Rasta pleme

Otoška država majhnih razsežnosti, Jamajka, je šele na začetku šestdesetih let prišla do neodvisnosti, a je vseeno hkrati z državniškim razcvetom že proizvedla svoj najbolj množičen izvozni izdelek, po katerem še danes slovi po vsem svetu. Tamkajšnji temnopolti, pretežno revni prebivalci so v reggaeju poleg glasbe, ki se je rodila na tem otoku, našli tudi religiozni moment, zaradi katerega je sončna jamajška godba kmalu dobila kultni in nesmrtni status med večnimi, zimzelenimi glasbenimi zvrstmi. Čeprav bi kakšni resni umetniški kritiki reggae secirali kot enolično in ponavljajočo se zvrst, je ravno s to preprostostjo osvojil številna srca. V vsak še tako deževen dom rasta vibracije prinesejo malo sonca in tisti, ki zna prisluhniti, lahko odplava med palme in v čisto svetlomodro koralno morje.

Zaradi velike revščine na najbolj sončnem izmed vseh otokov je reggae dobil predznak uporniške muzike, zato ni presenetljivo, da se je hitro prijel tudi med belsko mladino, ki je konec sedemdesetih let kazala naveličanost nad tedanjo družbo skozi punk. Uporništvo je bilo prav tako močno prisotno v nekdanji Jugoslaviji, kjer je vsak pošten punkerski bend moral odigrati vsaj kakšen malce bolj reggaejaški komad. Tudi Slovenije ta zvrst ni mogla zaobiti. Poleg entuziastov, kot so bili Skakafci ali Jimi Rasta, so svojo godbo ponujali še temnopolti študentje v "zloglasni" kleti četrtega bloka študentskega naselja v Rožni dolini ali v mariborskih študentskih domovih. Za občasne koncerte v Križankah, čeprav dobro obiskane, ne bi mogli reči, da so kazali na številno reggaejaško občinstvo, prej na profilno povsem raznovrstne ljudi, ki jim je skupen zgolj ljubiteljski pogled na to zvrst. Vseeno so bili to dovoljšni zametki, da se je v zadnjih letih tudi pri nas razbohotila reggae scena.

Koliko je ekip in posameznikov, ki propagirajo reggae kulturo, se je videlo v začetku junija v ljubljanskem Mostecu, kjer so se na vseslovenskem zboru predstavili podalpski reggae, dub in dancehall selektorji in crewi: Dubtafari, DubSystem, Res Abougalum, Total Destruction, Sensi Smile, YahmekyaMan, Rambotics Sound, King's Guard Sound, Roots Rockers, DubBud, Wee-dy. In ker število ustvarjalcev, ki so si za življenjski slog in filozofijo izbrali rastafarijanski način razmišljanja, nenehno narašča, smo želeli najvidnejše predstavnike scene zaslišati, kaj imajo skupnega temnopolti ljubitelji svete zeli z oddaljenega otoka in slovenska mladina in zakaj je mladim Slovencem njihov način življenja bližji kot pravila zahodne kapitalistično-krščanske družbe, ki jim jih vsiljujejo starši. Prejšnji teden pa ni bil ravno najbolj posrečeno izbran za pogovor na domačih tleh, saj je domače rasta pleme množično emigriralo k italijanskim sosedom na vsakoletni Sunsplash. Zato smo morali pripadnike tega plemena iskati pri predhodnici največje domače reggaejaške fešte v Osoppu, kjer se je vsak dan zbralo okoli 20.000 ljubiteljev ležernega načina bivanja, za katere je poletni čas festivalov osrednje vseevropsko socializacijsko obdobje.

