Miha Štamcar

7. 4. 2004  |  Mladina 14  |  Kultura

Droge, seks, alkohol in samomor

Borut Činč

Borut Činč
© Igor Škafar

Kako je nastal Buldožer?

Če nekoliko poenostavimo, je skupina nastala iz takratne supergrupe Sedem svetlobnih let. Tam so v različnih obdobjih igrali Boris Bele, Bor Gostiša, jaz, Andrej Trobentar, Jani Tutta, Marko Belavič, Dušan Žiberna, Andrej Veble in Danilo Karba. Sedem svetlobnih let je pač pobrala, kar je bilo na glasbenem trgu najboljšega iz Sinov, Belih vran, Inkvizicije, Dekameronov, Jaguarjev, Druge strani ...

Kako si ti padel v prvo slovensko supergrupo?

Iz šentviškega benda Jaguarji. Konec leta 1972 se je začela zgodba Sedmih svetlobnih let. Če se že ustvarja supergrupa, potem mora imeti orgle Hammond. Do takrat sem imel povprečne orgle, potem pa sem se moral odločiti, ali kupim resen instrument ali pa nič. Ker je bil Hammond, je bil svinjsko drag, stal je okrog 20.000 mark. Na pomoč mi je priskočil oče - potrebovali smo nekoga, ki bi v Italiji vzel kredit.

Kredit v Italiji - leta 1972?

Ja, ni bilo problema. Kredit smo odplačali v treh letih, celo profitirali smo.

So bile to prve orgle Hammond v Sloveniji?

Jaz in Miha Kralj sva jih dobila približno hkrati, takrat enkrat pa jih je dobil tudi Vanja Valič iz Kameleonov, tako da ne vem točno, kdo je bil prvi.

Je pa bend Sedem svetlobnih let nastal po vzoru benda Three Dog Night, torej trije vokali in bend. Bor Gostiša, Boris Bele in Belavič so bili vokali. Že leta 1973 smo igrali na Boom festivalu. Ko smo nastopili na Bum festivalu aprila 74, smo igrali praktično le še svoj repertoar, pa še festival smo ozvočili s svojim ozvočenjem.

Torej: bend Sedem svetlobnih let je bil zametek Buldožerja - je bilo v njem že tedaj kaj buldožerskega?

V naših besedilih je bilo precej zajebancije na račun popevk. Julija 1974 smo v gledališču Glej priredili koncert za novinarje in urednike, ugoden odziv pa je bil povod, da smo se začeli z založbo dogovarjati za izid plošče, prve slovenske LP-plošče. Tedaj pa se je zgodilo nekaj, kar nas je zrevoltiralo do te mere, da je nastal Buldožer. Rekli so namreč: Fantje, dobro igrate, samo premalo ste radijski! Kar je pomenilo, da bi nas bilo treba popeglat - dobili naj bi nove aranžmaje, Strune pa naj bi nam pele back vokale. Ker so bile preveč festivalske, nam niso šle v koncept, pa tudi na peglanje nismo pristali, tako da do dogovora ni prišlo. Jeseni smo se že začeli družiti z Markom Brecljem, obenem pa smo veliko nastopali, saj smo bili zelo popularen bend.

Koliko ste računali na špil?

Imeli smo menedžerja, ki si je skozi to fural politično kariero, mi pa smo izviseli. Veliko smo igrali, dvorane so bile polne, denarja pa od nikoder, dokler nismo v Kranju poleg našega plakata opazili še napis: dobrodelni koncert za Kozjansko. Menedžer je denar spravljal v lastni žep, zato smo se razšli, toda morali smo zapustiti tudi plac za vaje, ker si ga je lastil, pobral pa nam je še polovico ozvočenja, tako da smo sredi največje popularnosti ostali brez placa za vaje in brez opreme. Nadaljevali smo prek študentske organizacije Forum, za forfajerja smo imeli Breclja in Edija Štefančiča, ki sta veljala za kantavtorja novega vala. Brecelj je želel Cocktail posneti z nami. In res, skupaj smo posneli skladbo Hiškar rogač, ki je tudi na plošči Cocktail. To je bilo jeseni 1974. V začetku leta 1975 se je pridružil bendu.

