Evropska ura anatomije

Tistega večera, ko se je razširila Evropa, je v Dublinu vsak dobil svoje. Države pristopnice so postale polnopravne članice Evropske unije, predsedniki vlad in diplomati 25 držav nove Evrope so bili deležni gala večerje pri irskem premieru Bertieju Ahernu, demonstranti pa svoje vsakodnevne porcije policijskih udarcev.

Tako se je Drang nach Osten končal na skrajnem zahodu celine, čeprav je bila slovesnost ob tej priložnosti izpeljana v najboljši tradiciji Vzhoda, s svečanimi govori, dvigovanjem zastav, ognjemetom, častno stražo, razvrščanjem vojakov in udarjanjem s petami. In da kak siromašni sorodnik ne bi začutil nostalgije po dobrih starih časih, so poleg policijskih patrulj na vsakem vogalu dežurali tudi agenti v civilu.

Seveda ni izostalo niti dobro organizirano spontano ljudsko rajanje. Za široke delavske množice je bil glavni dogodek 1. maja nekakšno celodnevno prvomajsko praznovanje v enem od osrednjih mestnih parkov. Tam so 15 članic stare, 10 članic nove in tri članice bodoče Evrope (Bolgarija, Romunija in Turčija) - vsaka pod svojim plastičnim šotorom - Dublinčanom in gostom irske prestolnice predstavile najznačilnejše, kar imajo. Ciprčani so pred svojim šotorom razpostavili velike pladnje s sirom in pršutom, Nemci so ponujali klobase, Nizozemci pa na veselje lokalnega prebivalstva pivo. Nasmejani Čehi so igrali, zardele Čehinje plesale in vriskale, Švedi pa, praktični, kakor so, delili reklamne letake za Ikeo. Kar na dveh prizoriščih so izvajalci tekmovali v tem, kateri se bo manj izneveril stereotipni predstavi o svoji kulturi, baloni pa so žareli v vseh barvah državnih zastav. Bilo je tudi nekaj pouličnih klovnov, ki so zabavali otroke, upokojence in ameriške turiste.

Slovenska stojnica je bila strateško postavljena tik zraven Slovaške. Da bi bila takoj vidna razlika, da bi jo opazili tudi tisti, ki je ne poznajo, in slišati je, da takih ne manjka. Za ljubeznivimi uslužbenci so se bohotili posterji, videti je bilo tudi televizor in ogromno tiskanega gradiva. Obiskovalci so iz prigodnega letaka slovenske turistične organizacije izvedeli, da je Slovenija domovina lipicanca in človeške ribice ter da so v državi tudi dobri hoteli, penzioni in kampi. Vsekakor je bila stojnica odlično obiskana, posebej kadar so postregli z okrepčilom za duha in telo ob vzneseni glasbi, narodnih nošah in veselem "juhuhu".

Sile teme

Takšen je bil videti s soncem obsijani Marrion Square. Ko pa se je sonce spustilo nad obzorje in so sence postajale vse daljše, se je začel uradni, protokolarni del slovesnosti v drugem, večjem parku. Irski pesnik, nobelovec Seamus Heaney je dejal, da to, da se nova Evropa rojeva na kraju, ki se imenuje Phoenix Park, zbuja dodatno upanje prihodnjim rodovom. Kar se sedanjih rodov tiče, pa jim je to, da se je Phoenix Park ob tej priložnosti zaradi navzočnosti številnih predsednikov evropskih vlad in ministrov spremenil v vojaško-policijsko utrdbo, zbujalo skrb. Nekdo je izračunal, da je varovanje vsakega od 1500 demonstrantov davčne zavezance tega dne stalo več kot 2500 evrov. Toda denar se ljudem niti ne zdi tako zelo pomemben, pravijo, da je še veliko slabše to, da je v parku vladalo obsedno stanje in da je večdnevno poročanje medijev o možnih neredih in strastnih anarhistih iz Anglije, dobro znanem "sovražniku od zunaj", povzročilo, da so zvečer dublinske ulice opustele.

