Plavajoče misli

Vsaka glasbena zvrst ima svojega tipičnega predstavnika med množico inštrumentov, brez katerega ne bi bila ona sama. Skorajda si ne moremo predstavljati recimo dobrega rokenrola brez pristnega kitarskega žaganja, prav tako bi narodnozabavna glasba izgubila svoje bistvo brez harmonike, afriška godba brez podlage ritmičnega bobnanja pa bi zvenela kot pevski zbor brez pevcev. Nekako tako gresta z roko v roki tudi novodobno iskanje duhovnosti in izvabljanje vibrirajočega zvoka iz didžeriduja. Ko sonce stopi sneg in spet požene zelena trava, mirne kotičke zasedejo novodobni hipiji in iz votle veje izvabljajo hipnotične vibrirajoče tone, ki naj bi bili po legendi enaki zvoku Zemlje, če bi ga ta imela. Enega najstarejših inštrumentov na svetu, če odmislimo človeško petje in bobnanje, ki zaziba v trans, so zahodnjaki odkrili nekako v sedemdesetih letih in je hitro postal zaščitni znak tistih, ki v življenju cenijo še kaj drugega kot zgolj dobiček in družbeni položaj. K temu je pripomogla tudi mistična zgodovina inštrumenta, za katerega nekateri trdijo, da je star 40.000 let, toliko, kolikor je stara kultura avstralskih staroselcev aboriginov.

Igranje na didžeridu se je po ustnem izročilu aboriginov začelo že v mitološkem sanjskem času, ko sta svet še obdajala večna tema in mraz. Takrat so vladali predniki duhov, ki so se komaj začeli ukvarjati z oblikovanjem Zemlje ter postavljati pravila in zakone, ki so jih aborigini dosledno spoštovali. Avstralska legenda pripoveduje, da je Bur Buk Boon med kurjenjem ognja opazil, da v enem izmed polen živi družina termitov. Ker staroselci s sončne celine ničesar ne uničijo brez razloga, tudi sam ni želel brez vsakršnega povoda pokončati mravljinčje družine v ognju in je zato pihnil v votlo palico, da bi živali spravil ven. Termite je odneslo visoko v zrak in tako so nastale zvezde, ki še danes svetijo in razsvetljujejo nočno nebo. Prvič pa je nad zemljo zadonel tudi zvok didžeriduja oziroma jidakija, kot ga imenujejo avstralski staroselci, in pomiril prednike duhov. Zato ga sami uporabljajo predvsem za spremljavo pri religioznih obredih, medtem ko komunicirajo z bogovi narave. Nanj med obredom lahko igrajo izključno moški, iz jidakija pa skušajo izvabiti naravne zvoke vetra, tekočih voda, živali, dreves in druge naravne vibracije.

Način izdelave jidakija, ki so mu zahodnjaki nadeli ime didžeridu, ker ta beseda asociira na ponavljajoč se monoton zvok, se do danes ni spremenil. Še vedno domorodci po suhi avstralski pokrajini iščejo evkaliptova drevesa, s palicami tolčejo po vejah in z vso strokovnostjo ugotavljajo, katera je dovolj votla, da bi bila primerna za inštrument. Prave odrežejo in jim očistijo sredico, preden je izdelek končan, pa pride na vrsto še poslikava. Enkratne aboriginske umetnine opisujejo predvsem življenjske dogodivščine izdelovalca jidakija ali pa pripovedujejo zgodbe iz sanjskega časa, časa mitoloških prednikov. Izdelovalec mističnega glasbenega pripomočka lahko vpliva na zven inštrumenta. Krajši didžeriduji imajo višji zvok, daljši pa nižjega oziroma globljega, tako da si ga vsak lahko uglasi po svojem okusu. Material vpliva predvsem na barvo zvoka. Drugače od drugih, bolj vsakdanjih inštrumentov, po katere zaviješ v prvo prodajalno z glasbili, pravi odnos do jidakija začutiš šele, ko si ga sam izdelaš in izoblikuješ po svojem okusu ter poslikaš s svojimi motivi.

