Diareja med purgerji

Pri nas risane prigode junakov ali antiherojev, ki rešujejo svet pred katastrofo ali zgolj posedajo v cvetličarni, ne prepričajo širše množice bralcev, pri naših južnih sosedih pa stripovsko ustvarjanje po nekajletnem vojnem spancu spet doživlja vzpon. Slovenski avtorji doma težko preživijo zgolj z ustvarjanjem stripa, saj ta velja za manjvrednega v primerjavi s knjigo ali sliko, čeprav združuje oboje. Na festivalu Crtani romani šou 2003 v Zagrebu pa se je pokazalo, da sosedje veliko bolj kot domača publika cenijo tudi slovensko stripovsko ustvarjanje in slovenske avtorje stripov. Kot seveda stripovsko umetnost nasploh. Tako je bil ena izmed glavnih mednarodnih zvezd festivala - poleg najuglednejšega predstavnika britanske scene Briana Bollanda in najobetavnejšega predstavnika nove italijanske generacije Giuseppeja Camuncolija - tudi snovalec najbolj znane slovenske politične stripovske satire - Diareje Tomaž Lavrič - TBC.

Čeprav je bila v nekdanji skupni državi tradicija stripovskega ustvarjanja in izdajanja najaktualnejših albumov kar precej razvita, se to na začetku devetdesetih let ni poznalo. Hrvaška in srbska striparska velesila se je ukvarjala z drugimi, pomembnejšimi stvarmi. Še tista peščica izdanih albumov pa ni mogla mimo vojne tematike. V zadnjih letih so se razmere na Hrvaškem spet popolnoma spremenile. Da se lahko pohvalijo s sto izdajami stripov na leto, je tudi zasluga navdušencev, ki so čez noč ustvarili festival, ki je letos potekal že šestič in je presegel ozke hrvaške underground okvire. "Festival se je začel iz obupa, ker se pred šestimi leti na Hrvaškem ni nič dogajalo. Počasi pa se je spremenil v festival upanja," je prepričan eden izmed angažiranih organizatorjev in stripovski avtor Darko Macan. Letos se je samo otvoritve udeležilo več ljudi, kot je bilo lani vseh obiskovalcev skupaj. "Prvega smo delali, ne da bi računali, da bo kdaj drugi. Ko smo delali drugega, nismo računali, da bo še tretji. Zdaj pa že imamo načrte, koga bomo povabili drugo leto, eni odhajajo, drugi prihajajo ... Festival začenja normalno živeti." Stojnice na prireditvi so bile preplavljene z izdelki, ki so bili natisnjeni zgolj v zadnjih dveh mesecih, pa je bila količina nakopičenega papirja nekajkrat večja, kot če bi na kup zložili desetletno slovensko stripovsko bero. Za naše razmere poceni blago je šlo za med, saj so med drugim prireditev organizirano obiskali feni oziroma ortodoksni stripofili, ki so se povezali prek internetnega foruma www.stripovi.com, in sistematično pokupili vse novonatisnjene izvode. Še več je bilo naključnih radovednežev, ki jih je k obisku pritegnilo število dogodkov, o nujnosti nakupa pa prepričala pestra izbira najnovejših nenavadnih zgodb bizarnih junakov. "Festival se je začel kot interna stripovska zabava. Letos pa se je to spremenilo in je postal festival v pravem pomenu besede. Festival v smislu slavja. Če bi bil samo za stripofile, bi bil majhen, tako pa postaja del normalnega življenja. Prvič smo se tudi malo bolje oglaševali in imamo tri ugledne mednarodne goste. Dopuščam si namreč to svobodo, da Toma Lavriča uvrščam med mednarodne goste."

