Evangelij po Melu

Ko je Mel Gibson pred nekaj leti oznanil, da bo posnel "Pasijon", film o zadnjih urah Jezusa Kristusa, da bodo v njem govorili aramejsko in latinsko, da bo brez podnapisov in da ga bo financiral iz lastnega žepa, je šlo vsem po malem na smeh. V aramejščini? Okej, so si rekli - tip ne ve več, kaj bi počel z vso tisto svojo slavo! Hej, njegova megalomanija, njegova grandomanija, njegova egomanija - njegov denar! Koga briga! Sploh pa, lepo prosim, film naj bi stal 25 milijonov, kar je drobiž - Mel toliko zasluži z enim Smrtonosnim orožjem! Magnatova milenijska arty kaprica pač. Vsi so komaj čakali, da propade. Toda potem se je zgodil mirakel: ko je ta kaprica pred devetnajstimi dnevi, na pepelnično sredo, končno padla na več kot 4.000 ameriških platen, so slepi spregledali, hromi shodili, nemi spregovorili, božjastni ozdraveli, pa tudi lačni so bili nasiteni, gobavi očiščeni, vročični ohlajeni in obsedeni pomirjeni - Trpljenje Jezusa Kristusa (The Passion of the Christ) je namreč že prvi dan pridelalo toliko, kot je stalo. In ni se ustavilo. Še več, film je tako rekoč vsak dan pridelal toliko, kot je stal. Po petih dneh je nabral že 125 milijonov... po dvanajstih že 214 milijonov - in zelo verjetno je, da bo zelo kmalu prehitel tudi velikega šampiona, Kraljevo vrnitev, tretjega Gospodarja prstanov, čigar ameriški izplen znaša 368 milijonov. Vau! Gibson lahko zdaj do smrti snema biblične epe. Film Smrtonosno orožje 5 bi bil po vsem tem prehud antiklimaks.

Mel je sloviti izrek h'woodskega scenarista Williama Goldmana, da "v Hollywoodu nihče nič ne ve" (nikoli ne vedo, kateri film bo vžgal in kateri ne), lepo poročil s slovitim bibličnim izrekom "Nihče ne ve ne dneva ne ure" ("Bodite torej budni, ker ne veste, katerega dne pride vaš Gospod!"). Vas to čudi? Le zakaj?! H'woodski hiti pogosto pridejo tako kot Sin človekov - "ob uri, ko ne pričakujete". Toda Trpljenje Jezusa Kristusa, posneto v italijanskem mestecu Matera in rimskem studiu Cinecitta, je po drugi strani le še enkrat potrdilo, da so ljudje najbolj nori prav na filme, ki so absolutno predvidljivi - torej na filme, pri katerih je vse že vnaprej znano in jasno. Vse je pričakovano. Nobene skrivnosti, nobenega skrivanja, nobene nepredvidljivosti, nobene negotovosti, nobene napetosti. Vsi so vnaprej vedeli, da glavni junak na koncu umre - in seveda, vsi so tudi vnaprej vedeli, kdo je morilec... Najbolj transparenten film vseh časov je postal najbolj gledan film vseh časov.

"Križan naj bo!"

Film pričakuje, da na drugi strani, v kinu, sedijo fani, insiderji, verniki, ki jim ni treba povedati in pokazati vsega, da bi vedeli, kaj se dogaja - in zakaj se kaj zgodi. Trpljenje je film za prepričane. Outsider tu ne dobi vseh informacij, ki jih potrebuje, še toliko bolj, ker ne ve, kaj vse se je zgodilo prej, pred izdajo in Jezusovo molitvijo na vrtu Getsemani, in ker ne ve, kdaj film preskoči iz enega evangelija v drugega. Ergo: laični outsider ne ve, "za kaj gre". Dobi le fragmente, le koščke zgodbe. Kot v Ben-Hurju. Gibson se pač z verniki pogovarja zaupno, napol ezopsko, v šifrah: "hej, saj veste, kaj hočem reči". In vernik ga razume onstran tega, kar mu reče ali pa pokaže. Hja, Trpljenje je eliptično na način, kot so običajno eliptični pogovori med nogometnimi fani.