Cocktaila najprej ni hotel nihče izdati, ne?

Ja, toda Brecelj je iz čiste zajebancije poslal komad Rastemo na Opatijski festival, računajoč, da itak ne bo sprejet. Pa je bil. Kaj zdaj? Z Brecljem smo bili že skupaj, to pa obenem ni bil več bend Sedem svetlobnih let. Prišlo je tudi že do nekaterih drastičnih sprememb - Brecelj in Bele sta lahko sodelovala, Trobentar in Brecelj pa ne. Šele kasneje sem izvedel, da je Brecelj Trobentarju nekega lepega dne rekel, da ni več zaželen. Tudi Žiberna in Brecelj se nista prenašala, zato je Žiberna kmalu odšel. Vse bolj smo se razhajali v pogledu na stil glasbe, ki naj bi definiral bend. Brecelj, Bele in Veble so potem vendarle odšli na Opatijski festival - pod imenom Buldožer.

Kje ste pobrali ime?

Ime Buldožer izvira iz Volaričeve parodije na Minattijevo pesem Nekoga moraš imeti rad - nekoga moraš imeti rad, pa četudi je to buldožer. Ime naj bi veljalo le za potrebe opatijskega festivala, toda festival so zelo dobro izkoristili za promocijo - šlo je za miniranje vsega. Brecelj je legendarnemu popevkarju Ivu Robiču porinil prst v rit, tako da so potem časopisi pisali le o tem. Bele in Brecelj sta se prijavila kot duo, prišli pa so kot trio - in tega na festivalu niso mogli razumeti. Pa so se prijavili kot duo trio Buldožer. Ko so se vrnili, je nastal koncept. Dovolj smo imeli Slovenije in nezainteresiranosti založb - odločili smo se za pohod v Jugo.

Vsi vaši teksti so bili v srbohrvaščini - in to tedaj ni bila ravno mala stvar.

Tomaž Domicelj je ob koncu leta 1975 v reviji Stop naredil pregled domače glasbene scene in omenil vse, kar bi še lahko bilo podobno bendu, potem pa čisto na koncu napisal, da lahko omenimo še skupino Buldožer, kolikor jo sploh lahko štejemo za slovensko skupino, ker ima tekste v srbohrvaščini. Tedaj smo že posneli prvo ploščo, na jugo sceni pa že naredili pravi bum. Kasneje sem dojel njegove pomisleke - študiral je pač slavistiko in teksti v srbohrvaščini so ga motili. Za slovenski bend so nas razglasili šele leta 1979 po filmu Živi bili pa vidjeli. V časopisih se je namreč pojavil naslov: Katera slovenska skupina je dobila zlato areno? Odgovor je bil: Buldožer. Do tedaj smo veljali za neslovenski bend.

Kaj se je dogajalo z opatijskim singlom Rastemo?

Ker je komad dobil nagrado za aranžma, je založba hotela na plošči še en komad. In Bele je priredil komad še iz časov Sedem svetlobnih let - Svaki čovjek ima svoj blues.

Nekateri pravijo, da je to vaš najboljši komad.

Bil je še dokaj hipijevski, bolj tipičen za bend Sedem svetlobnih let.

Leta 1975 ste torej štartali na novo - z novim imenom, z novim menedžerjem, z novo opremo.