Diareja

Še pred uradnim začetkom festivala je potekal nekajtedenski natečaj za enostranski amaterski izdelek pod skupnim naslovom Zločin in kazen. Vsi prispeli stripi so se znašli na razstavi v kleti Kulturnega centra Kaptol. Center je bil tudi prizorišče skorajda vseh festivalskih dogodkov, v njegovem pritličju pa so se ves dan družili in izmenjavali izkušnje domači in tuji ustvarjalci in ljubitelj stripa. Bolj obiskana kot razstava neznanih hrvaških avtorjev je bila razstava Tomaža Lavriča v Galeriji Nova, kjer se je trlo radovednežev, in vsi so si z zanimanjem ogledovali prigode, ki razveseljujejo njihove severne sosede. Ker štiri dni niti lenuhi, kakršni so striparji, ne morejo zgolj presedeti za mizami med šankom in stojnicami s stripi, so vsak dan prireditve potekale številne delavnice, kjer so učili različne tehnike risanja, pripravili so predavanja o vseh plateh ustvarjanja stripa, promocije, okrogle mize, projekcije filmov in obvezne poznonočne zabave. Med prireditvami in drugim dogajanjem, ko so se obiskovalci festivala posvetili pijači in kupovanju vedno novih izvodov stripov, za katere so porabili dobršen del prihrankov, pa ni bilo počitka za glavni zvezdi, pred katerima se je vila vrsta, ki se ni nikoli končala. Po nasvetu organizatorjev namreč noben stripofil ni hotel dopustiti, da bi takšna mojstra, kot sta Brian Bolland in Tomaž Lavrič, izginila iz Zagreba, ne da bi mu kaj narisala. Glede na to, da Tomo zna na hitro, v dveh potezah ustvariti tako enkraten lik, kot je Diareja, s stripovskimi avtogrami ni imel toliko opravka kot angleški preciznež. Vseeno pa je bilo veliko zanimanje za avtorja Diareje dokaj presenetljivo, saj so njegove albume, ki so pri tuji strokovni javnosti že naleteli na dober odziv, šele v zadnjem času začeli prevajati tudi v hrvaščino. Očitno pri sosedih niso ostale neopažene Tomove reference, ki obsegajo številna mednarodna priznanja, kot sta švicarski grand prix in belgijski srebrni lev, albume, kot sta Rdeči alarm in Bosanske basni, ter uspehe na festivalih v Solunu, Angoulemu, Ženevi, Barceloni in Beogradu ... "Tomo je po mojem eden najboljših evropskih sodobnih avtorjev. Zelo sta mi všeč njegovi deli Rdeči alarm in Diareja ter prav zdaj nastajajoče Slepo sonce. Všeč mi je njegov razpon. Je preprosto neverjeten. Povabili smo ga predvsem zato, da ga hrvaška publika spozna in preskoči jezikovno oviro. V ta namen ga tudi prevajamo. Dejansko presega slovenske okvire in je svetovni avtor," je prepričan Darko Macan, ki se iskreno čudi, kako da je Tomo v Sloveniji še vedno dokaj nepriznan in anonimen avtor, ki se večino časa skriva za psevdonimom. Ko smo govorili o tem, še ni mogel vedeti, da bo ravno te dni avtor Diareje nominiran za nagrado Prešernovega sklada, kar je prvi uraden in resen poklon slovenske umetniške srenje v tujini zelo iskanemu ustvarjalcu. Razlogov za naval na Briana Bollanda pa sploh ni treba posebej navajati, saj vsak resnejši ljubitelj risane in pisane umetnosti pozna eno izmed najboljših različic Batmana, ki jo je narisal skupaj z Alanom Moorom v albumu Killing Joke, ki je ob tej priložnosti preveden izšel za založbo Q, ali njegovih tristo strani sodnika Dredda, futurističnega policista, sodnika in rablja v eni osebi.

