Nismo v stilu Tine Turner

Iz Štajerske je prišla nenavadna vest. Da namreč tam ustvarja neki bend, imenovan The Kripls, ki se po izbiri inštrumentov, še bolj pa po izbiri samih članov, bistveno razlikuje od katere koli druge slovenske glasbene skupine. Kdo so torej The Kripls? Gre za bend, ki ga sestavljajo ljudje s posebnimi potrebami. S kakšnimi posebnimi potrebami natančno se soočajo, pa smo izvedeli šele, ko smo jih bolj po naključju izsledili v Centru Sonček Maribor. "Seveda, člani The Kripls so pri nas vsak dan med osmo in pol tretjo," nam je povedala prijazna gospa na drugi strani telefona, ki pa je že v naslednjem hipu ledeno hladno zabrusila, "ampak niso nikakršni tetraplegiki, kot zdaj govorijo nekateri, ampak imajo cerebralno paralizo."

Za stanje članov skupine The Kripls je torej kriva okvara dela njihovih možganov, do katere je prišlo pred njihovim rojstvom, ob rojstvu ali pa najpozneje v prvih nekaj letih življenja. Zaradi cerebralne paralize, ki v Sloveniji sicer prizadene dva od tisoč živorojenih otrok, imajo člani benda težave pri govoru, gibih rok in telesa, hoji ... Zato je tudi večji del Kriplsov na invalidskih vozičkih. Ne glede na to imajo fantje in dekleta svoj bend, posneli so ploščo, ravno v minulih dneh so imeli svoja prva javna nastopa, njihove izvedbe pa je bilo slišati tudi na eni od mariborskih radijskih postaj.

Ime na referendumu

Kako pa se je pravzaprav začelo? Marca letos je v mariborski Sonček, ki skrbi za podporo, druženje in tudi zaposlovanje ljudi s cerebralno paralizo, na služenje civilnega vojaškega roka prišel rjavolasi mladenič Marko Zorec. Marku je Tomaž Lutarič - Luti, eden izmed fantov, ki vsak dan zahajajo v varstveno-delovni center in ki mu pravijo tudi živa legenda Sončka, kmalu razkril idejo, ki se mu je že kar nekaj časa podila po mislih. Povedal mu je, da bi s kolegi iz centra radi imeli svoj bend. "Mi poleg službe - ki je sicer malo pusta, saj delamo večinoma voščilnice - zelo radi počnemo še kaj drugega. In ko je prišel na služenje vojaškega roka Marko, smo ugotovili, da bi bilo za nas in za ves svet okoli nas zanimivo, če bi ustanovili slovenski bend ljudi s posebnimi potrebami. Ker že tako ali tako vsak zase nekaj prepevamo," se pobude spomni Luka Prosnik, še en član Kriplsov, ki je bil zraven pri ustanovitvi. Civilnik Marko, ki je tudi sam glasbenik, igral je namreč z Zoranom Predinom, zdaj pa je član skupine Yogurt, je idejo seveda zagrabil.

