Neobvezno branje

V časih, ko še ni vsak osnovnošolec doma po cele dneve klikal po miški in se kratkočasil pretežno z buljenjem v računalniški monitor in igranjem 3D-igric, so se mulci zabavali z branjem stripovskih prigod ali z brcanjem žoge po igriščih. Takrat skorajda ni bilo človeka, ki ne bi vsaj enkrat vzel v roke najbolj priljubljenega antijunaka Alana Forda oziroma pokukal v Zvitorepca. Za to, da se je v številnih gospodinjstvih kopičil star papir v obliki stripov, so bili krivi večinoma založniki iz nekdanjih bratskih republik, predvsem iz Srbije in Hrvaške. Po razpadu skupne države pa se je nekdaj močna striparska scena v Jugoslaviji skorajda razblinila. Vojne razmere pač niso ugodne za branje fantastičnih prigod superherojev in za trgovanje s kakšnimi redkimi izdajami. Še najbolj se je to poznalo prav v založniško oslabljeni Sloveniji. Na jugu namreč ni bilo nikakršnih težav s tiskanjem stripov brez dovoljenj oziroma spoštovanja avtorskih pravic. Pri nas je s takšnim blagom malce težje zaslužiti, sploh legalno. Kazina, kjer so se prej oskrbovali bralci stripov, je že daljna preteklost. V knjigarnah se na policah, polnih knjig, le po naključju skriva kakšen posamičen izvod stripa, cene pa so tam tako zasoljene, da si ljubitelji besede v sliki le redko kupijo svoj fetiš. Za uredništvo Stripburgerja pa navadni, povprečni striparji menijo, da je usmerjeno preveč undergroundovsko. Zato je na našem trgu več kot dobrodošla specializirana trgovinica za stripe, ki je našla prostor v zakotju murgelskega nakupovalnega središča.

Šestinštiridesetletni lastnik Stripartnice Buch je Sandi Buh, ki mu spomin seže nekako do šestega leta starosti. Eden izmed prvih spominov mu pravi, da mu je mama iz mesta prinesla prva dva stripa v srbohrvaškem jeziku. "Takrat me je zapeljalo, čeprav še nisem znal brati in nisem znal srbohrvaško," pove o svojem navdušenju nad kavbojskim "crtanim romanom". To je bilo še veliko prej, preden so ozemlje nekdanje skupne države okupirali Zagor in njemu podobni mišičnjaki. "Specifično je, da vsi poznajo Alana Forda in Zagorja. Alana Forda zato, ker je bil pisan in risan na kožo Jugoslovanom. Šlo je samo za to, kako nekoga prinesti okoli ..." V osnovni šoli ga je najbolj navduševal Zvitorepec, ki je imel po njegovem blazno dober izbor. Kljub dolgoletnemu stažu se ne more odločiti, kaj ga je najbolj pritegnilo k stripu, saj je bila to včasih zgodba, drugič risba, kdaj pa celo oboje. "Ljudje, ki strip rišejo, vanj vložijo ogromno časa. In če toliko časa rišeš eno sliko, nekaj vseeno mora biti. Nekaj mora biti, da ga kupiš. Nekateri gredo s sliko zanalašč v ekstreme, da poudarijo zgodbo, in ko začneš brati zgodbo, slika ni več tako pomembna."

Že od mladih nog je velik privrženec stripov, vseeno pa se pred letošnjim februarjem ni ukvarjal s stripovskim poslom, ampak je bil zgolj ljubitelj. Pred tem se je ukvarjal s premično prodajo zabavne videotehnike. V ta namen je kupil tudi poslovni prostorček v Murglah, kjer pa je bolj životaril kot dobro posloval. Prav tako se je naveličal vsakoletnega barantanja s podnajemniki za najemnino, zato je začel sanjati o stripih, ki jih zaradi razmer na Balkanu že leta ni videl ali tipal. Prek številnih poznanstev, pridobljenih med poslovanjem z bratskimi narodi, je začel spet kupovati vročo stripovsko robo. Ker pa so srbski in hrvaški izdajatelji imeli dovolj tega, da jih slovenski stripofili nenehno gnjavijo, so mu svetovali, naj se končno organizirajo, saj bo tako manj težav. "Tako sem se odločil za trgovino s stripi. Sam pri sebi sem si rekel: če mi bo šlo slabo, bom vsaj z užitkom delal. Potelefoniral sem znancem po nekdanji Jugi, saj sem omejen, ker ne govorim jezikov. Ker se na tem območju tudi veliko ustvarja, sem se usmeril izključno na ta trg. Pa še roba je cenejša, kot če bi jo uvažal iz zahodne Evrope ali Amerike."

