Mož, ki je preveč vedel

"To je naša oblika Sibirije," slišimo v Ujetniku (The Prisoner), briljantni, prelomni, šokantno lucidni, senzacionalni, vizionarski, danes kultni britanski TV seriji, morda najboljši TV seriji vseh časov, popkulturnem čudežu, ki se je pripetil leta 1967 in ki ga je začela zdaj ob sobotah reprizirati tudi nacionalka. Neimenovani tajni agent nenadoma zapusti agencijo (dovolj ima!), toda ko pride domov, ga neznanci omamijo in ugrabijo. Zbudi se v bizarnem, halucinantnem kraju po imenu Vas, kombinaciji turističnega letovišča, paralelnega sveta, nadrealističnega puzzlea in kičastega predmestja - lične hiške, lični vrtovi, lične fontane, lični ribniki, pisani dežniki, lična godba na pihala. Tu se cedijo mir, sreča, lepota, idila - nebesa zahodne potrošniške družbe šestdesetih. V Vasi vedno sije sonce. Vremenska napoved je vedno ista: "Dobro jutro! Še en lep dan je pred nami, zato vstanite in zažarite! Življenje je zato, da ga živite." Problem je v tem, da je Vas neke sorte gulag. Ljudje so le številke. Tudi tajni agent, ki je zdaj po novem številka 6 - vaški režim, ki ga vodi številka 2, ga hoče na vsak način zlomiti. Številka 6, ujetnik Vasi, ki se mu zgodijo Kafka, Orwell in Lewis Carroll, beži in beži in beži, a ne zbeži - izhoda ni.

TV gledalci so 17 tednov spremljali njegov boj proti sistemu, njegovo upiranje, njegovo odisejado in njegove neuspešne pobege, skušali ločiti med fakti in fantazijo ter se spraševali, zakaj je v Vasi, kdo vodi Vas, kje je ta Vas, kdo je številka 1 in kdo je številka 6, toda serija jih je nenehno metala iz ravnotežja - namesto da bi reči razpletala, jih je le še bolj zapletala. Nekaterim se je zdelo, da gledajo moraste sanje, drugim, da gledajo psihedelični trip (hej, to je bil čas "poletja ljubezni"), tretjim pa, da jih preprosto nategujejo. Pričakovali so, da bodo dobili novo verzijo vohunske serije Danger Man, v kateri je pred tem blestel Patrick McGoohan, ki je igral Ujetnika, številko 6. Ko se je odvrtela finalna, sedemnajsta epizoda (ne sprašujte, to morate videti!), so gledalci tako ponoreli, da je moral McGoohan, sicer mastermind te serije, iz Britanije zbežati in se skriti. Hja, serija se je končala s škandalom.

Ergo: gledalci so namesto novega Danger Mana dobili najhujšo možno nezaupnico demokraciji. In prav to jih je najbolj streslo in šokiralo: v času hude hladnovojne polarizacije in zgražanja nad komunističnimi totalitarizmi so dobili blasfemično serijo, ki jim je 17 tednov dokazovala, da je tudi zahodna demokracija totalitarna... da demokracijo vodijo totalitarni principi... in da je liberalna družba represivna, remix Utopije in Nekropolisa. Številka 6 je ujetnik demokracije. Vas pa je policijska država brez policije, ki leži v samem srcu demokracije. Serija je razgalila vse absurde svobode in vse paradokse zahodne demokracije, ki ljudi prepričuje, da pod njenimi Zakoni bije človeško srce. "Mesar z najbolj ostrim nožem ima najbolj toplo srce," kot rad poudari številka 2. Serija Ujetnik je sicer nastala leta 1967, toda izgleda kot popolna alegorija sveta, v katerem živimo danes. Njen čas šele prihaja.

