Mali porcelanasti golobček

Svet ljubi spreobrnjence in vsekakor jih čisla tudi naša mala zaplatica. Javnosti vsepovsod so vedno znale najti posebno nežnost do posameznikov, ki so si privoščili polno razgibano mladost in se kasneje poplemenitili z neko zrelo žlahtnejšo kvaliteto, in kdo drug bi lahko služil pri nas v tej kategoriji za barvitejši zgled kot prav Gianni Rijavec. Še vedno modno oblečenega gospoda se lahko iz osemdesetih spomnimo kot prvovrstnega zabavljaškega bonvivanta in pop-fičfiriča, ki je na vrhuncu kariere celo ozlatil strani Omame z legendarnim profilom "Jaz sem bog seksa!", danes pa te iste čevlje zapolnjuje eden vodilnih slovenskih mirovnikov, ki se želi v zgodovino zapisati kot avtor evropske himne miru in ki vrhovne duhovne avtoritete na planetu za promocijo strpnosti in nenasilja prijazno nagrajuje z malimi porcelanastimi golobčki. "No, človek pač dozori," nekoliko sramežljivo skomigne z rameni, ko mu takole mimogrede omeniš njegove mladostniške vragolije: "Oziroma zori, saj dozori verjetno prav zares nikoli."

1983 je bilo leto, ko so sicer na veliko harali Pankrti, a je bilo mogoče obenem na vsakem koncu in kraju zapaziti prve zametke cele plejade kasneje blazno uspešnih bendov tipa Rendez-vous in Don Juan, ki so bili objektivno sicer resda naravnost groteskno sluzasti, a so za takrat odraščajoče otroke vseeno predstavljali najbolj svežo in vznemirljivo stvar po izumu rezane salame. Big Ben so se, kot bi mignil, vključili v natanko ta tržni žepek in se precej hitro prerinili v prve bojne vrste. Nemara se še spomnite velikanske uspešnice Lep pozdrav, čao Mateja s Pop delavnice '85, morda pa vam jo bo v sinapse zopet poneslo, če vas spomnim na enega prisrčnejših geografskih lapsusov v moderni slovenski zgodovini, saj je avtor skladbe Matejo takrat poslal v naročje enega izmed šejkov v Afriki, kjer da se na veliko cedi nafta. Cele tektonske plošče sestradanih od sveta povsem pozabljenih plemen bi nedvomno z največjim veseljem pritegnile tej znanstvenofantastični upodobitvi rodnega kontinenta, cela pesem pa naj bi bila po Giannijevih besedah plod mladostniške romance: "Na fakulteti sem se spoznal z nekim dekletom, bila je Štajerka. Do nje sem razvil simpatijo, ona pa se je srečala z nekim črnskim študentom in potem z njim tudi odšla v Afriko. Nafto sem potem vpletel za čisti štos, prevladal je denar - kjer je nafta, je denar - saj se mi zdi, da premnoge punce prehitro pozabijo na ljubezen, če je v igri tudi denar."

Janez Rijavec je vedno ogromno nastopal v dobrodelne namene in ga strašansko prizadane, ko po televiziji gleda podobe, s katerih je moč razbrati, s kakšno lahkoto ljudje drug drugega pobijamo. Svojo filantropsko dejavnost mnogo prej kot "dobrotništvo" označi za "mirovništvo": postbigbenovska pot ga je leta '99 pripeljala na festival mednarodne popevke v Sarajevu, kjer je videl brezroke in breznoge otroške žrtve vojne in min. Sklenil je, da bo napisal pesem, ki bo vsemu svetu prinesla mir, in njegova odločnost se je še pojeklenila, ko je na poti domov v avtu poslušal govor Billa Clintona na Kongresnem trgu (festival je časovno sovpadal z Bubbovim obiskom), ko je ameriški predsednik med drugim razvil nekaj vljudnih misli o Zdravljici kot o veliki združevalni pesmi. Ponesen od navdiha je Gianni doma še isti dan sedel za klavir, uporabil dve Prešernovi kitici in dodal lastni refren. The White Dove, morebitna prihodnja evropska himna miru (Gianni je s to pobudo pisal Romanu Prodiju), je bila rojena.