Mel se z verniki pogovarja tako, kot se nogometni fan pogovarja z nogometnim fanom - in tako kot Mel skače iz evangelija v evangelij, skačejo nogometni fani s tekme na tekmo. Nogometne tekme znajo biti zelo brutalne, toda tudi če najbolj brutalno tekmo, ki vam pade na pamet, zmnožite s tisoč, še vedno ne dobite brutalnosti, ki jo ponuja Trpljenje. Ne le da ta film ni zastonj naslovljen Trpljenje Jezusa Kristusa - Trpljenje je dveurni tematski park sadističnega mučenja in mazohističnega mučeništva, Grand Guignol. Z eno besedo, Trpljenje izgleda kot "Saddam's Chamber of Torture".

Jezus jih faše že na vrtu Getsemani - Judje ga pljuvajo, tolčejo, mlatijo in razbijajo. In ko eden izmed Jezusovih spremljevalcev služabniku enega izmed velikih duhovnikov z mečem odseka uho, je to že anticipacija Tarantinovega filma Reservoir Dogs. Potem štafeto prevzamejo rimski vojaki in zasenčijo vrtanje zoba iz Maratonca: Jezusa bičajo in bičajo in bičajo, najprej s trstom, ker pa ne obleži in ne obleži, vržejo v višjo mučilno prestavo, hočem reči, prešaltajo na bodičaste kole in bodičaste "grozljive" biče, ki - z vdelanimi koščki kosti in svinca - trgajo in cefrajo meso, tako da Jezusovo telo kmalu izgleda kot kaka inštalacija Damiena Hirsta. Rimski vojaki, remix Torquemade in gestapa, iz Jezusa naredijo to, kar je James Gandolfini v Pravi stvari naredil iz Patricie Arquette, le da ga potem še kronajo in križajo - zelo grafično, pikantno in detajlno. Mel gre do konca - do zadnjega udarca, do zadnjega diha, do zadnjega žeblja, heh, kot da bi z enim očesom ves čas pasel na torturah iz japonskega filma Ichi the Killer. Mučenje je tako ekscesno, tako grizlijevsko, tako naturalistično in tako fantazmagorično, da meji na samoparodijo. Ves čas čakate le še na to, da bodo vleteli Monty Pythoni in zapeli "Always look on the bright side of life" - ali pa da se bo, tako kot v Napihnjencih 2, pojavila številka, ki bo sproti beležila škodo na Jezusovem telesu.

"Njegova kri na nas in na naše otroke!"

Okej, si rečete, Mel to počne le zato, da bi maskerjem, ki so preorali Caviezlovo telo, zagotovil Oskarja. Ne, narobe - Mel to počne zato, da bi pokazal enormnost Jezusovega žrtvovanja. Vsaj tako pravi. S tem, ko Jezusovo trpljenje prelevi v spektakel, hoče reči: glejte, kristjani, skozi kaj vse je moral iti Jezus, da bi vas odrešil! No, tu pa se stvari rahlo zapletejo: Mel trdi, da se je zvesto držal evangelijev, toda iz evangelijev v resnici pobere le Jezusove zadnje ure - mučenje, križanje & smrt. Mar niso evangeliji poročila o Jezusovem življenju? Ironično - v filmu, ki se "zvesto drži evangelijev", o Jezusovem življenju ne zvemo ničesar, če seveda odštejete flashback, v katerem pokaže, kako je izdelal svojo prvo mizo (heh, manjka le glas, ki bi dahnil: "KLI Logatec"). Kul, boste rekli - Mela pač bolj zanima Jezusova smrt kot pa Jezusovo življenje. E, tu pa se stvari še bolj zapletejo, in to usodno: Mela namreč zanima tisti del evangelijev (finale), v katerem se Judje obrnejo proti Jezusu, prav ta del evangelijev pa v občutljivih, pregretih in nestrpnih časih, kot so današnji, vedno postane bergla antisemitizma. Odtod kontroverznost tega filma. Bolje rečeno, odtod tisto silno vprašanje, ki je polariziralo Ameriko - je film antisemitski ali ne?