Ujetniki demokracije

Telefoni v Vasi so le lokalni. Dlje ne nesejo - "dlje" itak ne obstaja več. Edino prevozno sredstvo je taksi, toda tudi taksiji vozijo le lokalno. Zemljevidov v Vasi ni, bolje rečeno - v lokalni trgovini prodajajo le zemljevide Vasi. Črno-bele. In to je vse. Okej, če že ravno vztrajaš, lahko nabaviš tudi barvnega, kar pa je ista stvar. Barve pač ne spremenijo mučnega dejstva, da onstran Vasi ni ničesar. Meje Vasi so po novem meje njegovega sveta. Vse lokacije v vasi so brez imen - to velja tudi za ljudi. Nobenih imen, nobene individualnosti, nobene subjektivnosti - vsi so le številke. Ta je številka 12, oni je številka 24, tisti pa je številka 6. In tako dalje. Višjo številko, ko imaš, nižje v vaški hierarhiji si. Vsi - ne glede na številko - pa se nenehno pozdravljajo "Se vidimo". Robotsko, toda enigmatično. Številko 6 nastanijo v hiško številka 6, njegovo stanovanje pa je čista replika njegovega realnega, londonskega stanovanja, v katerem so ga omamili in ugrabili - dodan je le neuničljivi radio, ki non-stop rola isto sladkobno, kičasto muziko. Če bi številka 6 živel danes, bi si verjetno rekel: šit, padel sem v Matrico. V vse tri dele hkrati. Številka 2, ki vodi Vas, povabi številko 6 v štab, no, v futuristično Zeleno kupolo, ki je opremljena z vsemi potrebnimi kontrolno-komandnimi ploščami in ekrani, na katerih se vrtijo filmi iz preteklosti številke 6. Dokaz, da so vsi ves čas pod strogim nadzorom. Noč in dan. Danes in včeraj. Da se res ne bi mogel nihče skriti, skrbi truma kamermanov in skritih kamer - hja, podobno kot v Trumanovem showu, ki je pokazal, kako tenka linija je med javnim in zasebnim. Zasebnost je le vaška iluzija, še huje - vdiranje v zasebnost je sprejemljivo, povsem v skladu z ideologijo, s katero jih pumpajo: "To je zakon preživetja - ali mi ali oni!" Številka 6 sicer dahne, da se ne bo pustil izsiljevati, zasliševati, indeksirati in oštevilčiti ("Moje življenje je moje!"), toda številka 2 mu pojasni, da bo slej ko prej povedal vse, kar hočejo izvedeti, in da je Vas povsem samozadostna, svet zase - ima svojo vodo, svojo elektriko, svoj kreditni sistem, svoje gledališče, svoj časopis, svojo TV postajo, svoj mestni svet, svojo svobodo, svoje volitve in svojo demokracijo, ki jo definirajo slogani a la "Vprašanja so breme za ostale, odgovori so ječa zate" in "Nemi jezik prinaša srečno življenje".

Številka 6, lucidni mizantrop, skuša vedno znova ugotoviti, kje leži ta čudna Vas, toda vsi odgovori so le dezinformacije - v eni izmed epizod mu tako "razkrijejo", da Vas leži v Litvi, 50 km od poljske meje, v neki drugi epizodi pa, da leži nekje med maroško obalo in jugom iberskega polotoka. Nič, tako kot se niso mogli TV gledalci, se tudi številka 6 ne more sprijazniti z dejstvom, da ta totalitarni kraj leži sredi zahodne demokracije, v srcu liberalne družbe. No, počasi se mu posveti, tako da vse krinke in vse iluzije padejo: "To je Bastilja 20. stoletja, ki se pretvarja, da je žep demokracije." Oziroma: "Zaokrožena enota širše družbe." Številka 6 ve, kdo ga izsiljuje, zaslišuje, indeksira in številči - demokracija. Ni čudno, da so vsi so tako mehanično srečni in veseli - tu so pač vsi v večini. Tu vlada enoglasna večina. Tu ni manjšin, opozicije in disidentov. Individualnost je bolezen. Ali pa zarota. Ni demokracije brez tiranije večine. In ker so vsi v večini, represije sploh ne opazijo, bolje rečeno - sprejemajo jo kot demokratični proces. Kot ugotovi številka 6: "Tu vsi volijo za diktatorja." Paranoja je edino jamstvo, da obstajajo. Represija jih osvobaja. Bolje rečeno - svobodni so, ker sledijo ukazom. V seriji tako slišimo: "Ubogajte, pa bomo za vas lepo poskrbeli!" Ali pa: "Če si priden in izdaš vse skrivnosti, te na koncu lepo spravijo v dom za ostarele." Pa: "Skupnost te potrebuje!" In: "Bodi srečen - tu je vse, kar potrebuješ!" Ko številka 2 Vaščanom ukaže, da naj se ustavijo, dobesedno zamrznejo - tistega, ki se upira, zgazi in zaduši orjaška, skrivnostna, bela, masivna, gumijasta, brenčeča žoga, neke sorte pes čuvaj ("rover", kot imenujejo to pošast). Ne moreš zbežati - lahko se le prilagodiš. "V družbi se mora človek prilagoditi."