Celo v turističnem središču, Temple Baru, irski različici Latinske četrti, je bilo manj ljudi kot navadno.

Mlakar dildo

Toda ena od galerij je bila kljub vsemu odprta. Luči sicer niso gorele, žaluzije so bile spuščene, vstop je bil mogoč le z vabilom, še prej pa te je tip pri vratih dobro premeril od glave do peta. Bilo je kakor v ilegali, razpoloženje je bilo podobno tistemu ob koncu 80. let, ko so sovjetski umetniki pripravljali performanse zaprtega tipa, ker jih je policija sicer že pustila pri miru, a javno še niso smeli nastopiti.

V galeriji je potekalo predavanje Petra Mlakarja, vodje katedre za čisto in uporabno filozofijo NSK, o oblikah absolutnega zla. Profesor je na oder stopil oblečen v kombinacijo fratrske kute in domače halje, prepasan z vojaških pasom, in je občinstvo nagovoril v angleščini. Na govorniškem pultu pred njim je stala posoda s človeškimi možgani, poleg njega je na ginekološkem stolu ležala ženska z razkrečenimi nogami obrnjena proti občinstvu. Ura anatomije se je začela. Profesor je spregovoril z močnim naglasom, a odločno in prepričljivo. Posvetil se je temeljnim vprašanjem filozofije in teologije, konceptu Boga, absolutnemu dobremu in njegovemu nasprotju - absolutnemu zlu. Občinstvo je skušalo spremljati profesorjevo predavanje, ki se je dvignilo v višave, za katere Bulgakov pravi, da se do njih brez strahu, da si bodo zlomili tilnik, lahko vzpnejo le zelo izobraženi ljudje. Od časa do časa je bilo slišati značilen smeh razumevanja, kakršnega poznamo iz gledališča, ko se komu zazdi, da je navsezadnje vendarle doumel, kaj se dogaja. Ko je profesor dejal, da "bomo prešli k stvari", je bilo iz publike slišati en pogumen "yeah!" in zvoke nelagodnega presedanja. Profesor je potem nanesel vazelin tja, kamor spada, zgrabil black & decker v velikosti pnevmatskega kladiva za razbijanje asfalta, na katerega je bil nataknjen umetni penis, in ob strahotnih zvokih, kakršne proizvaja motorna pila, storil tisto, kar je občinstvo pričakovalo, da bo storil. Občinstvo je molčalo. Sledili so elektrošoki, ki so jih dobili možgani na govorniškem pultu, profesorjeve sklepne besede in pripombe.

Tako je na dan, ko so potekali vzneseni govori in prireditve v duhu neoliberalističnega optimizma ter bratstva in enotnosti evropskih narodov in narodnosti E-day dobil estetsko protiutež v prizoru metafizičnega zla. Na vprašanje, zakaj tak performans v kontekstu širitve EU, je Mlakar odgovoril: "Da opozorimo in posvarimo, kaj se lahko zgodi z Evropo, če si bo v svojem napuhu, samoiluziji moči in svobode domišljala, da drži Boga za jajca."

Kaj pa občinstvo? Nekateri so si nastop razložili kot vzporednico med novo Evropo in starim grškim mitom o posilstvu Evrope. Eden od gledalcev je dejal, da mu je bilo mučno in da "ima s takšnimi stvarmi težave". Slišati je bilo tudi pripombe, da je to ironija in da je NSK s tem pravzaprav podržal ogledalo vsega naveličani Evropi pod nos. Drugi so menili, da je stvar popolnoma preživeta in 20 let za časom. Sledila je pripomba, da bi bilo kaj takega še pred kratkim na Irskem popolnoma nemogoče, saj so deželo utesnjevale ideološke in cerkvene dogme. Zelo iskrena pa je bila ugotovitev: "Meni ni bilo čisto nič jasno."

