Človek, ki ga ni bilo

Vilko Filač, slovenski snemalec, nekoč prvo oko Emira Kusturice (od Dolly Bell do Podzemlja), je leta 1997 snemal film The Brave, ki ga je režiral njegov prijatelj Johnny Depp - in v katerem je igral tudi Marlon Brando. Vilko in Johnny sta se spoznala na snemanju Arizonskega sna, Johnny in Marlon pa na snemanju Don Juana de Marca - in ker je pri filmih ena in ena pogosto tri, so se skupaj znašli v puščavi Mojave, kjer naj bi se odvrtela zgodba o brezposelnem, zapitem Indijancu (Depp), ki za dobro svoje obubožane družine sklene, da bo - pod taktirko mračnega producenta (Brando) - nastopil v snuffu. Točno, pred kamero ga bodo mučili do smrti. Kot se spominja Filač: "Ko je Marlon prišel in se mi predstavil, me je kar stisnilo. Pred mano je stal človek, ki sem ga vsa ta leta strašno občudoval - lep, močan, izreden, karizmatičen, tak kot v filmih, čista poezija. Zvečer sem se zjokal." Drži, pred njim je stal zajeten kos zgodovine. "Ko je hodil, se je zaradi teže kar pozibaval - kot balerina. Tehtal je 180 kg. Ker praktično ni mogel hoditi, je rekel, da bi bilo najbolje, če bi ves čas sedel v invalidskem vozičku, ker da bi to dalo tudi dodatno barvo njegovemu liku." Marlon je že davno doktoriral iz dodatnega barvanja svojih likov oz. skrivanja svojih odvečnih kil - v vesternu Dvoboj na Missouriju (1975), v katerem so ga na konja vlekli s škripcem, si je recimo omislil zelo bizarno, široko "tuniko". Toda njegova teža ni bila presenetljiva: "Jedel je le sladoled - 5 kg na dan!"

"Zjutraj je iz trailerja prišel šele po treh, štirih urah - najprej je hotel predebatirati vse prizore in vse dialoge." Marlon je iz tega "zamujanja" že davno naredil igro. Če je na snemanje Botra (1972) zamudil pol ure, je rekel, da ne razume te ali one replike. Če je zamudil eno uro, je rekel, da ne razume tega ali onega prizora. Če pa je zamudil pol dneva, je rekel, da mu ta ali oni prizor sploh ni všeč. Pogosto se je skril, tako da so ga morali potem najti - in dokler ga niso našli, ni šel na snemanje. Včasih je oznanil, da je treba snemanje nemudoma preseliti na drugo lokacijo, recimo iz Kolumbije v Maroko. Kar so - leta 1969, med snemanjem filma Queimada, otok v plamenih - tudi storili. "Imel je neverjeten smisel za improviziranje - reči je znal zelo hitro dramaturško obrniti, toda šele čez nekaj časa smo opazili, da ima v ušesu majhno slušalko, prek katere je bil povezan z asistentko, ki mu je sproti šepetala replike."

Marlon, igralec, ki se je hotel igrati, je imel že od nekdaj težave z memoriranjem teksta - in ta magična slušalka, ki jo je prvič uporabil pri snemanju Formule (1980), je zamenjala plonk listke, ki jih je uporabljal pri prejšnjih filmih. Na snemanju Botra so plonk listki z njegovimi replikami viseli povsod, tudi na kamerah, mizah, "truplih" in med pomarančami. Replike si je pisal celo na roke - in na rokave. Med snemanjem Zadnjega tanga v Parizu (1972) je svoje replike napisal na rit Marie Schneider. Kot je nekoč poudaril snemalec Gordon Willis, se je tako rodil tisti famozni Brandov igralski slog - saj veste, sredi dialoga je vedno dramatično pavziral in se oziral okrog sebe. Hotel je pač najti pot do plonk listka. Marlon je kakopak trdil, da je to le del njegovega naturalističnega, spontanega igralskega sloga: "Resnični ljudje nikoli ne vedo, kaj bodo rekli. Z besedami pogosto presenetijo sami sebe." In vendar je bilo v pogledu nanj nekaj tragičnega: "Gledal sem ga, kako se je uničeval. Spil je dva litra viskija na dan. Zdelo se je, kot da se hoče uničiti." Marlon Brando je sredi petdesetih izgledal kot človek, ki so ga vsi čakali - v naslednjih petdesetih letih je naredil vse, da ne bi izgledal kot človek, ki so ga vsi čakali.