Tistim, ki imajo težave s prilagajanjem, pomagajo s skupinskimi terapijami, pranji možganov, elektrošoki, hipnozo, hospitalizacijami, programiranjem, reprogramiranjem in "masovnim izobraževanjem". V šesti epizodi z mamutskim, genialnim računalnikom, ki ga imenujejo General in ki pozna odgovore na vsa vprašanja, ljudstvu vse potrebno znanje posredujejo v treh minutah. Hja, medtem ko spijejo kavo. Vsega, kar morajo vedeti o demokraciji, jih naučijo v treh minutah. Ne, nikjer ni pogojni refleks tako brezhiben kot v demokraciji. "Človeštvo se lahko humanizira le s silo," poudari v zadnji epizodi Predsednik, ki bi ga lahko igral tudi Bush. Demokracijo je mogoče skupaj držati le na silo - demokracije ni brez kontrole, brez represije, brez manipulacij, brez branja misli, brez pranja možganov, brez inštrukcij, brez spovednic, brez priznanj, brez sadističnih ceremonij, brez paranoje, brez indoktrinacije, brez absolutne oblasti. Vaščani živijo v večnem sedanjiku - nenehno se jim rola Groundhog Day. Vsak dan je drugače isto. Ko skuša številka 6 na koncu prve epizode s helikopterjem zbežati, ga helikopter avtomatično vrne nazaj v Vas, heh, na natanko isto mesto, s katerega je vzletel. No exit. Demokraciji ne moreš pobegniti - vedno te vrne na isto mesto. Ne, številka 6 ne more reči: vsak dan v vseh pogledih vse bolj napredujem. Sedmi epizodi ni brez razloga naslov: Many happy returns! Na koncu vsake epizode se za številko 6 zaprejo rešetke. Bamf!

Na obeh straneh je Vas

Ujetnika je producirala britanska firma ITC, ki je bila izrazito izvozno usmerjena in ki je pridelala mnoge globalne, tudi pri nas nekoč zelo popularne TV serije (Svetnik, Tekmeca, Maščevalci, NLP, Oddelek S), same Vasi pa niso zgradili posebej za to priložnost. Serijo so namreč posneli kar v eksotičnem, mozaičnem Portmeirionu (severni Wales), "idealni vasi", ki jo je - iz upora sterilni arhitekturi - postavil sir Clough Williams-Ellis. Izgradnja te rajske vasi, v katero so se zatekali tudi Ernest Hemingway, Aldous Huxley in George Bernard Shaw, je trajala najprej med letoma 1925 in 1939, potem pa še med letoma 1954 in 1972. To, kar vidite v seriji, ni kulisa, ampak Portmeirion. Snemali so eno leto, praktično vsak dan, Lew Grade, legendarni šef firme ITC, pa je dal McGoohanu carte blanche, tako da je imel popolno kontrolo nad kompletno produkcijo - nad scenarijem, režijo, slogom, igralci, statisti, tehnično ekipo. McGoohan, ki je zavrnil vlogo Jamesa Bonda, je originalni koncept - v Britaniji obstajajo tajni domovi, v katere po upokojitvi "umaknejo" tajne agente - dobesedno ugrabil in ga odrolal po svoje. Še več, serija ga je tako obsedla, da je začel epizode celo sam režirati, najprej pod psevdonimi, potem pa direktno, pod svojim imenom - hotel je do konca... do absolutnega demaskiranja demokracije... do revolucije... do D-Daya.