NSK pasport

Zakaj se je organizator predstavitve slovenske umetnosti v kontekstu širitve EU, ugledni dublinski The Art Project Network, odločil prav za NSK? Odgovor predstavnika organizatorja je bil kratek in jasen: "Zakaj pa ne?" Z drugimi besedami, upoštevana so bila estetska merila, in kadar gre za umetnost, štejejo edinole ta. Predstavitev estetske države NSK je potekala v sklopu predstavitve Slovenije in plod tega dobrososedskega sodelovanja je bilo več zanimivih umetniških dogodkov v irskem glavnem mestu.

Država NSK je, kot vsaka resna država, v Dublinu najprej odprla urad za izdajo potnih listin. Ljudje so potrpežljivo čakali v vrsti kot še pred kratkim njihovi vzhodnoevropski bratje, da bi dobili vstopnico za boljši svet. Kako uspešen je bil performans, dokazuje podatek, da so vso zalogo potnih listin porabili v borih dveh dneh in da je konzul NSK dobil vnetje mišic na kazalcih od tipkanja na pisalni stroj.

Kaj bo Ircem državljanstvo v državi NSK, in to prav zdaj? Dr. Michael Kennedy, zgodovinar, izvedenec za zgodovino irske diplomacije, pravi, da uporaba birokratskih postopkov - izpolnjevanja obrazcev, fotografiranja in udarjanja s petami - znotraj umetniškega performansa pomeni globoko ironijo, posebej v kontekstu dogodkov, ki so spremljali nastop NSK. ("Stvar je super. Le tega ne vem, ali so prvič zgolj po naključju založili mojo fotografijo ali je bilo tudi to zrežirano.") Nekateri galeristi so jemali kar po dva potna lista - enega za galerijo in drugega zase osebno.

Novopečeni državljani države NSK so nato dobili priložnost, da se prek instalacije East Art Map skupine Irwin seznanijo z "geografijo" umetnosti, z vzajemnimi povezavami in vplivi med ključnimi umetniki, umetniškimi deli in gibanji v Vzhodni in Srednji Evropi v letih, ko je bila Evropa še razdeljena. Gre za do zdaj najcelovitejšo informacijo, ki so jo irski umetniki dobili o vzhodnoevropskih kolegih na enem mestu, in to v estetizirani obliki.

NSK je bil "case study" še za neki drug dogodek, mednarodno srečanje na temo razmerja med umetnostjo in politiko, ki sta ga pripravila slovensko veleposlaništvo in dublinska univerza, njegov namen pa je bil raziskati odnos med evropskim umetniškim Vzhodom in Zahodom.

Na gledališki ravni je državo NSK zgledno predstavil Kozmokinetični kabinet Noordung s predstavo Supremat Dragana Živadinova v gledališču Helix. Za večino prisotnih gledalcev je bilo to prvo srečanje ne samo z Živadinovim, temveč tudi z ruskim umetniškim eksperimentom, z Ahmatovo, Majakovskim, Gumiljovim, Gorkim. Med publiko pa je bilo tudi opaziti trdo jedro Noordungovih navijačev, ki so preko cele Evrope pripotovali v Dublin. In vstopnice so rezervirali že mesece v naprej. Irci sedaj vedo zakaj.

Film pripoveduje o NSK v kontekstu krvavega razpada Jugoslavije. Glasbo je predstavljalo težko topništvo NSK, imenovano Laibach - ob tej priložnosti je bila skupina predstavljena kot "najnevarnejši bend na svetu". Nevaren ali ne, Laibach je to, kar je imel povedati, kot vedno, povedal jasno in glasno. Starost publike je bila malo nižja od Laibachove, kljub temu, da sta njim starostno povprečje kvarili komsomolki na odru. Kljub temu je bila publika nad dimnimi efekti in koreografiju navdušeni.

NSK je bil torej udarna umetniška pest, ki je tresnila po govorniškem pultu, izza katerega so drugi pozdravljali zgodovinsko združitev dveh Evrop. Odmev tega treska še trepeta v zraku. Tak je bil tudi namen.