Naš novi menedžer je bil Dare Stojan, predsednik študentske organizacije Forum - in to je počel z dušo. Za njim je prišel neki Črnogorec, zelo zajeban tip, ki je od nas zahteval, da v zameno za plac igramo na plesih v študentskem naselju - in to komercialo. Zato smo se hitro razšli - spet pa smo bili tudi ob plac za vaje. Forumu se je zdelo, da ne prinašamo denarja. Toda marca smo bili že nabiti z idejami za prvo ploščo. Reč smo zastavili dokaj teatrsko. Pri komadu "I Don't Wanna Be a Paraplegic, Baby" smo na odru uporabili invalidski voziček. Koncept je imel tole rdečo nit: poserjemo se na estrado. Že komad je povedal vse - nismo hoteli biti glasbeni paraplegiki, nismo hoteli biti v raznih okvirih, hoteli smo ven iz tega. V naših komadih se je vedno zgodil konflikt - komad Ljubav na prvi krevet (in ne na prvi pogled) je bil lep, šansonski, mi pa ga potem razfukamo do konca in takrat Brecelj reče: Dečki, to što je bilo prije, nije to bilo ništa, to sada je pravi štimung. Rušili smo meje in obstoječe stanje, hkrati pa kazali našo vizijo.

Kako so se na to odzvali invalidi?

V TV-oddaji, ki je potekala v živo, je Brecelj na sceno na vozičku pripeljal lutko, ji potrgal vse ude in jo totalno razfukal. Skratka - pizdarija. V Nedeljcu se je odzval predsednik društva paraplegikov in nastala je huda polemika. Potem pa se je na našo stran postavil tedaj najbolj znani paraplegik, slikar in bivši glasbenik Stojan Zafred. Zapisal je, da je še dobro, da se je pojavil nekdo, ki na paraplegike ne gleda pokroviteljsko - ki se mu invalidi ne smilijo.

Kdaj ste eksplodirali?

Prvi nastop smo imeli konec maja 75 v Zagrebu. Drugi nastop pa je bil v Teatru ITD, toda zgolj za zagrebško umetniško smetano. To naj bi bil koncert treh slovenskih kantavtorjev, Pengova, Domicelja in Breclja, le da Brecelj iz solidarnosti do Buldožerjev ni hotel nastopiti sam, zato smo nastopili skupaj. Prvo pizdarijo smo zakuhali, ko smo pod imenom Marka Breclja na oder poslali Uroša Lovšina, ki je izvajal klasično glasbo na klasično kitaro in vsem totalno zatežil, potem pa smo sledili mi, odigrali svoje in vse grozno šokirali. V časopisih je pisalo: "Buldožer - urnebes na domačoj estradi!" Nekateri so bili blazno navdušeni. Arsen Dedić je prišel na oder s steklenico vina in nam čestital za nastop: "Čuo sam da se malo zezate iz moje žene, ali dobro je bilo". Mislil je na "To je ona stvar zbog koje plače Gabi" (Novak).

Norčevali ste se tudi iz Bijelog dugmeta, čeprav so bili kao rock bend.

Igrali so komad Da sam pekar, ki nam je zvenel preveč pop, poleg tega pa so bili na svojih rock koncertih zelo prilagodljivi - in to na način, ki nas je motil. Podobno tudi nisem nikoli kupil plošče Indeksov, ki so imeli nekaj zelo dobrih komadov in so na koncertih zelo dobro delovali, potem pa si jih videl na Splitskem festivalu, kako do onemoglosti jokajo neki grško-rimski melos. Za nas je bilo to neprebavljivo. To pa je bil obenem tudi razlog, da dve leti kasneje nismo sprejeli Bregovićeve ponudbe za skupno jugoslovansko turnejo - tedaj smo že imeli zelo širok krog rockerske publike, ki jo je hotel pripeljat na svoje koncerte.

Na Boom festivalu v Zagrebu 1975 ste z invalidskim vozičkom naredili totalno štalo.

Ja, že sam prihod na oder je bil nekaj novega, teksti so bili nekaj povsem novega in tudi naši komadi niso bili ravno nekaj običajnega, saj so se recimo nenehno prekinjali in potem spet nadaljevali. Publika je bila navdušena, prav tako kritiki. Mediji so nam pravzaprav utrli pot. Kritiki po celi Jugi so nam bili zelo naklonjeni - v nas so videli idealno rock skupino, intelektualni bend. V Đuboksu so kritiki polemizirali o Buldožerju kot hrvaškem bendu ...

S srbohrvaškimi teksti?