Regratova rast

Tam se je ljubiteljem glasbe odprl paradiž: slovenski trač pravi, da so člani skupine Ras Abougalum Kroo prvi dan zagonili večino keša za plate. Ekipa prihaja z ljubljanskega Viča, tri leta glasbeno grmijo in vrtijo štirje selektorji kot Rambotic Sound System. Zgodba Dubsystema je malce drugačna. "Že ves čas hočemo nadgraditi osnovni DJ-set z živo glasbo," usmeritev ekipe treh selektorjev in dveh MC-jev razlaga ata R. Tako v projektu Coexist slišimo didgeridoo, djembe ali tarabuke, ob tem pa se ukvarjajo še z drugimi umetnostnimi, z modo ali fotografijo. Člane je v Ljubljano naneslo z različnih koncev: iz Novega mesta in Radgone ter s Ptuja in iz Zimbabveja. Poleg gostovanj od Soče do Marihuana marša kot posebnost omenimo zvočne dvoboje (soundclash) z drugače zvenečimi, recimo drum and bass kruji. "Finančno se nič ne povrne, saj so že cene vinilk za vrtenje visoke," pravi ata R in v isti sapi dodaja, da se zadnjih nekaj mesecev vendarle precej dogaja tudi zunaj Ljubljane.

Ziggi svoj soundsystem rad sestavi tudi zunaj zaprtega prostora. To se prav tako prileže drugim obiskovalcem dogodkov v mestih ali na raznih zabavah. Nazadnje sta sredi popoldanskega sonca z jamajškim vokalistom Ras Charmerjev dve uri vrtela kar med šotori in naredila "cestno blokado", kot to vidi Ohoroho, druga polovica gonila ekipe Dubtafari, ki je že leta številka ena med vsemi na sceni. Deloma zaradi nujno obveznih pohalnih potrebščin, s katerimi Ziggi obilno zalaga naš trg in tudi tuje trge, Oho pa jih mojstrsko riše in dizajnira; še bolj zaradi glasbe. Pri Dubtafariju so bile prve žurke (aprila 1997) zarolane v dub, ime kruja pa pomeni dub kreatorja. Sčasoma sta začela rolati vse, koncentrirata se predvsem na jamajško produkcijo. Njun namen je vključevanje kulture in življenjskega sloga. "V muziko sva itak zaljubljena," pojasnjuje Oho. Ziggi pa sklene: "Reggae je glasba, vse drugo so odtenki."

Z gradu Fužine, kjer sta prvič navila zvočnike, se je dogajanje preneslo v True bar, Palmo, Nexus, v zadnjem letu pa je Dubtafari najpogosteje razveseljeval občestvo na Metelkovi in v štirki, s papirčki in prek drugih dejavnosti pa dobesedno sponzorirata sceno. Seveda opažata eksplozijo reggaejaških vikendašev, vendar je zanju skozi glasbo to postalo vsakdanje življenje. "To ni le stil, mogoče je način, da si kaj zgradimo sami," vidi Ohoroho življenje v slogu, "ko gremo ustvarjat, gremo kam, kjer je mir, ne pa gneča".

Festivali vplivajo na klubsko sceno, ker se folk navleče in prične bolj spremljati situacijo. Donedavna je bil v ospredju reggae, nato je modernejši postal dancehall (MTV vrti Seana Paula), vmes so se začeli kruji oblikovati tudi zvočno, kar se je najbolje slišalo v Mostecu. Tam so manjkali zgolj mariborski predstavniki, ampak tudi ti dobro sodelujejo s sceno, ki je bila povezana že pred to sezono, od nje pa je še bolj utrjena. Tadiman, vodja Sitih hlapcev, sicer že osem let predstavlja reggae na Radiu Marš kot YahmekyaMan. "Nam je tota muzika pisana na kožo. Z Jamajko smo podobno majhni, imamo zakompleksano preteklost, sami hribčki, doline, zeleno, zeleno, narava," poetizira tekstopisec, ki se vidi kot glasbenik, v Mariboru pa vsak mesec pripravlja reggae partije na Štuku: "Ni komercialno uspešno, smo pa imeli v našem mestu reggae fešte. Najprej so se prek radia učili poslušati glasbo, zdaj pa so na vrsto prišli še plesni koraki." Sam precej obiskuje tuje festivale, ponekod nastopa in ugotavlja splošen razvoj scene "na Hrvaškem, v Srbiji ali Poljski". Tadiman je tudi organizator Reggaeneracije, ki bo letos pod Pohorjem jeseni.