Čeprav bi lahko mislili, da Diareja v zadnjem času, mogoče tudi zaradi usmerjenosti k slovenski notranji politiki, izgublja nekaj aktualnosti za širši krog ljubiteljev stripa, je smeh na predstavi Dejmo stisnt teatra Diareja pod Slovenci prepričal o nasprotnem. Tudi drugače je Tomo ugotovil, da ga sosedje dokaj dobro poznajo, čeprav naj menda ne bi obvladali slovenščine. "Kot gostu festivala se mi je zdelo še posebej prijetno, ker me hrvaška publika že dovolj dobro pozna po nekaterih prevedenih delih, pa tudi - drugače od festivalov na tujem -nikakršnih jezikovnih ovir ni bilo. Vzporedno s festivalom poteka obsežna razstava mojih izvirnih stripovskih tabel. Posebna atrakcija so zbrane Diareje, ki se nanašajo na probleme s Hrvaško. Te so seveda deležne tudi največje pozornosti in smeha." Vseeno Darko Macan pravi, da veliko njegovih sonarodnjakov že a priori zavrača stripe v slovenščini. Precej bolje jim gre od rok srbščina. Kljub političnim nesoglasjem med striparji obeh držav vladata zgledno sodelovanje in izmenjava, zato je trg še večji, kot bi bil sicer. Tudi na festivalu je bilo mogoče kupiti številne srbske izdelke, na srečanje pa je priromala celo ekipa striparjev iz Beograda. "Čeprav mislim, da pri stripih jezik ne bi smel biti ovira, obstajajo tudi takšni, ki nikoli ne bi kupili srbskega stripa. Kljub temu večina stripofilov bolj ljubi strip kot politiko."

Hrvaška scena

Hrvaška scena se torej prebuja tudi po zaslugi festivala. Underground fanzinovska stripovska oblika ni nikoli zamrla in trenutno je njen največji hit Crni Popaj. Prav tako nikoli ni šlo slabo mainstreamovskemu otroškemu stripu. "To je najbolj množična produkcija, saj producira na stotine stripov. So sicer kakovostni, ampak narejeni za točno določen profil - za otroke." Zato pa primanjkuje dobrih avtorjev, saj je prodaji Macanovega in Bartilićevega albuma leta 1993 ameriški založbi Dark Horse sledila množična migracija hrvaških vrhunskih ustvarjalcev čez lužo. "Pomemben aspekt hrvaškega stripa je gastarbajterstvo. Drugače od Lavriča, ki mu uspeva vsaj z Diarejo ostati doma, veliko hrvaških avtorjev dela predvsem za tujino in nima časa za stripe, namenjene domači publiki. Odhod v tujino lahko štejemo za problem in za dosežek hkrati. Dobro je za avtorje, je pa manjši problem za hrvaški strip." Drugače od srbskih bratov, ki delujejo predvsem po naročilih Francozov, so Hrvatje usmerjeni na ameriški trg, saj so se ZDA pokazale kot kraj, kjer je mogoče na hitro izkoristiti priložnost. Vsi se želijo na hitro prodati kot nogometaši, ki bi po eni dobri sezoni v Dinamu že radi zaigrali za Milan. Predvsem delajo najboljši hrvaški avtorji kot risarji v firmah, kakršna je znana izvoznica superjunakov, družba Marvel. "Tomaž Lavrič je v tujini uspel kot avtor, a je eden redkih. Težava je v tem, da recimo obstajajo tudi drugi, ki so dobri risarji, nimajo pa v glavi dobre zgodbe. Tomova kvaliteta je, da se je prodal kot avtor. Dela lahko samostojne projekte. Če pa človek dela le kot risar, je v službi tega, kar drugi hočejo od njega ..."

Druga težava stripovskih ustvarjalcev je naravna selekcija, saj od cele generacije risarjev ostane le kak posameznik. Drugi povečini jemljejo stripe kot nekaj, kar se z leti prerase. "Risanje stripov ni enostavno delo. Ne samo zaradi risanja, ampak tudi zaradi razmišljanja, ker je to kombinacija vztrajnosti, volje do razvijanja in učenja." Čeprav posvečanje stripom hitreje kuri sive možganske celice kot ukvarjanje s paradižnikom na vrtu, se nezdravi razvadi ukvarjanja s stripi vdaja tudi vse več mladih, ki so si za medij izbrali internet. Vedno več stripov je mogoče prebrati na računalniških zaslonih. "Na forumih, kjer sodelujejo ljudje iz Hrvaške, Slovenije, Bosne in rojaki z vsega sveta, se vidi, da obstaja veliko zanimanje za strip, pa čeprav za stare izdaje Zagorja ..."