Heroj, ki ni hotel biti heroj

Slogan "Prišel je tiho in postal legenda" za Marlona ne velja - legenda je bil, še preden je prišel. Leta 1946, ko je delal šele prve gledališke korake (newyorški odri so ga prvič videli leta 1944 - v vlogi Jezusa Kristusa), je njegov agent okrog pošiljal tale bio: "Marlon se je rodil v Bangkoku (Siam). Bil je sin etimologa, ki je delal za muzej Field v Chicagu. Zgodnja leta je preživel v Kalkuti, Indokini, mongolski puščavi in na Cejlonu. Šolal se je v Švici." Nič od tega ni bilo res. Rodil se je leta 1924 v Omahi (Nebraska), popolni vukojebini - oče, trgovec z insekticidi, je bil agresivni macho in ženskar, mati, zapita umetnica, pa je v lokalnem teatru lansirala Henryja Fondo. Rahlo debelušni Marlon ni bil šolski zvezdnik, pa četudi je igral bobne in hitro tekel - z debelimi očali in zobno protezo je lahko ujel le škilaste bejbe. Ko so ga vrgli z vojaške akademije, je oznanil, da bo postal duhovnik, toda leta 1943 je vendarle krenil v New York, kjer je njegova učiteljica postala Stella Adler, učenka ruskega gledališkega režiserja in teoretika Konstantina Stanislavskega, ki je poudarjal, da mora igranje prihajati iz igralčevih "notranjih izkušenj", ter spodbujal improviziranje, "emocionalni spomin" in "metodo fizičnih akcij" - in ta Metoda, v kateri sta odmevala Freud in Marx, je postala Marlonov credo. Lik je našel v sebi.

Leta 1947 se je svet spremenil - Marlon je kot eksplozivni Stanley Kowalski v Kazanovi broadwayski postavitvi Williamsovega Tramvaja Poželenje odpihnil vse alternative, vso preteklost in vso tradicijo. Bil je srhljivo realen in moderen - leta 1947 se je začela prihodnost. In Marlon je izgledal kot človek, ki se je uprl - Kazanova ekranizacija Tramvaja Poželenje (1951) ter filma Viva Zapata! (1952) in Divjak (1953) so to le potrdili in popularizirali. Kowalski, nepismeni mehiški revolucionar Zapata in biker-v-črnem-usnju so bili trije obrazi novega evangelija - in Marlon je postal hit generacije, seks simbol, veliki up gledališča in metafora kulturne revolucije. Njegov krik "Stellaaaaa", rezime modernosti in prihodnosti, je tako znan kot tuširanje iz Psiha. Toda Kazanov film Na pristaniški obali (1954), ki mu je vrgel Oskarja in v katerem je igral Terryja Malloyja, fanta, ki izda svoje prijatelje, sicer rezime Kazanove preteklosti (pred zloglasno Kongresno komisijo za protiameriške dejavnosti je ovadil svoje prijatelje, bivše komije), je bil obenem tudi rezime Brandove prihodnosti - hja, tudi Marlon je takoj zatem izdal prijatelje, stvar in gibanje. Na oder se ni več vrnil, ampak se je preselil v puhle, komercialne filme - igral je Napoleona (Desiree, 1954) in blond nacista (Mladi levi, 1958), pel, plesal in nosljal v mjuziklu (Guys and Dolls, 1955), imitiral japonskega prevajalca ameriških okupacijskih sil (Čajnica Augusta Moona, 1956) in se razhodil z generalovo hčerko, da bi lahko shodil z Japonko (Sayonara, 1957). Leta 1959 se je v filmu Kačja koža sicer vrnil k Tennesseeju Williamsu, toda za milijon dolarjev. Mislil je le še na denar - za Upor na ladji Bounty (1962) je že izsilil več kot milijon.

Marlon je mutiral v entertainerja. Generacija je izgubila heroja, ki to itak ni hotel biti. Ni se jemal tako resno. In čutil ni nobene odgovornosti. Vsi so bili hudo razočarani. Vse so stavili nanj - in vse so izgubili. In ko so se na koledarju privrtela sedemdeseta, je imel za sabo dekado, v kateri je naredil vse, da ne bi bil legenda. Da ne bi uspel. Da ne bi bil Brando. V šestdesetih je namreč nastopil v kopici anemičnih filmov, ki so povsem propadli. Ravsal se je z režiserji, tudi s Chaplinom, blokiral snemanja, napadal medije in se prepuščal samoparodiji - pogosto nehote. Z Grdim Američanom (1962) je sicer razsul ameriško zunanjo politiko, toda nihče ga ni videl. Pridružil se je Martinu Lutherju Kingu in boju za državljanske pravice, toda že naslednji dan je spet nastopil v kaki brezvezariji, v katero je zvlekel same banane, da bi ja lahko sam čimbolj "briljiral". Izgledal je kot karikatura pop mučenika: na koncu filma je običajno umrl, v Enookem Jacku (1961), edinem filmu, ki ga je režiral, se je dal bičati in mendrati, v Pregonu brez milosti (1966) pa se je pustil sadistično pretepsti. Zdelo se je, da dela samomor, toda po obrokih.

