Notting Hill

V katerem filmskem žanru je vse mogoče? Šur, v romantični komediji. Tudi zato, ker v romantični komediji vedno pade še tista najbolj nemogoča meja - meja med socialnimi razredi. Jasno, s to mejo potem padejo tudi vse druge meje. Kot domine. In romantične komedije so dveh sort: na eni strani so tiste, ki se ne zavedajo, da je vse mogoče, na drugi pa one, ki se tega zavedajo - in ki skušajo zato igro v svetu, v katerem je vse mogoče, še malce razširiti, z njo manipulirati, jo raziskati in parodirati, skratka, obnašajo se kot teoretiki svojega lastnega žanra. Notting Hill, ki ga je leta 1999 posnel Roger Michell, sodi v to drugo sorto. Natančneje, lahko ga imate za pojem te druge sorte. Niti za hip ne pušča dvoma, da ve, v čem je veliki trik, obenem pa nikoli ne izgubi kontrole nad svojo svobodo. Hočem reči, vedno ve kaj početi s to svojo svobodo.

V čem je trik romantične komedije? Med moškim in žensko nekaj klikne, kar potem opazi cela okolica, njuni prijatelji, starši, sorodniki, znanci, sodelavci in naključni mimoidoči, celo mi, hja, vsi... čisto vsi - razen njiju. Vsem je jasno, kaj se dogaja, le njima ne. Notting Hill ta veliki trik romantične komedije obrne na glavo. Združi namreč moškega in žensko, ki jima je takoj jasno, da je med njima nekaj kliknilo in da se nekaj dogaja, toda to je jasno le njima - in nikomur drugemu. Še huje, tega klika ne sme opaziti nihče. Za nič na svetu pa ni to zgodba za cel svet. Tu se začne njuna romanca. In njuna komedija. On je Hugh Grant, ločeni, zmedeni, romantično nevezani knjigarnar iz londonskega Notting Hilla, ki bi mu bilo lahko brez kakršnekoli nevarnosti za naš "suspension of disbelief" ime tudi Hugh Grant. Ni mu. V resnici mu je ime William Thacker, kar imate lahko za aluzijo na britanskega pisatelja Williama Thackeraya, avtorja slovitega romana Semenj ničevosti in nič manj slovite Knjige o snobih, v kateri je lepo popisal vse različice britanskega snobovstva in v kateri bi se zlahka našel tudi Hugh Grant, ki v svoji specializirani knjigarni prodaja izključno potovalne knjige, toda v življenju se očitno ni premaknil iz Notting Hilla, te "vasice sredi mesta". Snob pač. No, vaški snob, ki mu nihanje med samoponiževanjem in samoironijo ni turška vas. Ona je Julia Roberts, ki bi ji bilo lahko - spet brez kakršnekoli nevarnosti za naš "suspension of disbelief" - ime kar Julia Roberts, še toliko bolj, ker igra "največjo in najbolj slavno filmsko zvezdo na svetu". Kot pove: "Za vlogo v zadnjem filmu sem dobila 15 milijonov dolarjev." Ja, bejba je She, kot poje Elvis Costello... ee, Anna Scott, ki v Londonu snema nov intergalaktični hit ("Bližnja srečanja tretje vrste srečajo Jean de Florette") in in ki je za malega knjigarnarja nekaj nemogočega. A kot bi rekel Humphrey Bogart: "Of all the gin joints in all the towns all over the world, she walks into mine." Točno, Anna Scott stopi prav v njegov džoint. In točno: zaslišimo klik. Drži, še preden je William Thacker rekel Indiana Jones, mu je ušla žena, toda še preden reče Han Solo, ga poljubi "največja in najbolj slavna filmska zvezda na svetu"... ee, "Hollywood's biggest star by far". Kar seveda ni za javnost. Au contraire.

Notting Hill, napol romantični petting, napol parfumska satira, ki lepo parodira našo obsedenost z zvezdami in s "kulturo slave" (neka fanica v Anni takoj vidi svojo novo prijateljico, novinarskemu poniževanju na intervjujih z zvezdami ni konca), je nekaj takega kot "neuradno" nadaljevanje Štirih porok in pogreba (scenarist obeh je Richard Curtis, avtor Črnega gada), šur, bolj v tonu in umevanju romantične komedije kot pa v štoriji, pa čeprav tudi tu sramežljivi, pasivni, non-stop apologetski šarmer svoje neodnose z ženskami kompenzira s kopico zvestih, dobronamernih prijateljev in čudaškim, bebavim valižanskim cimrom (Rhys Ifans), ki je dokaz, da se ljudje delijo na tiste, ki so slavni, in na tiste, ki masturbirajo. Brez panike, sodeč po tem filmu je tudi v življenju zvezd veliko masturbiranja, in kot kaže, zvezde med masturbiranjem mislijo na male, anonimne, realne ljudi. Julia Roberts namreč izgleda tako, kot da bi se rade volje dala dol s prvim, ki bi prišel mimo, če ne bi imela ravno menstruacije.

Notting Hill je satira o sleherniku in kraljici - o mesečniku in mesečnem perilu. Z jasno protimonarhistično poanto: vsakdo se lahko da dol s Kraljico. Ha! In ko Anna razkrije, da je že 10 let na dieti, da je imela dve plastični operaciji, da ima za sabo trumo propadlih zvez, da jo terorizirajo paparazzi in da ji igranje sploh ni v užitek, postane jasno, da film izigrava predvsem tisto največjo fantazijo vsakega fana - da je zvezdnica, objekt njegovega občudovanja, v resnici nesrečna in da potrebuje njega, ki ji lahko pokaže, kaj je to prava ljubezen. Če bi se fan prebil do svoje zvezde in ji dahnil "Ljubim te", bi mu le začudeno odvrnila "Pa saj me sploh ne poznaš". Hej, kako da ne, saj je videl vse njene filme?!

Mladinino kolekcijo dvdjev boprihodnji teden nadaljeval kultni Rekvijem za sanje, ki lepo pokaže, da je razlika med odvisnostjo od mamil in odvisnostjo od reči, kot so televizija, fama, konzumiranje, uspešnost in prihodnost, le še razlika v terminologiji. Več na www.mladina.si/dvd/.