Tako je nastala majhna specializirana trgovina s stripi, ki je bila očitno težko pričakovana. Vsaj po gostih, ki so jo počastili z obiskom ob odprtju, sodeč, saj si je poleg najbolj znanih sodobnih domačih avtorjev ponudbo prišel ogledat celo sam starosta slovenskega ustvarjanja fantastičnih zgodb Miki Muster. Že nasploh je bila trgovinica na začetku pravi "boom". Končno so fanatični zbiralci lahko kupili albume, ki jih ni bilo na spregled petnajst let. Najbolj zagreti so pri njem pustili tudi do petdeset tisoč tolarjev za svoje najljubše risane prigode. Niti lastnik se ni mogel upreti njihovim čarom. "Na začetku sem bil tudi sam v evforiji. Končno sem dobil priložnost v roke vzeti kakšen strip, ki sem si ga vedno želel. Ko pa sem jih začel nositi domov, sem ugotovil, da se moram brzdati. Hotel sem samo kaj prelistati, a so se stripi znašli na mojih policah. Ko sem preštel, koliko jih imam, sem ugotovil, da tudi za dvesto tisoč tolarjev, in sem jih moral odnesti nazaj v trgovino, saj si jih nisem mogel privoščiti, moral sem ustaviti konje ..." Na začetku je bila prodaja največja. Sedaj si je večina najortodoksnejših stripofilov že nabavila manjkajoče izvode Stripoteke, Torpeda in drugih uspešnic. Zato se Sandi zaveda, da se bo moral kasneje usmeriti tudi na zahodne izdajatelje. Medtem poskuša razširiti ponudbo s preprodajo starih, "second hand" stripovskih izdelkov, kjer pa se kažejo drugačne težave. "Nekateri seriali v Jugi so krepko presegli tudi tisoč številk. Zbiratelj tega ne bo prodal ali pa bo prodal komplet. Po drugi strani pa komu manjkajo recimo samo tri številke. Zato se tempiram na mlajše, ki jim manjka več." Težave so tudi s ceno starin. Sam pravi, da ne more oceniti, koliko je strip vreden. Resen zbiratelj bi dal tudi nekaj deset tisoč tolarjev, da bi imel želeni izvod, kdo drug pa bi ga vrgel v smeti, ko bi se selil in ne bi želel s seboj vlačiti odvečne krame. "Zato si kakšne stvari ne upam odkupiti, če ne vem, da jo bom prodal." V ta namen si v zvezek zapisuje želje rednih strank. Presenečajo pa ga tisti, ki mu stare stripe prinašajo zastonj, skupaj z dobrimi željami za dolgo poslovanje.

V dveh mesecih, kolikor se ubada s prodajo, se je že izoblikoval krog stalnih strank. Drugače kot v drugih trgovinah se pri njem zadržujejo dolgo, se pogovarjajo in zanimajo za vse, kar je povezano s stripom. Nekateri želijo objaviti svoj prvi strip, drugi bi radi prišli do kakšnega redkega, že davno pozabljenega primerka. "Sem zahajajo nekako bolj izobraženi. Dosti jih je vsaj hodilo na faks. Poleg stripov pa sem opazil, da imajo radi tudi knjige in glasbo." Najbolj presenetljivo je, da je povprečna starost kupcev od petintrideset let navzgor in da je več tistih, starejših od štirideset, kot tistih, mlajših od trideset. Iz tega bi lahko sklepali, da strip ni več namenjen otrokom, ampak se nad njim navdušujejo starejše generacije, ki hlastajo pretežno po znanstveni fantastiki. "Petnajst let so pogrešali strip, ker ga je bilo pri nas zelo malo." Medtem se je veliko ljubiteljev stripa porazgubilo. Mlajše generacije pa ga spoznavajo predvsem prek staršev. Ni ga namreč Slovenca, ki ne bi poznal Mikija Mustra in njegovih junakov. Tako tudi redki najmlajši bralci povprašujejo ravno po njem. "Blazno se išče Miki Muster, pa tudi Magna Purga Kostje Gatnika. A ne ene ne druge stvari ni mogoče dobiti. Oba imata strah, ker so ju pri ponatisih prinesli okoli, in oba pravita, da jima v teh letih tega ni več treba ..."

Stalne stranke v trgovini z domišljijskimi junaki se tako pogosto zadržujejo v njej, da se je počasi seznanil že z vsemi. "Nekateri bi se pogovarjali cele ure, saj v zadnjih letih ni bilo pravih informacij. Tudi sam sem se marsikaj naučil od drugih, ker sem eden redkih, ki se niso toliko družil z njimi. Ljubitelji stripov se namreč med sabo poznajo. Ko ni bilo trga, so si morali med sabo izmenjevati stripe in si jih preprodajati." Zato ima željo ustanoviti tudi nekakšen klub oziroma društvo striparjev. Dobivali bi se pri njem v trgovini in razpravljali izključno o svoji "ljubezni". Zaman pa bi njegovo Stripartnico Buch iskali na spletu, saj je tak starokopitnež, da raje komunicira v živo kakor prek računalnika. "Že mobitel sem začel izklapljati, ker sem imel po petdeset klicev in sem potem samo govoril. Toliko so se vsi polenili, da mislijo, da bom sam poskrbel za vse. Vsem se mudi. Tisti, ki ga to zanima, bo prišel pogledat, tako kot smo se včasih usedli v avto in šli v Trst po kavbojke." Zato tudi ni zagrabil ponujene priložnosti, da bi stripe prodajal prek spletne knjigarne. Sicer razume otroke, da se jim staromodni in v njihovih očeh dolgočasni stripi ne zdijo tako privlačni kot igrice z najnovejšo grafiko, vseeno pa meni, da bi mlade k branju najbolje pritegnili ravno stripi v šolskih knjižnicah. "Treba je startati na mlade predšolske generacije, saj mora to rasti s tabo. Vsi smo namreč kot otroci radi peli, plesali in risali. Potem pa se je to med šolanjem porazgubilo. Želja po čečkanju je prirojena stvar, to imajo vsi otroci, ko pa odrasteš, tega ni več..."