Genocid v času filma

Sodobni filmi - tudi festivalski, arty - skušajo biti politično korektni, zato se v notranje zadeve drugih držav ne mešajo, če seveda odštejete Ararat, ki ga bo zavrtel letošnji LIFF in ki se je definitivno vmešal v notranje zadeve druge države. Specifično, vmešal se je v najbolj mučno, najbolj potlačeno, najbolj zanikovano in obenem najbolj eksplozivno "notranjo" zadevo Turčije - v genocid nad Armenci, ki se je odvrtel leta 1915, med I. svetovno vojno. In Turčija absolutno noče, da se ji kdo vmešava v to "notranjo" zadevo, še najmanj film. Že leta 1933, ko je Hollywood najavil ekranizacijo Werflovega romana Štirideset dni v Musah Daghu, ki popisuje turško čiščenje armenske vasice v vzhodni Anatoliji, je turška vlada ponorela in Ameriki zagrozila z represalijami - Hollywood je snemanje opustil. Za vsak primer. Tudi Atom Egoyan, avtor Ararata, ugledni kanadski režiser, oskarjevski nominiranec, pri nas znan po mnogih filmih, recimo po Exotici in Sladkem poslej, je imel hude probleme že med snemanjem: grozilni klici so si kar podajali slušalko, Turčija pa mu je uradno napovedala vojno, ko so njegov film uvrstili v Cannes. Turška vlada ni vložila le protesta, ampak je skušala festivalsko prikazovanje Ararata preprečiti, ker da je protiturški - laž, konstrukt, fabrikacija, zavajanje! Še več, neki turški minister je sporočil: "Turčija bo ukrepala proti temu filmu. To je sramotna produkcija."

Ararat je naslov dobil po anatolski gori, ki je za Armence to, kar je za Slovence Triglav, začne pa se v Kanadi, kamor dospe ugledni režiser armenskega rodu (Charles Aznavour), da bi tam posnel grandiozni epski film o armenski tragediji, o turškem genocidu nad Armenci, specifično, o fragmentu tega genocida - o turškem obleganju anatolskega mesta Van. V mestu, ki je leta 1915 štelo 50.000 prebivalcev, je bila več kot polovica Armencev - in ko so turški vojaki 20. aprila posilili neko Armenko in usmrtili Armenca, ki sta skušala posilstvo preprečiti, so se Armenci, neveličani turške represije, uprli, tako da je kmalu prišlo do streljanja, hja, do vstaje, ki pa je bila natanko to, kar je čakal Cevdet Bey, novi upravitelj Vana, sicer svak vojnega ministra Enverja Paše, znan po čiščenju perzijskih kristjanov - dobra pretveza za finalno rešitev "armenskega vprašanja"... ee, dobra pretveza za nekajtedensko divje bombardiranje armenskega dela mesta. Toda ko se je Van prelevil v Sarajevo pred Sarajevom, ni mogel Armencem pomagati niti ruski general Nikolajev, ki je bil prisiljen po dolgih, brezupnih bitkah ukazati umik, bolje rečeno - evakuacijo Vana. Prestrašeni, obupani, izčrpani, zdesetkani Armenci so tako zbežali z rusko vojsko in Van prepustili turški vojski. Niso se več vrnili, nikoli, toda Van je bil kljub temu unikat - eno izmed redkih armenskih mest, ki se je tedaj uprlo turškemu etničnemu čiščenju. Večina Armencev je turško obleganje sicer preživela, toda Van je za Armence zlagoma postal nekaj takega kot Ararat: nacionalni simbol, simbol upora, trpljenja in razseljenosti, mesto-mučenik.

