Malo dobička, veliko dela

Tik pred poletno vročino in razcvetom festivalov doma in po svetu se njihovi organizatorji znova spoprijemajo s težavami. Največje sta letos zagotovo imela organizatorja vojvodinskega Exita Dušan Kovačević in Bojan Bošković, ki so ju zaprli pred prvim krogom predsedniških volitev v Srbiji. Razlog naj bi bile finančne nepravilnosti, toda že naslovi člankov v lokalnih časnikih so se bolj kot z računovodstvom ubadali z utrjevanjem stereotipov: Elitistični žur ali zabava na iksih, Korenine vandalizma v festivalu Exit ali Zadovoljen sem z aretacijami! Oba so štiri dni po volitvah izpustili, najbolj jedrnato pa je stvar opisala njuna tiskovna predstavnica Miljana Stanić: "Srbski posli. Šlo je za predvolilno kampanjo desnice." Sočasno so sicer exitovcem omogočili brezplačno promocijo in solidarnostno akcijo zbiranja 15 tisoč podpisov, toda še preden se je protest razživel, so se stvari umirile in akterji se spet ukvarjajo z glasbo in s festom, finančni minister Mlađan Dinkić pa jih je celo oprostil 20-odstotnega davka na prodajo vstopnic. Z Exitom se ne gre preveč šaliti. Vprašajte Slobodana Miloševića. Zaradi njega se je začelo zbiranje ob Donavi, ki se je pod glasbeno krinko razvilo v odpor proti režimu.

Stanovanje za jamstvo

Slovenski organizatorji poletnih festivalov si ne belijo glave z velikimi družbenimi spremembami, ampak zgolj z golim izpeljevanjem srečanj. Njihova skupna značilnost je entuziastična ljubezen do glasbe in scene, ki jo bogatijo s svojim prispevkom. Tudi razlogi za spust v festivalske vode so različni.

"Ko sem leta 1999 prodal Vinilmanijo, sem začutil praznino," pojasnjuje Rolando, ki je zagnal Soča Reggae Riversplash. Ta fest stroške skoraj v celoti pokrije iz prodanih vstopnic, proračun pa raste vsako leto - enako kot število obiskovalcev, saj je to z začetnih tri tisoč v dnevu naraslo na 15 tisoč v štirih dneh. "Toda prvi festival je prinesel okoli pet milijonov izgube, pokrili so jo šele naslednji trije festi." Proračun za izvajalce znaša okoli 30 odstotkov celotnega proračuna, številka je menda poslovna skrivnost, znaša pa od 30 do 40 tisoč evrov. "Zdaj sem dosegel, da vsak dan na vrhu programa piše Jamajka," pravi Rolando o rasti Riversplasha, ki se je letos preselil z dosedanje lokacije, kjer so domačini imeli izključno pravico do prodaje hrane.

Ob sotočju pri Tolminu se bodo namesto reggaejašev letos zbrali heavymetalci vseh plemen, Metal Camp je skupen projekt krajevnih študentov, ki so uredili prostor, ter avstrijskega in slovenskega organizatorja, ki vsak s polovičnim vložkom krijeta 30-milijonsko finančno konstrukcijo festivala. Slovenec Roman pravi: "Čas je, da se v Sloveniji kaj zgodi. Prepričan sem o uspehu, zato sem za izvedbo festa zastavil svoje stanovanje." Če fest propade, imamo stanovanjski problem več v državi - po drugi plati pa gre za specifično sceno in veliko ime (Danzig), ki naj bi pritegnilo več kot samo metalce. Sicer so prodali že čez tisoč vstopnic, pa prava predprodaja še sploh ni stekla, toda potrebno bo precej več. "V Avstriji ne gre le za soinvestitorja, ampak tudi za podporo na sceni." Najboljši kazalec razpoloženja domače scene pa je, da ne bo druge metalske fešte, ki je bila načrtovana za to poletje. Menda iz solidarnosti, ki je manj kažejo mediji: "Doma se ustavi pri podpori, vsi hočejo denar za reklamo."

Med še živečimi velikimi festivali posebno mesto zagotovo zaseda največja dolenjska žurka Rock Otočec, ki je blatno nedolžnost izgubil že leta 1997. Vse do lanskega leta je bil Otočec last aktivnega Slovenca Francija Keka, ki je pri nas prvi prodal ime glasbenega festivala kot blagovno znamko. Za tri milijone tolarjev je logotip in ime Rock Otočec za eno leto zakupil ŠOU-ov Zavod K6/4, ki pa mu lani festivala ni uspelo izpeljati s finančno ničlo. Pravega podatka o lanski izgubi Rocka Otočec ne pozna nihče, slišali pa smo različne številke od osem do 18 milijonov.

