Ure do večnosti

Virginia Woolf, ena izmed najboljših pisateljic 20. stoletja, modernistka, šampionka "toka zavesti", feministka in pacifistka, rojena v aristokratski arty družini, je leta 1925 objavila roman Gospa Dalloway, v katerem se Clarissa Dalloway, ki jo je leta 1998 v ekranizaciji igrala Vanessa Redgrave, med pripravami na party spominja trenutkov, ki jih je zamudila in ki bi ji lahko spremenili življenje. Hja, nič ji ni življenja bolj spremenilo kot reči, ki ji ga niso spremenile. In o tem nima nobenih iluzij. Sama Virginia Woolf, alternativa moški literaturi ("Ženska, ki hoče pisati romane, mora imeti denar in svojo sobo"), je vse iluzije izgubila 16 let kasneje, ko so Evropo udarili Hitler, vojna, genocid, mrak, strah, tesnoba in norost. Svet, v katerem je živela in "nastala" Virginia Woolf, je izginjal, zato si je rekla: čas je, da tudi jaz izginem. In res, 28. marca 1941 je naredila samomor - nedaleč od svojega doma si je v žepe zbasale kamenje in se utopila. Po malem se je bala te brutalne spremembe, po malem se je bala svojega drsenja v norost (slišala je glasove, ki so jo odvračali od pisanja), po malem se je bala nacistične invazije (njen mož je bil Jud), po malem je imela občutek, da je ostala sama (njeni najbližji so umirali po tekočem traku), v glavnem pa je zbežala pred "terorjem resničnega življenja".

Ure do večnosti (The Hours, 2002), ki jih je posnel Stephen Daldry, britanski wunderkind, znan po filmu Billy Elliott, in ki so Nicole Kidman prinesle Oskarja in zlati globus za glavno žensko vlogo, so film o romanu, ki spremeni življenje treh žensk. Jasno, gre prav za roman Gospa Dalloway. Virginia Woolf (Nicole Kidman), ki se v izogib socialnim in psihološkim stresom z možem, uglednim socialistom, reformistom in urednikom časopisa Nation, iz Londona preseli v Sussex, ga začne pisati leta 1923, Laura Brown (Julianne Moore), naveličana, napol katatonična losangeleška predmestna gospodinja iz petdesetih, in Clarissa Vaughan (Meryl Streep), zelo uspešna knjižna urednica iz milenijskega New Yorka, pa ga bereta, podoživljata in vzameta zares - kot tajni recept za osvoboditev. Vse tri so frustrirane, obupane, jezne, melanholične ujetnice šovinistične, patriarhalne, klavstrofobične družbe, ki jih stiska, terorizira, ponižuje, ustavlja in tiša, in vse tri se skušajo znebiti klišejev, spon, omejenosti in usojenosti svojega spola, bolje rečeno, vse tri se uprejo moški viziji ženskega spola: poetična Virginia, ki živi v času, ko žensko željo po neodvisnosti razumejo kot mentalno bolezen, naredi samomor (hja, med predmestjem in smrtjo izbere smrt), Laura, ki prav tako razmišlja o samomoru, zbeži iz opresivnega zakona, v svobodo (v Kanadi postane knjižničarka), Clarissa, mati samohranilka in lezbijka, očitno že efekt ženskega gibanja, pa skrbi za umirajočega, za aidsom obolelega poeta (Ed Harris), še več, pripravlja mu celo "poslovilni" party, jasno, po zgledu fiktivne Clarisse Dalloway, ki ji je spremenila življenje. Romani, ki jih ureja sama, ne spreminjajo življenj. Časi so se spremenili. Ne pozabite, da je Virginia Woolf dobro vedela, kako streči knjigam, ki spreminjajo svet - z možem sta sta namreč ustanovila založbo Hogart Press, ki je med drugim izdajala romane E.M. Forsterja, poezijo T.S. Eliota, tudi Waste Land, in Sigmunda Freuda.

Ne bom rekel, da je film Ure do večnosti namenjen le ženskam, toda naslavlja se predvsem na ženske. Videti je kot ženski tematski park: otroci, zakon, sreča, ljubezen, bolečina, tihi obup, žrtvovanje, smrt. In ko se napol retorično sprašuje, ali lahko roman spremeni svet, misli prav nase (na art, film), še zlasti ko prikima, ja, roman lahko spremeni svet. Specifično: ženski svet. Virginii Woolf bi bilo verjetno ljubše, če bi se film nastavljal na androgine, saj je bila prepričana, da čisti moški in čisti ženski um nista najbolj primerna za ustvarjanje - androginični um pač, kot je poudaril že njen literarni guru, Coleridge. Ure do večnosti, posnete po pulitzerjevskem romanu Michaela Cunninghama, ki ga lahko vidite v podobno intoniranem filmu Govori z njo (ja, tam ga berejo), so kratka zgodovina ženskega osvobajanja v 20. stoletju. Toda ironično, Clarissina epizoda, ki se dogaja leta 2001, namigne, da so zdaj na vrsti moški in da bo tudi moška emancipacija boleča, mučeniška, agonična - poet/gej, ki se skuša osvoboditi klišejev, spon, omejenosti in usojenosti svojega spola, je kaznovan s smrtjo (aids). Moški so očitno šele na začetku poti - ob vznožju hrepenenja.

Mladinino kolekcijo dvdjev bo prihodnji ponedeljek nadaljeval s tremi oskarji nagrajeni Pianist, eden izmed najboljših filmov o boju za preživetje v času holokavsta.