15. 4. 2004 | Mladina 15 | Kultura
Možnost eksperimenta
V zasebnih glasbenih šolah se lahko učite tudi jazza, popa, latina, igranja na orgle in citre
Tri ateljejske violinistke na začetku poti
© Miha Fras
Glasbena šola je pojem, ki je v spominu večine povezan z državnimi institucijami kasarniškega tipa, iz katerih na cesto prodira kakofonija zvokov glasbil, ki se ogrevajo za učne ure ali učenci na njih pod nadzorom profesorjev neštetokrat repetirajo iste skladbe, dele skladb ali tone. Večletno nižješolsko glasbeno izobraževanje je opravila le peščica sošolcev, ob srednji glasbeni šoli pa je bilo mogoče končati še kakšno srednjo šolo splošnih znanj. "Za kruh," so rekli temu pred približno dvajsetimi leti. Biti glasbenik je takrat pomenilo le troje: bodisi poučevanje bodisi igranje v klasičnem orkestru ali v narodnozabavnem ansamblu. Klasični glasbenik je v tujini doživel preskok, kar je bilo dano le peščici - iz našega sistema, ki je spodbujal, so prišli na tridnevne sprejemne izpite s šestimi etapami. Konkurenca v najboljših orkestrih je bila še hujša. Osip nasploh je bil zato velik, saj resnično redkim uspe preboj na vrh, in tudi danes ni drugače, čeprav glasbene šole obiskuje približno desetina šoloobveznih otrok.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