Sicer se v Sloveniji dogaja kar precej: Soča Riversplash je postal osrednja manifestacija, ki jo dela ducat ljudi - od Rock Vibeovca Sandija Mavra prek Rolanda, ki si je fest v Tolminu sploh omislil, pomaga pa še precej ljudi s scene. Kot Lucky Irie 1, ki ga pod drugimi imeni srečujemo v svetu igralstva. Reggae promovira kakšnih 15 let, vrti "raggamuffin, prej sem bil bolj roots in dub". Poleg tega, da bo organizator soundsystema na premiernem istrskem reggae festivalu, je njegov osnovni moto "promovirati regrat" med poletno turnejo po Splashih. Med letom za reggae zvok v etru nad prestolnico skrbi Sensi Smile z Radia Študent, kruji in selektorji vznikajo sredi Celja ali Ajdovščine, koprski Total Destruction pa že dolga leta sestavlja entuziastični dvojec. Formacij je več, večina pa se jih vrti okoli glasbe, gandže in vere.

"Rastafarijanci so bili pred reggaejem," pojasnjuje odnos med religijo in glasbo zagret rastafarijanec in siti hlapec Tadej. Pri njem enako kot pri drugih belcih, ki so prek glasbe privzeli rastafarijansko "religijo", ne gre za pozo, prej za prepričanje v idealni svet, ki ga v svojih pesmih opisujejo reggaejaši, ko molijo k Jahu. Vsak bo kategorično zavrnil enačenje rastafarijanstva z monolitnimi cerkvenimi institucijami. "Rasta ima več vej, je pa zelo svobodna vera. Nimajo enega vrhovnega duhovnika, vse se nenehno spreminja. Izvira iz etiopskega ortodoksnega krščanstva, to pa je prvinska vera in tudi propagira naraven način življenja." Po tem se niso premaknili kaj dosti naprej od hipijev, ki so v šestdesetih letih zagovarjali precej podobne vrednote. Predvsem zdrav način življenja in pozitiven odnos do okolice. Najbolj znan rastafarijanski medklic pa tako ali tako zaobjame vse, kar je kot celota izraženo v preprostem stavku "I and I", s katerim je nakazano, da je za pravega privrženca Jaha svet okoli njega enak njemu samemu, zaradi česar ga ljubi in ne uničuje, ker tudi sebi noče storiti žalega. Najpomembnejši element rasta gibanja je nedvomno "obredno" kajenje marihuane v verske namene, saj z njo na najboljši možen način časti vsemogočnega stvarnika. Prav zaradi tega se je pozitivna vera tako hitro razširila in ukoreninila po vsem svetu. Predvsem med tistimi, ki ne priznavajo suženjskih družbenih odnosov, temelječih na prevladi.

Družba močno vpliva na reggaejaše: italijanska anticipira temnopolte preprodajalce skanka in odrasle bele redarske buldoge, ki jih nadzirajo, prepolne stojnice raznovrstne hrane in komercialno-kičasto popolnoma pokrit interesni rejon zakajenih gostov. Naša easy scena, kjer na festivalu dilerja trave iščeš kot džamijo v Ljubljani (ker ima vsak s sabo svoje zaloge), je doživela tudi razširitev v vsakdanjiku. "Nočem nikomur govoriti, kaj je prav, in hočem tudi svoj mir," je med dvema domačima zavitkoma lepo ujel Ohoroho. "Gandža ni za vse ljudi. Poznam ljudi, ki so povsem v reggaeju, pa ne kadijo, ker jim to ne paše."