Posebno poglavje je način pihanja, ki je morebiti tudi eden od glavnih razlogov, da so to glasbilo za svoje vzeli newagerji. Stranski učinek krožnega dihanja, ki je potrebno za izvabljanje pravih zvokov iz didžeriduja, je lahko nekakšna omotičnost, ki jo je mogoče razložiti tudi kot zamaknjenost. Krožno dihanje je potrebno za neprekinjeno igranje na inštrument in edino glasbilo, ki še deluje na podoben način, so škotske dude. Pri takšnem načinu dihanja se zrak vdihuje skozi nos in izdihuje skozi usta. Ko v pljučih zmanjka zraka, se, medtem ko se ponovno vdihava skozi nos, za neprekinjeno pihanje uporablja skrita zaloga zraka v preponi ter v ustni votlini in pod ličnicama. Z veliko vaje in prakse ni več treba razmišljati o tem zapletenem procesu, ampak krožno dihanje steče kar samo od sebe. S tem ozaveščen pihalec lahko vstopi v večni življenjski krog in vzpostavi odnos z naravo oziroma kar s celotnim kozmosom.

Čaščenje enakonočja

Zaradi vseh mističnih konotacij je jidaki plodna tla našel tudi v naših krajih. Ne mine sončen dan, da denimo z ljubljanskega gradu ne bi odmeval zvok didžeriduja. Težko si je zamisliti tudi kakšen festival reggae godbe brez ritma bobnov in vibracij jidakija. Vseeno pa ne bi mogli govoriti o sceni oziroma subkulturi, ampak gre bolj za posamezne navdušence, ki iščejo užitek v celodnevnem pihanju in ustvarjanju nenavadnih zvokov. Pa vendarle so se v zadnjem času pojavile delavnice, kjer so se pihalci spoznali, in tako je nastal prvi resnejši poskus priprave tabora ljubiteljev tovrstne glasbe, ki je bil namenjen predvsem izmenjavi izkušenj. Festival Solaris v Tomačevici pri Komnu je ujel še zadnje sončne dneve pred dežjem in snegom, kar je bilo čisto v skladu z namenom, saj je bil mišljen tudi kot počastitev spomladanskega enakonočja. Za izvedbo festivala je kriva peščica ljubiteljev didžeriduja, ki prihaja iz različnih koncev Slovenije, spoznali pa so se pred dobrega pol leta. Na neki delavnici je enega izmed njih slišala učiteljica iz Krškega in ga zatožila kolegici iz Celja, ta pa ga je povabila na šolo. Ker ni hotel igrati sam, je povabil še druge pihalce in tako so se malo bolj povezali med sabo. Iz spontanega neobveznega druženja je kasneje nastala zamisel za festival. Eden izmed glavnih protagonistov in idejni oče druženja pihalcev na Krasu Rado Ban pojasnjuje, da ime Solaris poleg tega, da označuje sončno svetlobo in v tem smislu enakonočje, ki že samo po sebi fascinira, saj ob vsem vrtenju in premikanju pride do točke, ko sta noč in dan enako dolga, zanj pomeni še veliko več: "Na svoji poti, ko sem spoznaval samega sebe, sem dobil ime Solaris. Solaris je del naloge, ki jo imam v življenju. Moje ime je Rado Ban, jaz pa sem Solaris. Del moje biti je Solaris."