Film Ararat, ki ga je Egoyan naslonil na pričevanje ameriškega misijonarja Clarencea Ussherja (Ameriški zdravnik v Turčiji, 1917), se vrti naprej in nazaj (dogaja se danes, leta 1915 in vmes, v tridesetih), obenem pa mozaično miksa različne like, ki so bolj ali manj armenskega rodu in ki se skušajo "spraviti" tako s travmatično preteklostjo kot z "zamolčanostjo" te preteklosti: tu je Kanadčan armenskega rodu, čigar oče, armenski aktivist, je bil pred leti ubit med poskusom atentata na turškega diplomata in ki zdaj na letališču povsem neinformiranemu cariniku - podobno kot Šeherezada - pripoveduje "zamolčano" zgodbo o turškem genocidu nad Armenci... tu je kanadsko-turški igralec, ki igra Cevdeta in ki o genocidu nima pojma (nikoli slišal)... in tu je umetnostna zgodovinarka, specialistka za agoničnega armenskega slikarja Arshila Gorkega (alias Vosdanik Adoian), ki je bil priča dogodkom v Vanu in ki je leta 1948 naredil samomor. In seveda, nekdo se vmes celo spomni, kaj je rekel Hitler leta 1939, ko je svojim generalom predel o nujnosti vojne, fizičnega uničenja sovražnika in širitve nemškega življenjskega prostora: "Kdo se pa danes še spomni eksterminacije Armencev?!" Teden dni kasneje je Hitler napadel Poljsko, kjer je odprl nekatere svoje najbolj razvpite lagerje smrti - žrelo Holokavsta.

"Armensko vprašanje"

Ko je Turčija leta 1915 sklenila, da bo rešila "armensko vprašanje", izraz "holokavst" še ni obstajal. Jasno, tudi izraza "genocid" in "etnično čiščenje" še nista obstajala, toda milijonu Armencev, ki so leta 1915 doživeli eksterminacijo, je bilo to v slabo tolažbo. Tisti Armenci, ki so kalvarijo preživeli, se niso imeli v mednarodnem pravu na kaj sklicevati - izraz "zločin proti človeštvu" ni imel nobene teže. Kakega mednarodnega konsenza o tem, kaj naj bi to bil "zločin proti človeštvu", pač ni bilo. In Turčija se je vsa ta leta zelo trudila, da to, kar se je zgodilo Armencem, ne bi dobilo oznak a la "genocid", "etnično čiščenje" in "holokavst". Oh, ali pa "rešitev armenskega vprašanja". Bolje rečeno: Turčija je svetovno javnost vedno znova prepričevala, da je treba milijon Armencev vpisati v rubriko "kolateralna škoda", med vojne žrtve, in jih obravnavati kot notranjo zadevo Turčije, ne pa kot mednarodni problem. Turška interpretacija se ni nikoli zares spremenila: bila je vojna, z vseh strani smo bili obkoljeni in Armenci so se upirali, netili revolucijo ter kolaborirali s sovražnimi silami, tako da so bili zreli za "relokacijo". Milijon? Bila je vojna. Pa otroci in ženske? V vojni umirajo tudi otroci in ženske. Pika.

A po drugi strani - tudi sama mednarodna skupnost je iz taktičnih razlogov ves čas nekako bežala pred retroaktivno definicijo in obsodbo napol pozabljenega, napol prikrivanega, "zastarelega" turškega zločina. Zakaj bi že itak krhke, napete, ranljive in hitro pokvarljive mednarodne odnose obremenjevali z drezanjem v predpotopne travme? To, da je bila Turčija v času hladne vojne strateško zelo pomembna članica Nata, je status quo kakopak le še učvrstilo. In iskreno rečeno, tudi filmi so o tem molčali: tu in tam je skušal na vest mednarodne skupnosti pritisniti kak mali film, bodisi metaforično, kot recimo Komitas (meditacija o armenskem menihu, skladatelju in folkloristu Soghomonu Soghomonianu, "Komitasu", ki je preživel turški genocid in potem življenje prebil v umobolnicah), ali pa faktično, kot recimo švedski dokumentarec Nazaj na Ararat (kolekcija pričevanj preživelih Armencev), toda ni dobil priložnosti. Šel je mimo, kot da ga ni bilo. In kot da se to, kar se je zgodilo, ni zgodilo. Genocid je ostal "nepriznan" - in "neprepoznan". Še več: ko je Evropski parlament pred leti končno razglasil, da je bil turški zločin nad Armenci genocid, je bila tudi ta deklaracija v resnici skrajno varljiva in dvoumna - izid glasovanja je bil namreč zelo tesen (68 vs. 60). Kaj to pomeni, veste - da mednarodna diplomacija zelo stežka "prepozna" zločine proti človeštvu in genocid. Spomnite se le Židov med II. svetovno vojno, Kambodže pod Pol Potom in iraških Kurdov pod Sadamom Huseinom - spomnite se Bosne in Ruande. In nič drugače ni bilo leta 1915.