Nastal je konglomerat (Petar Grašo, Toto Cutugno, celo neka verzija The Platters, številni drugi), ki ga Gianni rad imenuje Evropski Band Aid in se je prvič zbral v Gorici leta 2000, kjer je svetu ponesel v angleščino prepesnjeno poslanico doktorja fig. Dear friends, the grapes have ripened, and sweet wine flows once again ... no more foes but neighbours be ... Sočasno je začel veliki zborovodja ustanavljati tudi posebno fondacijo Beli golob, katere prva in osnovna naloga je vsesplošna promocija ideje miru in sožitja po vsem svetu. "Ambasador miru postane tisti, ki si z življenjem in delom prizadeva za mir, in je v položaju, da lahko vpliva na množice." V tem trenutku obstajata po izboru fondacije The White Dove s sedežem v Trnovem nad Gorico na svetu natanko dva tovrstna ambasadorja.

Kot prvi je malega porcelanastega golobčka prejel papež, ki politične veličine neprenehoma poziva k mirnemu reševanju sporov. To je bilo njuno že četrto srečanje (pred tem mu je Gianni kar trikrat pel, dvakrat v Vatikanu in enkrat med papeževim obiskom na naših tleh) in prvič, da sta tudi spregovorila. Nekdanji frontmen Big Bena ga je vprašal, kaj pravzaprav sploh je mir, in sveti oče mu je brez oklevanja odgovoril: mir je v nas samih. Samo notranje miren človek lahko širi mir, nemiren pa izključno nemir. Zanimivo je, da mu je natanko isti odgovor dal tudi drugi veliki ambasador miru, namreč dalajlama, s katerim sta se oktobra lani za pol ure sestala v Indiji. "In to sem vzel kot samo še eno potrdilo, da leti golobček v pravo smer." V tem trenutku je že v pripravi projekt ustoličenja tretjega ambasadorja miru, to bo Nelson Mandela, o katerem ne more biti seveda nobenega dvoma, da si ta status zasluži, svojega golobčka pa naj bi pokasiral nekje v roku leta dni.

Poslastica, ki jo je Gianni prejšnji petek napovedal v ljubljanski filharmoniji, je bila zastavljena kot vrhunec njegove vseslovenske turneje, njen izkupiček pa je bil - glede na zelo konkretno obljubo dalajlami - v celoti posvečen izgradnji šole za tibetanske otroke. Sicer mi ni docela jasno, kako bi lahko tudi nabito polna in polno-plačniška filharmonija (v resnici je bilo zasedena nekje polovica sedišč, od tega kar nekaj nas medijskih prisklednikov) z izplenom bistveno presegla stroške razkošne prireditve, a to morda pomeni samo to, da bosta velika pokrovitelja prireditve Milan Kučan in Lojze Peterle toliko širokogrudneje segla v žep. Po več kot dveurnem megamiksu zborovskega žgolenja, mantr za mir in ljubezen, slovenske popevke o romanci "noči, ki diši po ribah", tibetanskega brenkanja in mirovniških cvetk politikov so nekateri kolegi sklenili resno zahtevati benificirani delovni staž, se je pa par dam v občinstvu resnično sprostilo in čustveno mrmralo ob vsaki novi kitici. Tudi nadaljnja pot je za Giannija izklesana kot v granitu: "Naš prvi cilj je, da ta naš golobček vzleti še više in postane prava epidemija, ki se je bodo nalezli po vsem svetu!" Na tej točki se bomo seveda načrtno izognili vseh očitnih cenenih šal o ptičji gripi, enkrat za spremembo odložili cinični ščit in oklep ter malemu belemu golobčku zaželeli jasno nebo.