Ver ju go?

Če mislite, da je v sodobnem življenju sploh še kaj prepuščeno naključju, se slej ko prej motite. Nič ni naključje - niti Sončevi izbruhi. Še najmanj pa glasbene kariere in uspehi. Piar lahko vsak hip iz vsakega loleka naredi zvezdo - pa čeprav le za hip. In najboljši glasbenik na svetu lahko za vse večne čase ostane skrit v svoji sobici, če nima piarovca.

Takole je bilo: pred kakšnimi tremi tedni so nas začeli napadati glasbeni piarovci, češ da moramo nujno in takoj imeti dvojni intervju z Magnificom in Schatzijem. Da zdaj bo nova plošča in oh in sploh. In so telefonarili, mejlali, lobirali ... in ponujali ekskluzivo. Samo nam in nobenemu drugemu. Ja, ja, seveda. Pa smo bili trmasti in tečni, ker smo imeli pač pomislek, da zakaj bi morali poskočiti vsakič, ko se tako zahoče glasbenim piarovcem, še preden sploh slišimo ta famozni plošček. Čeprav kontrargument pravi, da bi morali poskočiti, ker so take zakonitosti biznisa. Njihovega in našega. In ker bi vi to želeli, dragi bralci. Menda.

A nekje v malih možganih nam je še vedno odmevala zadnja piarovska akcija za nekega drugega slovenskega pevca - za Jana Plestenjaka. Ni in ni ga bilo. Le občasno se je pojavil v trač rubrikah, da mogoče se pari z Aljo Brglez, sicer je poniknil. Potem pa bum - nenadoma v vseh medijih od Jane do Nove. Seveda - nova plošča, nova akcija. Skupaj s tem, da je v vseh intervjujih ponavljal, da še ni našel ljubezni svojega življenja in da sta z Aljo samo prijatelja. Kaj bi pa sicer rekle oboževalke, ki padajo na njegovo latino lepoto.

No, in pravkar smo preživeli Magnificov napad na medije. Njegovi piarovci iz založbe Menart so na naše vprašanje, koliko intervjujev je glasbenik dal v zadnjem mesecu, odgovorili - piarovsko: "Magnifico je po nekajletnem medijskem premoru z novim albumom naletel na zelo veliko medijsko zanimanje, tako je bilo število prošenj za intervjuje občutno večje od števila dejansko opravljenih pogovorov. Zahvaljujemo se vam za vse objave." Kako je že ves čas ponavljala Helena Blagne - "zahvaljujem se vam, publika, ker brez vas me ne bi bilo". Eh, kako smo pod kožo vsi krvavi.

Pa zakaj se sedaj tukaj nekaj repenčimo zaradi pojavljanja nekega pevca v medijih? Ker je bil Magnifico v naših srcih vedno malo alter. In to še vedno poudarja: "... jaz nisem večinski izvajalec. Sem za manjšino" (Dnevnik). Nikoli ga nismo enačili z lepim Janom, bohotno Heleno ali prsato Natalijo, niti z naduto Siddharto. Konec koncev je bil njihovo pravo nasprotje: zanemarjen, a popoln čefurski imidž, besedila s presežkom, vedno korak pred časom, neke vrste trendsetter, vsaj v določeni urbani sceni. Tako da se nam, njegovim fenom, sedaj zdi, kot da je padel na profano raven Simon, Janov in Bepopkov. Kaj hočemo, vsak alter slej ko prej postane in.

Magnifico pa je haral po medijih, čeprav je manjšinski. Pa je padlo Delo, padli so Dnevnik, Jana, Polet, Stop ..., če naštejemo samo velike. Pa je bila reklama za stekleničko od soka, ki je džingl iz instrumentala kar nenadoma spremenila v napev prve uspešnice Magnificovega trenutnega ploščka. Kako klišejsko. In kako klišejsko je novinarki Jane na klišejsko vprašanje, kje je meja kukanja v zasebnost, odgovoril, "da se sam sebi zdi primitiven" ob vseh teh intervjujih in fotkanju in da ne mara izpostavljati svojega ksihta, "ampak kljub temu to počnem". Normalno, da ne more reči: "Ej, ful mi je blo kul, ko sem gledal svojo faco na reklamnih džambotih za antialergijske tablete." Ker bi bil res primitiven.

No, v tem je bistvo problema. Al' bo poza al' bo poza? Bi bil še naprej malo alter, ampak bi pa tudi razprodal koncert v Cankarjevem domu, da bi se plasiral v isti rang kot Kreslin in Rade Šerbedžija. Čeprav v intervjujih poudarja, da je šel v CD, ker je tam super akustika in bi rad, da ljudje slišijo njegove skladbe. Halo, če pa dela muziko za ples! To je vsaj razložil v intervjuju za Dnevnik. Raztur med stoli elitne koncertne dvorane.

In za Dnevnik je še rekel, da je proti Natu, ampak da ni hotel nastopiti na antinatovski manifestaciji, ker je to "amoralno". Pa čeprav je bil velik del njegove publike goreče protinatovsko razpoložen, a takrat pač še ni bilo treba delati reklame za novo ploščo. Ravno tako, kot se sedaj v vseh intervjujih hvali, da je Sestre spoznal v Roza K4 in da je to super, da jih je z margine popeljal med zvezde, pozabi pa povedati, da je zamudil tudi na svoj nastop v prav tem roza disku. Se zgodi. Tako kot se zgodi, da v enem mediju (Delo) razlaga, da si je psevdonim izmislil tako za foro, ker je bil Robert Pešut premalo komercialen, in ga zdaj tudi mama včasih pokliče tako; v Jani pa smo se skoraj zjokali, ko je na vprašanje, zakaj Magnifico in ne Robert Pešut, rekel, da je pozabil, od kod psevdonim, da pa je zdaj res hudič, ker ga še mama kliče tako, češ "ko lastna mama pade na javni imidž, je res katastrofa". Pa še žena se ne podpisuje s svojim imenom in priimkom, temveč kot "Magnificova žena". Ah, peza slave.

Po vsem tem lahko le upamo, da je vse skupaj hec. Ker preprosto ne more biti res, da lahko Magnifico v predkoncertni medijski ofenzivi izjavlja enake stvari kot Siddharta - rad bi osvojil svet. Da na Balkan niti ne bi šel več, ampak na Zahod. Da so zato besedila v internacionalnem jeziku. Ah, kot Laibach. Čeprav eno malo upanje za Magnificov alter pa še obstaja: izjava za Vikend magazin, da bi rad nastopil v Celovcu. Ironija do konca. Namreč Siddharta, ki je tudi pred koncertom ob izidu zadnje plošče na veliki zvon obešala željo po svetovnem uspehu, je že nastopila na avstrijskem Koroškem, za Celovec pa se menda tudi že dogovarja. In če fantom iz Siddharte verjamemo, da bodo šteli koncert v Celovcu za velik uspeh turneje v tujini, bi bil Magnificov koncert v Klagenfurtu samo hec. Upamo.