Comeback

Kritiki so - kljub bravuri v Odsevih v zlatem očesu (1967) - kar tekmovali v tem, kdo ga bo bolj užalil. Izgubljal je imidž. In ceno - za vlogo v psihotrilerju Nočni obiskovalci (1971), ki je vključeval tudi analni seks, je pobral le 50.000 dolarjev. Drobiž. Hja, Boštjan Hladnik bi ga tedaj zlahka nabavil za Maškarado. A po drugi strani - tudi Boter mu je vrgel le 50.000 dolarjev. Še huje, šefi studia Paramount niso hoteli zanj niti slišati. Ne da je hotel on sam slišati za Botra, oh, kje neki: "Ne morem igrati šestdesetletnega starca!" Toda potem si je premislil, ker je v Botru, filmu o igrah moči in družinski časti, videl politično subverzijo - kritiko ameriškega kapitalizma. Če bi bili mafijci črnci, bi bili v zaporu - ker pa se obnašajo "korporativno", izgledajo kot pravi Američani. Kul! Še avdicija, heh, prvič po Juliju Cezarju (1953) - in Marlon je bil v igri. Za 50.000! Okej, namenili so mu tudi nekaj odsotkov od dobička, toda Marlon ni vedel, da bo Boter tak hit, zato je odstotke od dobička zamenjal za gotovinskih 100.000 dolarjev - če bi vedel, bi mu odstotki vrgli 11 milijonov! Finančno je izgubil, toda uspel mu je mitski comeback na Itako. Z eno potezo je pobil vso konkurenco in postal Boter nove družine h'woodskih igralcev (Robert De Niro, Al Pacino, Robert Duvall, James Caan, John Cazale, Diane Keaton).

No, leta 1972 je vendarle obogatel - z Zadnjim tangom v Parizu, za katerega najprej sploh ni hotel slišati. Še huje, v njem ne bi igral, če v to ne bi bil prisiljen. Imel je namreč veliko proračunsko luknjo, producentu Albertu Grimaldiju, ki ga je tožil zaradi neprofesionalnega obnašanja med snemanjem Queimade, pa je uspelo po sodni poti celo zamrzniti vse njegove finance, tako da je potreboval masten honorar. In glej, no, Bernardo Bertolucci je za producenta Zadnjega tanga - filma o Američanu, ki po ženinem samomoru tesnobo, občutek krivde in krizo srednjih let izganja z natepavanjem 20-letne neznanke - na lepem "pritegnil" prav Grimaldija, ki je Marlonu v zameno za nastop v filmu obljubil odstop od tožbe, 250.000 dolarjev in 10% od dobička. Ponudba, ki je Don ni mogel zavrniti. Je bil puter Marlonov izum? Ne. Je Marlon v filmu res pofukal Mario Schneider? Ne. Bertolucci, ki je rad poudaril, da so igralci le podaljški njegovega penisa, ga je sicer nagovarjal, da naj jo pofuka, toda Marlon, ki je svoje odvečne kile skrival za golo Mario (oh, ali pa je fukal oblečen, v čemer so potem vsi videli znak odtujenosti in tesnobnosti njegovega lika), ni hotel biti podaljšek njegovega penisa, ampak svojega - lik, ki ga je igral, je bil namreč kolekcija njegovih biografskih podatkov (mačistični oče, poetično zapita mati ipd.) in njegovih prejšnjih filmskih likov (Malloy, Zapata, Kowalski, Fletcher Christian itd.). Zadnji tango - za nekatere pornografija, za druge mačistična telenovela, za tretje senzacija, za vse pa huronski hit - je Marlonu vrgel 5 milijonov.

Marlon je bil spet hit generacije in veliki up umetnosti, toda že naslednji dan je bilo spet vse po starem, le da so bili honorarji bistveno višji. Prav rekordni honorarji, odstotki od dobička in bajni končni totali pa so postali glavna vsebina filmov, v katerih je igral.