Tako sta se Marko, ki je prevzel funkcijo mentorja, in Tomaž, ki je poprijel za tamburin, sicer pa mu je blizu vsakršna razbijaška muzika ter Bajaga, Riblja Čorba in Balašević, lotila sestave benda. Zaradi težav, ki jih imajo cerebralni paralitiki z gibanjem, je Marko določil, da bodo člani benda igrali samo na tolkala, ker so ta manj zahtevna, sam pa jih bo spremljal s kitaro. "Počasi sva začela zbirati prijave in moram reči, da sva dobro izbrala," pravi zdaj Tomaž. Kdo vse pa je prestal avdicijo? Eden izmed članov je že prej omenjeni Luka, ki se ukvarja tudi s pisanjem pesmi, v bendu pa igra na afriški boben. "Pa ravno danes sem ga v naglici pozabil doma. Pred letom ali dvema sem si ga kupil, da bi za sprostitev malo bobnal. Nisem pa vedel, da bo ta boben res kdaj tako resno uporabljan." V življenju ga sicer najbolj zanimajo štiri stvari. "Pesništvo, morje, avtomobili in seveda tudi rad kdaj pa kdaj kakšno žensko pogledam. Zelo pa me zanima življenje v Slovenski Istri, kjer sem v Topolovcu pred kratkim kupil hleve in bom počasi začel graditi vikend. Rad pa imam tudi izredno hitre avtomobile, in če je le kaka možnost, da se usedem v nizek športen avto, sem takoj za," navdušenja ni skrival Luka. "Hvala bogu, da ne hodiš, ker če bi, bi bilo na cestah še več žrtev," pa se je na njegov račun pošalil Boris Sever, glavni vokalist The Kriplsov, a se je Luka z njegovo ugotovitvijo povsem strinjal. Boris je do svojih nastopov zelo samokritičen: "Moja napaka je, da doma pojem ob originalnih posnetkih, ki so višji od mojih glasovnih sposobnosti, zato si lahko predstavljate, kako zveni." Doma si večkrat zavrti hrvaško ali srbsko glasbo, vsakdanji stres pa sI preganja z igranjem igric na računalniku. Za čistejši glas ne pije surovih jajc, ampak, čeprav je malo skeptičen v njegovo učinkovitost, upošteva recept, ki mu ga je zaupala učiteljica glasbe iz Vipave, kjer je dvanajst let hodil v šolo. Tako pred nastopom poje en paket suhih sliv. "Če ne drugega, me zelo pomirjajo." Pel je že v Vipavi, s Pevskim zborom Vipava se je udeležil tudi tekmovanja v Zagrebu. Sebastijan Vončina pa je činelist. "Jaz sem se v tem inštrumentu našel. Lahko rečem, da mi leži. Delo v bendu je nov izziv zame, vklopil sem se zelo dobro in zdi se mi, da smo vse boljši." Sebastijan je sicer pravi popotnik, prepotoval je že skoraj pol Evrope, pri čemer ga voziček ne ovira, potrebuje pa pomoč v obliki spremljevalca. Od potovalnih destinacij mu je najbolj ostala v spominu Madžarska, kjer je na srečelovu kupil srečko, s katero je zadel prvo nagrado, dvajsetkilskega odojka z limono v gobcu. Ker ga sam seveda ni mogel pospraviti, so mu ga za tri dni spravili v hotelski hladilnik, po vrnitvi domov pa je priredil pravo pojedino. Najdaljši staž v ženskem delu zasedbe ima svetlolasa in malce sramežljiva Nina Mijavšek, ki igra triangel. "Povedati moram, da me je, kar se tiče našega dela v službi, ta skupina najbolj motivirala. Sicer pa veliko hodim po koncertih s prijateljem, s katerim se zelo dobro razumeva, tako da imam pestro življenje." V skupini je tudi Marko Šprah, ki pa ga tistega dne žal ni bilo v center, žal zato, ker naj bi bil ravno Marko najbolj talentiran govorec med Kriplsi, pravi šaljivec, ki je znan tudi po tem, da policaje kliče strici avseniki, sicer pa igra na šejker. Najnovejša pridobitev Kriplsov sta dve spremljevalni vokalistki. Prva je izredno zgovorna Vlasta Marhold, ki je ob izletih v naravo in druženju s prijatelji v nastopanju našla še eno veliko razvedrilo. Druga pa je Erika Krajner, ki v prostem času z dobro besedo najraje spravlja v dobro voljo druge, je pa tudi mirovni posrednik, kadar v Kriplsih pride do previsoke napetosti.

Bend je bil torej ustanovljen. Potem pa mu je bilo treba nadeti še ime. Kakšno udarno. Da bi si tuhtanje karseda olajšali, so si novopečeni glasbeniki pomagali s preverjeno slovensko prakso za reševanje najbolj neverjetnih žgočih vprašanj. Seveda, razpisali so posvetovalni referendum. Tak, čisto pravi, naredili so glasovnice in glasovalne skrinjice, imenovali so volilno komisijo, nato pa so na referendum povabili ljudstvo mariborskega Sončka. Volivci so morali izbirati med številnimi predlogi, tudi med imeni Veseli tapkarji, Fantje brez posluha, Ansambel Marka Špraha, Ritmične budale, Zadetki v polno, Sončni mrk, Pubeci zresnite se, Ansambel tap tap, Pridem takoj, The Kripls ... Ljudstvo je izbralo The Kripls.

Ampak, da so se invalidi dejansko poimenovali kriplji? Tole je pa drzno. Se ne bojijo, da bi jih ljudje zmerjali? "Z imenom lahko po mojem pokažemo drugim, ki niso invalidi, da smo enako zmožni," je prepričan Boris. "In da smo tudi mi lahko sarkastični," ga je dopolnil Luka. "Moja sestrična je rekla, da bi si lahko kakšno lepo ime izbrali. Pa sem ji rekel, ime je takšno ravno zato, da se pokažemo takšni, kot smo. Da smo torej z ljudmi, ki niso invalidi, na določenih področjih enakovredni," še pravi Boris. Zanimivo pa je, da je ime The Kripls kljub globokemu pomenu, ki ga nosi, v bistvu nastalo iz heca. "Mi si včasih, ko smo razigrani, med seboj pravimo, hej, kripli, naprej! In smo rekli, v redu je. Hoteli smo malo šokirati svet, ker mi pač nismo v stilu Tine Turner," je njegov izvor obrazložil Luka.