Kot veste, je Turčija med I. svetovno vojno stala na strani Nemčije. In turški notranji minister, Mehmed Talaat, ultranacionalistični "Mladi Turek", je na začetku leta 1915 oznanil, da v Turčiji ni prostora za kristjane - kmalu zatem so začeli razoroževati Armence, ki so služili v turški vojski. In ko so zavezniki aprila napadli Turčijo, je dal Talaat v Istanbulu usmrtiti 250 armenskih intelektualcev. S tem se je genocidna skala zavalila po klancu navzdol - in ni se več ustavila. Turki so začeli zapirati armenske cerkve in šole, spreobračati učitelje - in seveda, začeli so se pokoli, eksekucije, posiljevanja, odpiranja glav in množične deportacije... ee, dolga, mučna, pogubna karavanska pešačenja v sirijsko puščavo... v lagerje... ki še niso bili pripravljeni... zato so Armencem, kot je rekel Talaat, "zagotovili večni počitek" že kar med potjo. Zakaj? Ker so "skušali uničiti mir in varnost v otomanski deželi". Ko so nemški misijonarji v Nemčijo sporočili, kaj počnejo Turki, so nemški politiki le zamahnili z roko in rekli, da gre za "čiste izmišljotine" in "huda pretiravanja". Ko so britanski mediji objavili fotke armenskih trupel in beguncev, britanska javnost ni niti trznila, britanski zunanji minister Edward Grey pa je poudaril, da britanska vlada nima "direktnega vpogleda" v zadeve in da se "pokoli dogajajo na obeh straneh" - Grey je celo posvaril, da bi kakršnikoli pritiski na Turčijo same Turke le dodatno razkačili, tako da bi se še bolj znašali nad Armenci.

S tem so bili postavljeni temelji mednarodne politike do genocida: najbolje je, da se v genocid ne mešamo - če se mešamo, je le še hujše! In res, mednarodna skupnost je dobrodušno pustila, da se je turški genocid odvrtel do konca. Zavezniške vlade so maja sicer sprejele neke sorte deklaracijo, ki je obsodila "zločine proti človeštvu in civilizaciji" in zažugala turški vladi, toda kot piše Samantha Power v knjigi Amerika in doba genocida (America and the Age of Genocide, 2003), so bile to le fraze - vsi so se raje ukvarjali z vojno kot pa z etničnim čiščenjem Armencev. Tudi Ameriški predsednik Woodrow Wilson je sklenil, da se ne bo vmešaval v notranje zadeve Turčije, sploh pa da ameriške javnosti ne bo opozarjal na turške grozote - bal se je, da bi to Američane tako pretreslo, da bi zahtevali ameriško vojaško intervencijo... ee, ameriški vstop v I. svetovno vojno. Ja, za vsako ceno je hotel ohraniti svojo "politiko nevtralnosti", pa četudi ga je Henry Morgenthau, ameriški ambasador v Turčiji, stalno zalagal s pikantnimi, alarmantnimi, presunljivimi, več kot prepričljivimi informacijami o turških pokolih in posilstvih ter ob tem poudarjal, da se v Turčiji pod pretvezo vojaških operacij dogaja "rasni umor" in da očitno "obstaja sistematični načrt za uničenje armenske rase".