Večinoma so bili hrvaški teksti, srbski zgolj, ko je bil kontekst, npr. v komadu Vojno lice, pa Smrt Morisona Džima. Nekateri so hvalili našo originalnost, drugi so trdili, da nismo originalni, ker da so to pred nami že počeli Jethro Tull, pa Frank Zappa. Najbolj neumne medijske odzive smo zbrali in začeli kot biltene pošiljati nazaj na medije. Recimo: pisali smo, da dobro sodelujemo z Zappo ter da prevajamo in malce preurejamo njegove komade, se pa striktno držimo njegovih akordov. In vse to je Džuboks objavil. Famo, da smo odfukanci, smo tako širili dalje.

Kako ste posneli prvi album?

Po Boom Festivalu nam je Miro Bevc, lastnik studia Akademik, ponudil neomejeno število ur snemanja, če pristanemo na to, da je studio Akademik lastnik posnetkov in jih potem tudi prodaja naprej. Zdelo se mu je, da zna biti zadeva zelo donosna, saj se je okoli nas gibalo veliko urednikov založb. Veselo smo pristali, toda julija, tik pred začetkom snemanja, je Uroš Lovšin zbolel za sladkorno - padel je v komo in odpeljali so ga v bolnišnico, tako da smo snemanje preložili na avgust in ga potem po paktu s sestrami v bolnišnici skrivaj švercali na snemanje in nazaj. Velik del plošče se je posnel tudi na Radiu Študent, vključno s tistim znamenitim bruhanjem - ker se je veliko pilo, so fantje v straniščih postavili mikrofone, tako da so potem vsako bruhanje posneli. Zmagalo je moje bruhanje. No, po treh tednih snemanja se je Bevcu strgalo, zato je vse materiale pred našimi očmi kao zbrisal. Prepričani smo bili, da je šlo ogromno neponovljivega truda v nič, toda čez mesec nas je poklical, rekoč, da posnetki obstajajo in da je brisanje le insceniral - hotel je, da snemanje dokončamo. Rekli smo, ja, toda posnetki so zdaj naši - njega pa da nočemo več videti. In tako smo pripeljali svojega snemalca, Acota Razbornika - ven je prišel prvi album Pljuni istini u oči, ki je izšel pri založbi PGP RTB Beograd. Novembra smo z njimi podpisali ekskluzivo.

Kaj je to pomenilo?

Da lahko od tedaj naprej snemamo le za njih.

Ste od prodaje dobili kak delež?

Nekaj malega. Sam sem za prvo ploščo dobil 2.000 mark.

Zakaj je bila plošča potem prepovedana?

Direktor PGP jo je izdal mimo cenzure, saj se je zavedal, da cenzure ne bi nikoli prestala. Plošča se je prodajala v neverjetnih količinah, bolje kot Bijelo dugme.

Koliko?

Od 13 do 16 tisoč izvodov v manj kot štirinajstih dneh. Na založbi so se začeli spraševati: kako to, da se plošča, za katero sploh niso vedeli, da je bila izdana, tako dobro prodaja? Vse je bilo povezano z bojem med dvema taboroma znotraj založbe - eden je bil klasični narodnjaški, drugi pa si je želel bolj svežega vetra. Tajnica direktorja je bila žena srbskega ministra za kulturo, za razliko od direktorja pa je pripadala narodnjaški struji, zato je z ministrstva za kulturo kmalu prišla direktiva, da je prepovedana vsa nadaljnja distribucija te plošče.

Kaj so navedli kot razlog?

Da mladino navajamo na droge, seks, alkohol in samomor.

Rokenrol je postal državni sovražnik št. 1.

Psihologi in psihiatri so prirejali simpozije, da bi dokazali, da vsakodnevno poslušanje rokenrola povzroči, da se ti omrači um. Direktor in založba sta morala plačati kazen, plošča - eden izmed prvih petih albumov, posnetih v Jugi - je šla v bunker, mi pa plošč zaradi ekskluzive nismo smeli izdati nikjer drugje. Zanimivo je, da se je plošča masovno prodajala v času, ko sploh nismo nastopali. Za seboj smo imeli le tri nastope v Zagrebu in nastop na Hit paradi v Beogradu. Resno smo začeli nastopati šele po prepovedi plošče.