In v Vasi je vsak dan D-Day: na eni strani je režim, ki hoče številko 6 zlomiti in premagati (= izvedeti, zakaj je zapustil tajno službo), na drugi strani pa je številka 6, ki hoče za vsako ceno zbežati. In oblastniki si izmišljajo vse mogoče finte, da bi iz njega izbezali veliko skrivnost. V drugi epizodi ustvarijo vtis, da je zbežal in da je spet doma, v Londonu, toda izkaže se, da Vasi sploh ni zapustil - vse je bilo le zrežirano, vključno z zvonjenjem Big Bena. V tretji epizodi ga uspavajo in potem njegove sanje s pomočjo "stroja za sanje" projicirajo na ekran, da bi izvedeli, komu se je hotel prodati. V peti epizodi številko 12 spremenijo v dvojnika številke 6 - med njima ni razlike, heh, niti v stasu niti v glasu. Številka 12 je popolna kopija številke 6. Trik je v tem, da skuša številka 12 (kopija) številko 6 (original) prepričati, da je številka 6 v resnici številka 12 in da je številka 12 v resnici številka 6, skratka - da je kopija original in original kopija. Hja, 20. stoletje, vključno z Baudrillardom in Philipom K. Dickom, se je rodilo v Vasi. Oblastniki se v svojem machiavellizmu ne ustavijo pred nobeno simulacijo - da bi številko 6 ujeli v past, ga pošljejo na divji zahod, dalje, njegov um s posebnim strojem presadijo v telo nekoga drugega, in končno, vas Vas celo "izbrišejo", da bi imel občutek, da je svoboden.

Nič ne prime. Niti iluzija svobode. Priključijo ga na detektorje laži, serume resnice, ženske, psihoanalizo in šahovske igre, a se ne zlomi. Številka 6, večni eskapist, je nezlomljiv, brez "breaking pointa". Skrivnosti ne izda. Bolje rečeno, ohrani sicer svojo integriteto, svojo neodvisnost, svojo individualnost (oh, in svojo paranojo), toda zbežati ne more. Vedno ga dobijo, tudi tedaj, ko manipulacije obrne proti režimu, ki jih uporablja - v demokraciji gre pač vedno vse po načrtu. Številka 6 se nenehno sprašuje, katera stran vodi to Vas, "črna ali "bela", "desna" ali "leva", toda njegovo spraševanje se konča s politično deziluzijo: obe strani sta isti - na obeh straneh je Vas. Kar ga spremeni v Marxa, Engelsa in Lenina: ne zanima ga več le njegova osebna svoboda, ampak kolektivna osvoboditev. Ja, zbuditi in dvigniti hoče vse ostale številke: "Še vedno lahko rešite svojo individualnost in svoje pravice - še vedno lahko rešite svojo pravico do resnice in svobode misli. Zavrzite lažni svet številke 2!" Toda tudi to je slepa ulica: to namreč dokazuje le, da se je ujel v skupnost, da se je integriral, da se je socializiral, da je vzljubil večino - in da je večina vzljubila njega.

TV serije Ujetnik večina ni vzljubila. Še huje - serija je bila komercialni neuspeh. Tudi v tujini se je slabo prodajala. O sequelu ni bilo govora. Gledalci so bili "užaljeni", "razočarani" in "zrevoltirani", po zadnji epizodi - mitskega leta '68 - pa jim je počil film, tako da so kanal ITV, ki jo je vrtel, zasuli z besno pošto in grozilnimi klici, ki so Patricka McGoohana pognali v beg. Z družino je najprej na hitro prebegnil v Švico, potem pa se je preselil v Los Angeles. To, da je moral zaradi "vizualnega delikta" zbežati, je le potrdilo poanto serije, da se lahko demokracija zelo hitro prelevi v kolektivno norost. Leta 1968 je bila na obeh straneh Vas.