Prvenec

Maja so The Kripls začeli snemati ploščo, ki so ji nadeli ime Zakaj tak kurijo. Snemali so v tretji delavnici varstveno-delovnega centra, ki leži čisto na koncu hodnika, opremo je priskrbel Marko. Plošče sicer ni mogoče kupiti v trgovinah, kar je logično, saj jo za člane benda in prijatelje kopirajo doma. "Sam sem mislil, da bo sodelovanje v bendu bolj nekaj, kar lahko fantje in dekleta pokažejo staršem in prijateljem. Nisem si mislil, da bomo kdaj nastopali izven Sončka. Zato niti ni bilo v načrtu, da bi cede prodajali," pravi Marko, a dodaja, da bi ta projekt morda lahko izvedli v prihodnosti. Kako pa so izbrali dvanajst pesmi za ploščo? "Bilo je kup želja, na koncu pa smo se odločili, da bomo igrali le slovenske komade." Hite Kreslina, Šifrerja, Domicelja, Smolarja, Big Foot Mame ... Na plošči tudi piše, da vse avtorske pravice pripadajo izvirnim avtorjem. "Saj mi bi tudi na primer Ceco igrali ..." medtem mentorju, ki je glavni selektor komadov, pomenljivo namigne Tomaž, ki se še bolj navdušuje nad trubači iz Guće. Poleg priredb je sicer na plošči tudi ena avtorska skladba, za katero je besedilo prispeval Tomaž, glasbo pa Marko. "Mislim, da smo cede prehitro snemali, ker je na njem ogromno mojega fušanja, tako da sam sebe zelo težko poslušam," pa je še enkrat stresel dobršno mero samokritike nase Boris, čeprav bi ga bili glede na izvedbo komada Led iz severa, ki sva jo imela s fotografom priložnost slišati v živo, v Big Foot Mami najverjetneje veseli, če bi rabili nadomestnega pevca.

Ploščo so posneli v dveh različicah. Ena je cenzurirana za javnost, ker so na njej interni štosi. "Rekel sem, zdaj se pa sprostite in zapojte tako kot doma. Potem pa bilo pa precej konfuzno vse skupaj," odločitev utemelji Marko. "Nismo snemali še enkrat, vse je pristno." "Tudi mi smo pristni in to, kar se nam dogaja v življenju, tudi," ga je hitro dopolnil Luka. Na plošči so se tako znašli tudi povsem nepredvidljivi šumi, posrečen pa je recimo tisti pri komadu Vse manj je dobrih gostiln, ko je v provizorični studio po naključju vstopil kolega Dejan, ki ni vedel, da snemajo. Denis je zato nemoteno pobral naročila za malico, kar pomeni, da mu je vsak od članov povedal, katero od jedi, ki so bili tistega dne na meniju, bi jedel tistega dne. Slišite lahko tudi padec kljuke, ki je samodejno odletela z vrat, medtem ko so po svoje žgali Od višine se zvrti. Na plošči je tudi telefonski klic, ki ga je med snemanjem prejel Sebastijan. Ta je sicer tudi avtor naslova plošče. Poleti, ko so ravno iskali naslov za ploščo, prav takrat pa je bilo že ob sedmih zjutraj več kot 30 stopinj, je nekoč rekel, pa "zakaj je tak vroče, zakaj tak kurijo". Člani skupine so svoje ustvarjanje takoj poidentificirali z njegovimi besedami.

Sicer pa so bili Kriplsi umetniki, še preden so se lotili glasbe. V varstveno-delovnem centru, kamor prihajajo vsak dan, namreč izdelujejo voščilnice, glinene prašičke, lončke ... Pri izdelavi voščilnic si pomagajo s tapkanjem, kar pomeni, da na kartonček, na katerem je že vzorec, z udarci (torej s tapkanjem) nanašajo barvo, nato pa ta kartonček nalepijo na voščilnico. Ampak včasih se dela zaradi monotonosti tudi naveličajo. Večino izdelkov nato prodajo. "Zdaj smo že v kapitalizmu in prodajamo svoja dela, je pa vse odvisno od tega, kje uspemo dobiti štant in koliko ljudi pride mimo," je težave, ki jih imajo pri prodaji, opisal Luka. Za delo prejmejo denarno nagrado.

V Kriplsih je pred kratkim prišlo do prve kadrovske spremembe. "Nekateri se poznamo že petnajst, dvajset let, ker je cerebralna paraliza takšna bolezen, ki nas združuje in smo vedno v istem krogu ljudi. Zato se kdaj pa kdaj skregamo, saj to je normalno. Tako pač je, če si s kom predolgo skupaj," pravi idejni oče Kriplsov Tomaž, ki je ravno zato, da se ne bi kregali zaradi njega, ki je bil izredno kritičen do vsakršnih glasbenih napak, iz benda izstopil. Odločitev sicer še ni dokončna. Medtem se je izteklo tudi Markovo služenje vojaškega roka, zato se zdaj vidijo manj, dobijo se pač, ko je čas, obvezno pa pred koncerti. Vendar se Marko mentorstvu nadvse živahnih in optimističnih mladeničev in mladenk ne namerava odpovedati. Prej nasprotno, v mislih ima že nekaj idej za prihodnost. "Zaradi cerebralne paralize imajo počasne reakcije. So pa talentirani, vendar njihov talent ravno zaradi počasnih reakcij ne pride tako do izraza. Naš glavni namen seveda ni v tem, da bi komade natančno odigrali z glasbenega vidika. The Kripls tako ali tako niso le bend kot bend. So več kot to. So gibanje."