In potem naj bi bil prvi koncert v Ljubljani.

Ja, zgodil naj bi se 9. aprila 1976. Predskupina naj bi bil takrat še rockerski Parni valjak. Natisnili smo 10.000 letakov, pa transparente, jumbo plakate, koncert pa smo tudi že prijavili, kar je bilo tedaj videti takole: najprej si šel na ZSMS po potrdilo, da je s tabo vse okej, s tem potrdilom si šel na policijo (na Mačkovo), ki je reč potrdila s svoje strani, potem si najel dvorano in redarje. Šef mestne mladine se je odločil, da je treba koncert na vsak način preprečiti - in to uradno, ker da nismo politično primerni. Šli smo na Mačkovo, pojasnili zadevo in vprašali, kaj lahko sploh storimo. Policaji so nam prižgali zeleno luč za plakatiranje, obenem pa rekli, da moramo pred koncertom prinesti tisto potrdilo z ZSMS-ja. Ker potrdila nismo dobili, smo morali koncert odpovedati.

Ljubljana vas je izobčila.

Kasneje smo koncertirali v Divači.

Ste imeli težave s policijo?

Ne, nikoli! Kar je bil paradoks - plošča je bila prepovedana, koncertirati nismo mogli, policija pa nas je pustila pri miru. Vse to nas je prisililo v akcijo: prek Radia Študent smo organizirali okroglo mizo na temo "Kje je mesto slovenskega rokenrola in kje je tu Buldožer". Na našo stran je tedaj stopil Bojan Adamič, ki je aranžiral Brecljev Cocktail, pa tudi drugi, recimo celotna univerzitetna konferenca ZSMS, Matjaž Hanžek, Darko Štrajn, Lev Kreft, Igor Vidmar, Denis Poniž ... Sporočilo je bilo jasno: prepoved Buldožerja pomeni konec svobode.

Je to spremenilo klimo?

Pravzaprav je. Adamič je Janezu Vipotniku zavrtel našo ploščo in ga vprašal, kaj si misli o njej in o prepovedi nastopanja našega benda - Vipotnik ni videl nobenega problema. Potem smo nastopili v Beogradu - na desetem kongresu Zveze mladine Jugoslavije. Bili smo jezni, ker so nas uvrstili v zabavni del prireditve, ne pa v uradnega, toda ko smo nastopili, je bil prisoten kompleten CK razen Tita. Zato smo šli na vse ali nič in premierno izvedli "pankersko" Novo vrijeme. Da bi bilo vse jasno, sta Bele in Brecelj tekst najprej zrecitirala, potem pa smo ga še odigrali. Zaigrali smo tudi Ljubav na prvi krevet, toda na točki, ko se v komadu vse sesuje, je Brecelj rekel: "Sve ono što je bilo prije, je bilo kurac, to sada je pravi štimung!" Med publiko je temperatura padla na absolutno ničlo - Lev Kreft in Bora Đorđević, ki sta nas tja povabila, sta bila prepričana, da bo zdaj pizdarija. Toda zgodilo se ni nič. Videlo se je, da so tiste navzven močne strukture že precej odmrl mehanizem in da se jim po malem že jebe.

Ko ste v Novem Sadu snemali drugo ploščo, je prišlo v bendu do prvih nesoglasij.

Brecelj je vztrajal, da bosta pod vse komade spet podpisana le on in Bele, kar je bilo sprejemljivo pri prvi plošči, ki je bila dokaj šansonjerska, zdaj - pri drugi plošči, ki je bila zelo bendovska, hardrockerska - pa se nam je zdelo to nesprejemljivo, vendar smo se zmenili, da bomo zadevo reševali po koncu snemanja. Plošča je tokrat šla skozi cenzuro - naslov plošče Još jedna ploća što kvari našu decu smo morali spremeniti (Zabranjeno plakatirati), v verzu "ne brini mama, idoh ja u nirvanu" pa je "nirvano" zamenjala "kafana". No, na koncertih smo "nirvano" obdržali. Veliko smo nastopali po manjših krajih in vaseh, vedno pa smo znali publiko dobro zanimirati - napovedi komadov in reči na odru smo vedno prilagodili okolju, v katerem smo igrali. Na madžarski meji smo nekoč cel koncert izvedli v madžarščini.

