4. 4. 2004 | Mladina 13 | Kultura
Plavajoče misli
Kraški festival slovenskih didžeriduistov
Pihalski nastop
© Matej Mljač
Vsaka glasbena zvrst ima svojega tipičnega predstavnika med množico inštrumentov, brez katerega ne bi bila ona sama. Skorajda si ne moremo predstavljati recimo dobrega rokenrola brez pristnega kitarskega žaganja, prav tako bi narodnozabavna glasba izgubila svoje bistvo brez harmonike, afriška godba brez podlage ritmičnega bobnanja pa bi zvenela kot pevski zbor brez pevcev. Nekako tako gresta z roko v roki tudi novodobno iskanje duhovnosti in izvabljanje vibrirajočega zvoka iz didžeriduja. Ko sonce stopi sneg in spet požene zelena trava, mirne kotičke zasedejo novodobni hipiji in iz votle veje izvabljajo hipnotične vibrirajoče tone, ki naj bi bili po legendi enaki zvoku Zemlje, če bi ga ta imela. Enega najstarejših inštrumentov na svetu, če odmislimo človeško petje in bobnanje, ki zaziba v trans, so zahodnjaki odkrili nekako v sedemdesetih letih in je hitro postal zaščitni znak tistih, ki v življenju cenijo še kaj drugega kot zgolj dobiček in družbeni položaj. K temu je pripomogla tudi mistična zgodovina inštrumenta, za katerega nekateri trdijo, da je star 40.000 let, toliko, kolikor je stara kultura avstralskih staroselcev aboriginov.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