Dvoboju na Missouriju (1975): 3,5 milijona + 11% = 16,5 milijona

Apokalipsa danes (1979): milijon + 11% = 8 milijonov

Superman (1978): 3,7 milijona + 11% = 15 milijonov

Formula (1980): 3 milijone + 11% = 5 milijonov

Bruc (1990): 3,3 milijona

Odkritje Krištofa Kolumba (1992): 5 milijonov

Don Juan de Marco (1995): 3,25 milijona

Ja, Marlon, ki mu je avtobiografija Pesmi moje matere vrgla 5 milijonov, je pobiral tudi odstotke od izgube - profitiral je celo z največjimi finančnimi krahi v zgodovini filma (Dvoboju na Missouriju), toda vedno je hitro poudaril, da je do tega denarja upravičen. Prvič, producenti kličejo mene, ne pa jaz njih - "nikogar ne silim". Drugič, z leti in filmi sem nabral ogromno izkušenj, tako da ne potrebujem treninga - "uporabljam kompleten katalog človeških emocij". In tretjič, denar bo šel za dobre stvari, predvsem za znanstvene eksperimente na otoku Tetiaroa in epsko miniserijo o Indijancih (po zgledu mamutske miniserije Korenine), ki jo je leta in leta pakiral, a nikoli zapakiral. Je pa res, da je v epskem nadaljevanju Korenin (Roots - The Next Generation) igral Georgea Lincolna Rockwella, zloglasnega ameriškega nacista - zdelo se mu je, da bo s tem na najboljši način obsodil nacizem in pokazal svoj prezir do mračnih ideologij. Mnogim se je zdelo, da je s tem pokazal le svojo obsedenost s karizmatičnimi, diaboličnimi, nadčloveškimi figurami, pa četudi je po drugi strani res, da v osemdesetih kljub bajnim - tudi petmilijonskim! - ponudbam ni hotel igrati niti Pabla Picassa niti Ala Caponea niti Karla Marxa.

Marlonizmi

Da v filmih - tudi zelo slabih in povsem brezveznih - igra le še zaradi denarja, ni bila nobena skrivnost, toda vedno je skušal najti kak "aktivistični" izgovor. Recimo: v Formuli - trilerju o iskanju čudežne formule za sintetično gorivo - je nastopil zato, ker je v njej videl hudo kritiko ameriških naftnih družb. V Odkritju Krištofa Kolumba je nastopil zato, ker je v tem videl lepo priložnost, da svet izve, kakšen genocid nad Indijanci so zagrešili belci. Le koga bi presenetilo, da je v osemdesetih manično pisal scenarij za film, s katerim bi razkrinkal CIO - njene morilske zarote in njeno razpečevanje mamil. Marlonu, entrepreneurju z očmi svetnika in percepcijo svetega duha, je denar sproti žrla velika utopija, polinezijski atol Tetiaroa, kombinacija predmodernega letovišča, protiatomskega "bunkerja" ("bliža se konec") in ekološkega raja, kjer je razvijal "znanstveni postopek", ki bi mu omogočal predelovanje alg v proteine, s katerimi bi nahranil lačne v Tretjem svetu. Ostali del denarja so mu žrle tožbe, družinski škandali, Christian, njegov zblojeni sin, ki je leta 1990 umoril fanta svoje sestre Cheyenne (načrtovanje umora je skušala tri leta kasneje naprtiti Marlonu, "vuduističnemu demonu" in "velikemu manipulatorju" z "mentaliteto mafijskega Botra"), in harem - žene, bivše žene, priležnice, bivše priležnice, ki so nosile eksotična imena a la Anna Kashfi, Tarita, Movita, Lisa Lu, Vaea Benet, Reiko Sato, Marie Cui, Anita Kong in Yachiyo Tsubaki.

Marlon - definitivni avtor svojih likov in rezime absurdov "kulture slave" - je zelo rad prdel in kazal golo rit, zavrnil Liz Taylor, ker je "imela premajhno rit", ameriškega predsednika Ronalda Reagana, ki ga je povabil v Belo hišo, poslal v rit, hujšal tako, da je visel s stropa, infantilno eksperimentiral z akcenti, kostumi, make-upom in štosi (npr. nič hudega slutečemu Randyju Quaidu, ki ga v Dvoboju na Missouriju ubije med spanjem, je na snemanju med "spanjem" v usta zatlačil orjaško kobilico, potem pa hitro oznanil, da je "njegov izum" tako dober, da je treba prizor še nekajkrat ponoviti), v nedogled preigraval partije Spaski/Fischer, tožil britanskega pisatelja Jamesa Clavella (Shogun), ker da zanemarja svojo tajno nezakonsko hčer, zavrnil Oskarja za Botra in na podelitev poslal Indijanko (proindijanski aktivizem ga je pripeljal celo v navzkrižni ogenj, ko so se leta 1975 v Wisconsinu udarili Indijanci in Nacionalna garda), klical "svoje" novinarje in prek njih javno razsuval filme, v katerih je nastopal, ženo Milesa Davisa zvlekel v posteljo, potem pa ji vrtel porniče, pozabil, da je spal z Ursulo Andress, v igri mojstril Michaela Jacksona, ki je na seanse prihajal v Ostržkovem kostumu, se zredil do brezobličnosti, da bi izgledal kot ne-Brando, momljal in nosljal, da bi lahko preskočil stavke, ki mu niso ugajali, in frazo "Svet je oder" razumel po svoje, toda ko je kdo umrl, je znal vedno ustvariti vtis, da je bil njegov edini prijatelj.