Toda tudi pri izidu te plošče se je zapletlo.

Ja, ni izšla tedaj, ko bi morala, ker naj bi bila vokalna interpretacija na pesmi Jeste li vidjeli devojčice preveč pornografska. Po zapletu je PGP Beograd ploščo ponudil Jugotonu, ki pa je ni hotel izdati, predvsem zaradi komada Helga. Da bi se znebili založbe PGP Beograd, smo izvedli finto - Brecelj in Bele sta se odrekla vseh avtorskih honorarjev druge plošče, toda pod pogojem, da nam prepustijo posnetke. Ugriznili so - in ploščo smo na povabilo Vilka Ovsenika, ki nam je dal popolno svobodo, izdali pri Helidonu, le da smo bili zdaj kot avtorji podpisani vsi. Ovsenik je hotel Helidon preusmeriti v bolj rockerske vode, zato mi je celo ponudil mesto urednika za licenčno, Beletu pa za domačo glasbo. Hkrati pa smo dobili ponudbo, da bi naredili glasbo za film Živi bili pa vidjeli, kar smo tudi storili - in dobili zlato areno za glasbo. Toda na večini slovenskih radijskih postaj smo bili še vedno prepovedani.

Kdaj ste sestrelili Pepel in kri?

Že leta 1976, ko je imela Mladina redni letni izbor hitov leta. Mi smo prejeli bronasti M, Pepel in kri zlatega. Ker je šlo tam za šlagerijo, nismo vedeli, kaj bi igrali, zato smo se odločili za našo priredbo pesmi Dan ljubezni - Dan bolezni. Z nami je bila skupina frendov pod imenom Pepel in levkemija. Prišli smo na oder, Brecelj kao brez noge, jaz s transfuzijo, Bele pa kot revolveraš. Začeli smo igrat, nato pa marš u pičku mater - in se ustavimo.

Pepel in levkemija so fušali. Z drugega konca dvorane plane tip v stilu Ala Caponeja, ki nam na pladnju prinese pištolo - Bele jo vzame in "strelja" na člane zbora, ki začnejo bežati po dvorani, slučajno pa "zadene" tudi nekoga v publiki, ki na mestu umre. Bele se mu opraviči in strelja naprej. Potem smo začeli znova, vmes so prišli bolničarji in odnašali "ranjence". Po nekaj neuspešnih poskusih smo postrelili ves zbor. Tudi slepca, ki je umrl zadnji.

Kruto, a hecno. Najbolj zabavno pa je bilo, da Pepel in kri, ki je prišel na prireditev v kompletni zasedbi, ki je iz prve vrste opazovala morijo, potem ni izvedel Dneva ljubezni, kot je bilo predvideno.

Kdaj je počilo v bendu?

Prvič je počilo že, ko smo prišli s snemanja druge plošče v Novem Sadu in smo se jaz, Lovšin in basist Vili Bertok dogovorili, da prenehamo sodelovati v Buldožerju, ker se z Brecljem kratko malo ni dalo več delati - Bele je bil tedaj v vojski. Ker pa se je Bele predčasno vrnil iz vojske, smo se dogovorili, da bomo sodelovali na enakovrednih temeljih - kdor bo avtor, bo kot avtor tudi napisan. Le Lovšin je zaradi bolezni odnehal. Vendar je bilo vse več razhajanj. Brecljev ego je bil premočan, da bi lahko kot bend še delali skupaj in pred premiero filma smo se z njim razšli.

Ali ni do hudega spora prišlo, ko je hotel Brecelj poskusiti kokain?

