Njegove kariere bi bilo v trenutku konec. Na svojem pričanju je imenoval le sebe, nikogar drugega, češ da prijateljev ne bo izdajal, toda h'woodski magnati so vztrajali, da se lahko pokesa le tako, da našteje še nekaj drugih simpatizerjev komunizma. Moraš se očistiti in javno izkazati svoj patriotizem! To je bil čas, ko so v Ameriki komuniste cvrli na električnem stolu.

Kazan je resda izdal prijatelje, Clifforda Odetsa in Arthurja Millerja je resda prosil za dovoljenje, da ju izda, vse skupaj se mu je resda zdelo ponižujoče, toda nikoli ni imel občutka krivde. V časopisu New York Times je objavil celo oglas, v katerem je tudi druge pozval, da naj storijo isto - da naj postanejo ovaduhi, denuncianti, špiclji, vohavti, izdajalci, podgane. Le zakaj bi šel zaradi drugih v arest? Zakaj bi bil zaradi drugih ob kariero? Sploh pa, v komunistični partiji že dolgo ni več videl le še ene politične stranke, ampak "globalno, dobro organizirano zaroto". Da je zelo rad fukal, še najraje z ženami prijateljev, tudi z Millerjevo Marilyn Monroe, je v primerjavi z vsem tem le folklorni podatek. Nič, Elia Kazan, imigrant, anatolski Turek (rojen leta 1909 v Istanbulu), se je obnašal kot imigrant, ki v trenutku splošne histerije in ksenofobije, ko je treba izkazati patriotizem, to stori pretirano, panično in bolj patriotsko od patriotov. A po drugi strani - mar se ni pri tem obnašal tudi zelo h'woodsko? Mar ni prav Hollywood vedno poln ljudi, ki so za kariero pripravljeni storiti vse? Pokaži mi h'woodskega zvezdnika in povem ti, koga vse je izdal. Hollywooda brez izdaje ne bi bilo.

Kazan je kmalu po izdaji posnel film Na pristaniški obali, zgodbo o mladeniču (Brando), ki "Komisiji za pristaniški kriminal" ovadi prijatelje in kolege, vpletene v korupcijo pristaniškega sindikata. Da je film Na pristaniški obali Kazanova avtobiografija, ni skrivnost. Svojo izdajo je hotel pač opravičiti: ko izdaš prijatelje, dozoriš. Če ne izdaš prijateljev, v življenju obtičiš, ne moreš naprej. Huh. A po drugi strani - mar se to ne zgodi tudi vsem nam? Prijatelje na neki točki izgubimo. Še sami ne vemo, kdaj in zakaj. Kazanova tragedija je bila le v tem, da je vedel, kdaj jih je izgubil. In zakaj.