"Otočec 2003 je bil prekompleksen in preveč na veliko zastavljen projekt," pravi za lanski izlet na Dolenjsko šefica K4 Mija Lorbek. "Glede na vložek se ni izplačalo, nismo pa nikomur ostali dolžni. Z delom izplačil se je zavleklo, mi pa smo se odrekli honorarjem." Kot je povedal Kek, celotni proračun Otočca znaša približno 40 milijonov SIT - polovico dobi Otočec od prodaje vstopnic, 30 odstotkov od sponzorjev in dotacij, ostanek se primakne iz dobička od tamkajšnjih gostinskih storitev. Navkljub razmeroma dobremu obisku Otočca Keku njegove zadnje rockovske avanture ni uspelo pokriti, saj je festival leta 2002 končal s šestmilijonsko izgubo. Kot pravi, jo je pokril z dobičkom od prodaje blagovne znamke, preostali denar pa naj bi si bil sposodil.

Niti za telefonski račun

V rdečih številkah sta se znašla tudi organizatorja urbanih glasbeno-kulturnih dogodkov Vlado Mihajlović in hip hop aktivist Jizah. Prvi je s prijateljem Erikom, nekdanjim članom skupine Cancel, pred šestimi leti zagnal Gibanje za urbano kulturo Street Explosion. Vse skupaj se je začelo z majhnim festivalom na Metelkovi, festival se je počasi širil in rasel ter si z leti priboril dvodnevni termin na Trnfestu, kjer je bilo mogoče videti skoraj vse viže urbane hip hop kulture - Vlado in Erik sta v Trnovo pripeljala DJ-je, skejterje, grafitarje in glasbene skupine.

Ko je bil Street Explosion na vrhuncu, se je zgodil prvi veliki urbani hip hop festival v Športnem parku Triglav, ki ga je organizatorjem uspelo izpeljati s pozitivno ničlo. Polni zanosa zaradi tega uspeha so se fantje odločili za organizacijo celodnevnega Hip hop festivala v športni dvorani na Kodeljevem, a je bil, milo rečeno, polomija. Čeprav je na odru nastopilo več deset artistov in je organizatorjem uspelo pripeljati prek sto plesalcev breakdancea, med drugim nekdanjega svetovnega prvaka, Vladu ni uspelo niti približno pokriti stroškov. Z ekipo je po večmesečnem trdem delu imel izgubo v vrednosti "dveh do treh milijonov tolarjev. Ne verjamem, da se bom še ukvarjal s promocijo urbane kulture," je resignirano pojasnjeval Vlado. Pravi, da ne more razumeti hip hop občinstva, ki mu ponudiš izjemen kulturni jedilnik, pa zanj ni pripravljeno plačati dveh jurjev.

Tudi Jizah pomaga ohranjati pri življenju podoben segment kulturnega dogajanja, soorganiziral je do sedaj izpeljana Državna prvenstva v freestyle rapu, vsak mesec je redno pripravljal rap dogodke v Gala Hali in Klubu K4, nazadnje pa je delal slabo obiskan festival Hip Hop Kuh'na v Križankah. "To delam zaradi artistov, da jih sploh kdo sliši. V K4 sem delal za 5000 SIT, s čimer nisem mogel pokriti niti stroškov telefona." Jizah pravi, da mu finančno uspe z ničlo speljati le 10 do 15 odstotkov prireditev, o najstniški publiki, ki obiskuje rap koncerte, pa ima povedati: "V Križankah je bilo 14 izvajalcev, cena pa je bila 2000 SIT, kar se potem izkaže, da je za marsikoga preveč, čeprav tam vidiš številne raperje v oblekah za 20 tisoč SIT. Folk nima respecta do scene in artistov."

Posamezniki delajo, kakor znajo. Na Bledu sta do sedaj potekala dva poletna drum and bass žura, ki ju je pripravila tamkajšnja ekipa Brejkschnitta, letošnji pa bo prestavljen v dolino Završnice pod Stol. Proračun (okoli poldrugega milijona tolarjev) se bo kril iz vstopnine in dobička od prodane pijače, organizatorji pa pravijo, da so kar dolgo iskali primerno lokacijo za nekaj sto glav, na kolikor je v nekaj letih naraslo število udeležencev sprva skoraj družinskega piknika. And.EJ za sponzorje pravi: "Nismo jih iskali, sicer jih imamo na flajerju za malce cenejše ozvočenje in internet." Njegov sodelavec Grega Ažman je bil še konkretnejši: "Hočemo ohraniti dober imidž, ne pa da je pred imenom festivala ime sponzorja."

"80 odstotkov od proračuna 1,6 milijona evrov nam dajo sponzorji," je finančni kolač odrezal Vladimir Rukavina, šef največjega slovenskega festivala Lent. Mesto in država komaj prilezeta do petih odstotkov sovlagateljstva, ostanek se zasluži, "ampak mi imamo od gostov najmanj". Večina denarja gre za postavljanje infrastrukture na konstantna prizorišča, za izvajalce porabijo kvečjemu do 40 odstotkov celotnega proračuna.

Organizatorji so entuziasti, ki se navdušujejo in vnemajo za svoje glasbene ljubezni in ideale - gorečneži z idejo več, ki nazadnje zaradi negotovosti svojega posla bolehajo za rano na želodcu.