Namesto kokaina smo mu podtaknili sodo bikarbono, ki ga je zelo zadela: "Deluje, fantje, deluje!" Da smo ga nategnili, smo mu povedali šele čez kako leto - in res je zelo zameril. Brecelj je bil včasih zelo naiven človek - nasedel je skoraj vsaki fori, ne glede na to, kdo jo je izvedel.

In tako se je začelo obdobje po Breclju.

To obdobje je bilo komercialno najbolj uspešno. Plošče Izlog jeftinih slatkiša smo prodali več kot 40.000 komadov. Blokada je bila prebita - film si je v Zagrebu ogledal tudi Tito in rekel, da se mu zdi okej in da je zadovoljen, kadar je mladina kritična. V sklopu promocije filme so komad Novo vrijeme vrteli na vseh večjih radijskih postajah - in tako smo bili prvič res veliko v etru.

Na filmski plošči je bilo tudi že nekaj punka.

Nad punkom smo bili navdušeni - Sex Pistols, Sham 69 in Stranglers so nam bili zelo blizu. Sam pa sem sodeloval tudi pri prvi plošči Pankrtov.

Kako ste prišli na idejo, da v Tivoliju organizirate koncert Lublana je zaspana?

Rekli smo si: priredimo rockerski koncert, na katerega povabimo tudi naše prijatelje, Perota Lovšina s Pankrti in Andreja Trobentarja z njegovim bendom. Na odru smo se znašli skoraj vsi bivši člani benda Sedem svetlobnih let. Povabili smo tudi Prljavo kazalište, ki je bil takrat še strogo punkerski bend. V Zagreb smo na koncert pripeljali Janija Kovačiča in Breclja.

Z njim se torej niste čisto razšli.

Ne, naši odnosi so ostali korektni. Takrat je imel dober komad Parada - žal mi je, da ga nismo naredili z Buldožerji, ker bi bil lahko zares dober. Sicer pa smo v tistem času zamenjali tudi Žana Zmazka. Namesto njega je prišel Davor Slamnig iz Zagreba.

Kaj je bila poanta plošče Izlog jeftinih slatkiša?

Zezanje z različnimi glasbenimi stili. V vsak stil smo plasirali imidž Buldožerja. Tako je nastal kao disko hit Žene i muškarci. Po izidu plošče so bile dvorane polne - šest, sedem, osem tisoč ljudi.

Pa ste tudi zaslužili?

Ostalo je za cigarete, pivo in rekvizite, ki smo jih potrebovali pri nastopu. Je pa res, da smo večji del zaslužka vedno vložili v bend. Imeli smo svoj kombi, svoje ozvočenje - 2.000 vatov. Tudi honorar od filmske plošče smo vložili v bend. Kaj torej - smo zaslužili? Pred nekaj leti je hrvaška alternativa ob rušenju Tuđmana kot svojo predvolilno pesem uporabljala Novo vrijeme - vprašali so, če dovolimo predvajanje, pa smo rekli, okej, le vse skupaj prijavite SAZAS-u. Nikoli nismo dobili ničesar od SAZAS-a.

Naslednja plošča Rokenrol je bila še bolj pop ...

Po naši prvi plati, ki je res bila nekaj posebnega, so mnogi pričakovali, da bodo take tudi naslednje. To sicer lahko storiš, toda po dveh, treh takih ploščah te prične to dolgočasiti, mi pa smo se hoteli zabavati. Na tej plošči smo se pač norčevali iz parceliranja glasbenih stilov, iz parceliranja rokenrola. Marjan Ogrinc nas je povsem po neumnem razfukal in v Delu zapisal "en hotelski bend več", kar ni imelo nobene zveze z dejanskim stanjem. Pred par leti je priznal, da takrat rokenrola sploh ni poznal, da je Chucka Berryja odkril šele pred kratkim.

Kaj pa Nevino srce?

Gledano z današnjega zornega kota deluje ta plošča kot nekakšna napoved konca Jugoslavije. Vedno smo se zavedali, da presneto dobro razumemo ta naš prostor in situacijo, v kateri živimo. Vedno smo precej pred ostalimi napovedali in predvideli določene dogodke, spremembe.