Gibson ne pušča nobenega dvoma, da je bil Jezus Jud, kakor tudi ne pušča nobenega dvoma, da so Jezusovo križanje zahtevali Judje. Ko Judje kričijo "Smrt" in "Križan naj bo", izgleda, kot da je šlo le za obračun med samimi Judi, kar morda ni čisto res, toda vtis je tak. Ali to pomeni, da je film antisemitski? Ne, Gibson lahko vedno reče: hej, tako je v evangelijih, moj film pa le zvesto sledi evangelijem! Okej, pa poglejmo. Za začetek, film nikjer ne pravi, da so vsi Judje krivi za Jezusovo smrt - mita o "kolektivni judovski krivdi" torej ne podžiga. Še več, strupenega vzklika "Njegova kri na nas in na naše otroke", s katerim Judje v Matejevem evangeliju pospremijo Jezusovo smrtno obsodbo in ki je v očeh ortodoksnih Judov vedno veljal za primer antisemitske propagande, v filmu ni. Kar pa morate razumeti dialektično: tega vzklika ne najdete v podnapisih, toda v aramejščini naj bi bil še vedno tam, izrečen. Mel ga je v aramejščini obdržal, ker je hotel "zvesto slediti evangelijem", da pa ne bi preveč izzival in podžigal antisemitizma, ga - de facto po nasvetu nekaterih uglednih rabinov - ni prevedel v podnapise (v angleščino in posledično v druge "žive" jezike). Poudarek, da je za Jezusovo smrt bolj kot Poncij Pilat kriv veliki duhovnik Kajfa, je za človeka, ki evangelije pozna le iz podnapisov, nekaj novega - in lahko si mislim, da je ta poudarek za Jude moteč.

Zoprno? Nekatere reči so v resnici še bolj zoprne. Recimo, ko Jezusa na začetku, na vrtu Getsemani, primejo in odpeljejo, ga najprej razobesijo z mostu: tega prizora v evangelijih ne boste našli, ga pa najdete v nekem nemškem Pasijonu, ki - ironično - slovi prav po svojem antisemitizmu in sadizmu. Nič manj zoprno: v debato se je - na Melovo veliko žalost - nenehno vključeval njegov oče, Hutton Gibson, lunatični teoretik zarot, ki slovi kot antisemit in zanikovalec Holokavsta. Ata trdi, da je Holokavst le judovska izmišljotina, obenem pa zavrača reforme drugega vatikanskega koncila, ki je Jude odvezal odgovornosti za Jezusovo smrt - po njegovem so to odvezo zarotniško izsilili Judje. Drži, Mel, katoliški fundamentalist, ki prav tako zavrača reforme drugega vatikanskega koncila in ki je lunatičnega teoretika zarot igral v Teoriji zarote, se je od očeta distanciral, toda le napol. Specifično, ko ga je neka novinarka vprašala "Holokavst se je zgodil, ne?", je odgovoril "Da, seveda", potem pa - na veliko veselje tistih, ki so ga napadali, in na veliko žalost tistih, ki so ga branili - nadaljeval: "Krutosti so se dogajale. Vojna je grozljiva. Med II. svetovno vojno je umrlo na milijone ljudi. Tudi Judje v koncentracijskih taboriščih. Mnogo ljudi je izgubilo življenje. V Ukrajini je v letih 1932-33 nekaj milijonov ljudi umrlo od lakote. V prejšnjem stoletju je v SZ umrlo 20 milijonov ljudi." Ups! Mel je storil to, kar običajno počnejo "sofisticirani" zanikovalci Holokavsta - najprej priznajo, da se je Holokavst res zgodil, potem pa ga začnejo relativizirati in primerjati z drugimi "krutostmi" in "grozotami", zlasti komunističnimi.