In ko je Morgenthau "v imenu človeštva" protestiral pri Talaatu, ki se je rad hvalil, da je za "reševanje armenskega problema v treh mesecih naredil več kot sultan Abdul Hamid v tridesetih letih", mu je ta odvrnil: "Z Američani ravnamo lepo. Ne razumem, zakaj se pritožujete?" Še huje, rekel je celo, da je Turčija voljna pobrati zavarovalnine tistih pobitih Armencev, ki so bili zavarovani pri ameriških zavarovalnicah! No, nekemu nemškemu reporterju pa je povedal: "Očitajo nam, da ne ločimo med nedolžnimi in krivimi Armenci. Toda to je nemogoče - tisti, ki so danes nedolžni, bodo jutri krivi!" New York Times, čigar založnik je bil ambasadorjev prijatelj, je sicer stalno poročal o pokolih in grozotah, objavljal pričevanja in številke ("800.000 Armencev uničenih!", "Milijon Armencev ubitih!") ter svaril, da je to "brez primere v sodobnem času", toda turški konzul je vse to zanikal in razglasil za fabrikacijo, ob tem pa oznanil: "Armenci lahko krivijo le sebe." Morgenthau je Wilsona pozval, da naj posreduje pri nemškem kajzerju, toda prezident ni trznil, prej narobe - ambasadorju je svetoval, da naj začne za Armence raje zbirati humanitarno pomoč. Kar je Morgenthau tudi storil. Zbral je veliko denarja, toda potem je lahko le razočarano ugotovil, da je postala humanitarna kampanja le razlog za pasivnost in še večjo tišino ameriške vlade - za odsotnost kakršnihkoli "uradnih" ukrepov ali ultimatov. Wilson genocida ni hotel niti priznati niti prepoznati. Saj veste: če bomo ukrepali, bo še slabše!

In ironično, tudi ko je Amerika leta 1917 končno vendarle vstopila v I. svetovno vojno, ni prekinila odnosov s Turčijo, ki je bila tako prisiljena - ne boste verjeli! - sama prekiniti odnose z Ameriko. Še bolj ironično: ko je bilo vojne konec in ko so zaveznice, Britanija, Francija in Rusija, najavile ustanovitev neke sorte mednarodnega kazenskega sodišča, ki naj bi obsodil zločince proti človeštvu, tudi Turke, je Amerika sporočila, da bo ta tribunal bojkotirala - prvič, Amerika bo sodila le tistim, ki so se pregrešili zoper Američane, in drugič, suvereni voditelji imajo imuniteto. Ali kot je rekel ameriški zunanji minister Robert Lansing: "Bistvo suverenosti je odsotnost odgovornosti." Ha! Primer "turških zločinov proti človeštvu" je tako hitro zvodenel - Britanci, okupatorji Turčije, so sicer obsodili nekaj turških voditeljev, na smrt pa predvsem tiste, ki so še pravi čas pobegnili in v tujini uživali imuniteto, tudi Mehmed Talaat, arhitekt tega milijonskega izbrisa, ki je mirno živel v Berlinu in pisal memoare (ja, Armenci so bili sami krivi!), dokler ga ni leta 1921 na ulici likvidiral neki Armenec. In povsem ironično: ker so začele med sojenjem Talaatovemu atentatorju na dan bruhati grozljivke o turškem genocidu nad Armenci, so sojenje raje na hitro prekinili in atentatorja oprostili, češ da je streljal v stanju "začasne neprištevnosti". Kar je bilo najbolj elegantno: mednarodna diplomacija je hotela genocid prikriti in potlačiti. Raje je pogledala stran. Prvega modernega genocida ni hotela niti priznati niti prepoznati, s čimer je dala spin prihodnosti svoje slepote - prihodnosti svojega geopolitičnega oportunizma, svojega strahu pred angažmajem, svojega interesnega oklevanja, svoje pasivnosti, svojega humanitarnega blefiranja, svojega izogibanja besedi genocid in svoje filozofije, da se mora genocid najprej odvrteti do konca - šele potem lahko rečemo, če je šlo res za genocid.