Dogajanje se je začelo v petek z delavnico v osnovni šoli v Komnu, kjer so otroci z velikim veseljem pihali v kartonske tulce, ki so jih sami lično okrasili in pisano pobarvali. Šele po tem dogodku so se ljubitelji pihanja v jidaki zares začeli zbirati v vaškem kulturnem domu sredi Tomačevice, kjer so domačini tri dni gostili prišleke iz različnih slovenskih krajev, pa še nekaj tujcev za povrh, ki so nekako izvedeli za srečanje in našli pot do festivala. Imeli so celo obiskovalca iz same dežele didžeriduja, Avstralije. Še istega dne so se zbrali v komenski piceriji, kjer jih je med koncertom in predstavitvijo godbe domačinom motil le cigaretni dim številnih radovednih obiskovalcev. Celodnevnim delavnicam, kjer so se izdelovali inštrumenti iz bambusa, postavljanju indijanskega tipija in drugim dejavnostim je tempo ves čas dajal zvok didžeriduja. Od župnika jim je uspelo dobiti dovoljenje za igranje v cerkvi, vendar na njihovo žalost za prekratek čas. Cerkveno akustiko so izkoristili tudi za snemanje nastopa, na katerem sta se zvoku didžeriduja pridružila še glas in cerkvene orgle. "Bil je lep, intimen nastop. Tako enkratno doživetje, da so mi začele kar solze teči. Čisto te prevzame." Posebno doživetje je bila tudi energijsko očiščujoča hoja po žerjavici, za katero so se odločili vsi. Ob tej priložnosti se je zbrala tudi - za tamkajšnje razmere bi lahko rekli - množica okoli štiridesetih radovednih domačinov, ki so si prišli ogledat čudo, ki je po zanimivosti krepko prekašalo predvidljivo dogajanje pri maši. Ko so se vsi udeleženci festivala sprehodili po žerjavici, se je hrabro javil še eden izmed lokalcev: "Potem smo še malo počakali in je šlo še nekaj fantov in punc iz vasi čez. Bili so zelo zadovoljni, da so opravili to preizkušnjo." Manj razburljivo, pa zato nič manj pretresljivo ni bilo naslednji dan ob igranju v bližnji podzemni jami. Vendar zaradi vlage, ki je malce zadušila zvok, ni bilo podobnega akustično-transcendentalnega doživetja kot ob cerkveni seansi.

Mimogrede, poleg dogajanja na festivalu se je zgodila tudi prava pravcata onstranska izkušnja, ki je udeležencem še enkrat dokazala, da je didžeridu več kot zgolj navaden inštrument in da sta njegova vibracija in zvok močno orodje, s katerim lahko tudi zdravijo. "Ko smo šli med borovce, smo doživeli dokaj globoko spontano iniciacijo v gozdu, kar je pomenilo, da smo podprti z duhovne strani," pojasnjuje nenavadno doživetje Rado. Ker so hoteli posekati nekaj borovcev, so jim poprej zaigrali hvalnico. "Pihali smo, kot da smo prišli med druga bitja in jim sporočamo, da bomo nekatera posekali in jih bomo imeli za tak in tak namen. To smo jim sporočali z vibracijo. Nenadoma pa se je vzpostavila povratna zveza od rastlin do nas. Vzpostavil se je zelo močan stik. Tudi z višjih nivojev. Tako da smo imeli spontano meditacijo, kjer smo začutili, da smo podprti tudi z drugih energetskih nivojev. To je bilo za vsakega od nas precej osebno in globoko doživetje." Komunikacija z rastlinami je samo potrdila, da so pri svojem delu na pravi poti. Rado pa iz poprejšnjih osebnih izkušenj lahko potrdi, da pri dolgotrajnem enakomernem pihanju tudi sicer pogosto doživi neke vrste zamaknjenost. To se mu lahko zgodi zaradi dihanja in zaradi posebnih vibracij. "Ko padeš v ritem, misli odtavajo naokoli, loviš povratni učinek vibracij. Bolj ko pihaš, bolj ti je do pihanja, močnejše je delovanje in te kar zanese v notranjost." Čeprav pridejo trenutki, ko pihalce kar odnaša v druge svetove, je običajen stranski učinek zgolj sproščanje.