Gibson imprimaturja v Vatikanu ni dobil, ne čudi pa, da je apologetsko podporo dobil prav pri fundamentalističnih protestantskih pastorjih, pri "televangelistih" a la Jerry Falwell in Pat Robertson, potemtakem pri ameriški krščanski desnici (tudi pri desnih medijih, se razume), ki je organizirala množične, "romarske" oglede filma in ki vedno histerično napada Hollywood - zaradi "preveč nasilnih" filmov. Jasno, ekscesno nasilje v Trpljenju jih ni motilo. Vsi v en glas so trobili: film je brutalen, toda tako se je v resnici zgodilo! Jezus je hudo trpel!! Tako je kot v evangelijih! Film je čist kot evangeliji - in ni antisemitski! Še več, vse, ki so film kritizirali ali pa svarili, da bi lahko naelektril antisemitizem, so razglasili za "nemoralne liberalce" in "ideologe", ki hočejo zrušiti krščanstvo, diskreditirati krščansko moralo in blokirati vse večji vpliv vere na ameriško družbo. Gibsonov film ni potreboval visokega budžeta za marketing (le 15 milijonov!), ker je vse delalo zanj, predvsem novi mentalni zemljevid Amerike, ki s svojo kombinacijo vse bolj zaostrene "kulturne vojne" (abortus, pravice istospolnih, smrtna kazen, šolska molitev, Janet Jackson ipd.), Busheve križarske "evangelizacije" (Jezus vs. "os Zla"), predvolilne ameriške razdvojenosti (boj dveh Amerik, "sakralne" in "sekularne") in mita o monumentalni ogroženosti krščanstva (teroristi, islam), s katerim nenehno rožljajo fundamentalistični pastorji, izgleda kot popolna ready-made reklama za Trpljenje Jezusa Kristusa.

Ne preseneča, da mnogi fundamentalistični pastorji v Trpljenju Jezusa Kristusa vidijo maščevanje Hollywoodu, ki je pred leti produciral "profano" in "blasfemično" Zadnjo Kristusovo skušnjavo - in nikar ne pozabite, da so ti pastorji svojčas v Zadnji Kristusovi skušnjavi videli le "judovsko zaroto". Ha! In tudi zdaj so napadli Hollywood. Zakaj? Ker noben h'woodski studio ni hotel distribuirati Trpljenja. Še več, v tem so videli h'woodsko zaroto proti Melu Gibsonu in proti krščanstvu. Le malo je manjkalo, pa bi izrekli tudi tisto, kar običajno izrečejo - da Hollywood itak kontrolirajo Judje. Tem pastorjem v zgodbi o Judih in Jezusu, ki se žrtvuje, verjetno res ni pretežko videti alegorije o teroristih in Ameriki, ki se žrtvuje, kakor jim tudi v dejstvu, da ljudstvo - vključno z Marijo (Maia Morgenstern), Magdaleno (Monica Bellucci) in celo Satanom (igra ga ženska!) - le pasivno gleda, kako trpinčijo in ubijajo Jezusa, verjetno ni pretežko videti svarila, da so Judje na Golgoti počeli to, kar je med II. svetovno vojno počel svet, ko je Holokavst križal Jude, in da so zato Judje - kot se glasi stara antisemitska floskula - sami krivi za Holokavst.

Nič, Amerika je očitno polna pastorjev, ki še vedno niso razčistili z antisemitizmom. Je z antisemitizmom razčistil Mel, ki je rekel, da ga je med snemanjem vodil Bog? Vedno lahko reče, hej, tako piše v evangelijih (in ja, napisali so jih Jezusovi učenci, Judje), toda moral bi vedeti, da ekranizacija evangelijev v občutljivih, vnetljivih, eksplozivnih časih ne jamči alegoričnega branja evangelijev oz. Jezusovega trpljenja, križanja in vstajenja - filmske slike v takih časih delujejo preveč realno, preveč dobesedno in preveč dejansko, zato se tudi hitro izgubi tista fina Marxova poanta, "da je versko trpljenje vedno hkrati dejansko trpljenje in protest proti dejanskemu trpljenju". Melovo Trpljenje premore pač manj teološke lucidnosti kot ameriška Deklaracija o neodvisnosti.