Toda punk se je obrnil proti etabliranemu rocku - in vi ste bili tedaj že etablirani.

Ko je prišel punk, smo ga mi - verjetno edini izmed bendov starejše generacije - sprejeli prijateljsko, odprto. Berlinski zid sem hodil poslušat na koncerte. Tudi Vidmar je prej poslušal jazz, toda po koncertu Pankrtov v Mostah je imel v štirinajstih dneh vse singlce punka.

To je bil čas, ko "družbeno problematičen" ni bil več rock, ampak punk ...

S punk scene sem šel naravnost v vojsko - ravno takrat, ko je umrl Tito. Ko sem se vrnil, sem padel v povsem novo glasbeno sceno, v novi val bendov, ki niso imeli več zveze s punkom. Hkrati pa se je začela pojavljati izredno močna rockabilly/rokenrol scena - prek bendov Stray Cats, Matchbox. Za ogrevanje smo v placu vedno preigravali rokenrole in porodila se nam je ideja, da naredimo preprosto rokenrol ploščo, pač nekaj, kar smo preigravali že leta 1973. Ob tem smo navsezadnje vsi zrasli.

Zakaj se niste izvozno usmerili? Na Zahod?

Imeli smo nekaj res fenomenalnih ponudb - CBS je hotel iz nas narediti svetovni bend, pa smo ponudbo zavrnili. Dobro smo poznali jugo razmere, jugo sceno - in v tem smo bili dobri. Novo vrijeme smo sicer prevedli v nekaj tujih jezikov, vendar nam je kmalu postalo jasno, da v drugih jezikih ne znamo niti približno tako dobro manipulirati kot v srbohrvaščini ali slovenščini.

Šefa benda Buldožer sta bila ti in Bele - kako sta se odločila, da razpustita bend?

Po živi plošči Ako ste slobodni večeras smo se nekako izpeli - imeli smo občutek, da smo po malem že tudi sami sebi dosti. Utrudili smo se. Skupaj smo igrali do leta 1985 in vedno najbolj zažgali s komadom Helga, ki smo ga izvajali v štirih verzijah, na koncu celo v oberkrajnerski verziji. Leta 1989 smo se za potrebe oddaje Videonoč ponovno zbrali, po snemanju pa smo šli na pijačo - kmalu smo spet začeli vaditi in nastala je plošča Noč. Potem je studio Tivoli zgorel, tako da smo morali vse še enkrat posneti - v mojem studiu. To je bil skrajno čuden čas diskotek - rockersko je bil ta čas povsem na psu. Po dvajsetih nastopih smo spontano odnehali.

Uradno pa niste razpadli?

Ne. In naslednje leto praznujemo trideseto obletnico.

Reunion?

Ja.

Buldožer 1975 Borut Činč (klaviature), Štefan Jež (bobni), Uroš Lovšin (solo kitara) Andrej Veble (bas), Marko Brecelj (vokal), Boris Bele (vokal in kitara)

Buldožer 1975 Borut Činč (klaviature), Štefan Jež (bobni), Uroš Lovšin (solo kitara) Andrej Veble (bas), Marko Brecelj (vokal), Boris Bele (vokal in kitara)

Buldožer 1979 Boris Bele, Andrej Veble, Borut Činč (visi) Dušan Vran, Davor Slamnig.

Buldožer 1979 Boris Bele, Andrej Veble, Borut Činč (visi) Dušan Vran, Davor Slamnig.

Pljuni istini u oči 1975

Pljuni istini u oči 1975

Zabranjeno plakatiranje 1977

Zabranjeno plakatiranje 1977

Živi bili pa vidjeli 1979

Živi bili pa vidjeli 1979

Izlog jeftnih slatkiša 1980

Izlog jeftnih slatkiša 1980

Rok and Roul 1981

Rok and Roul 1981

Ako ste slobodni večeras 1982

Ako ste slobodni večeras 1982

Nevino srce 1983

Nevino srce 1983

Perverzni plakat iz leta 1978

Perverzni plakat iz leta 1978

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.