Leningrajska Metelkova

Sankt Peterburg, nekdanji Leningrad, med domačini na kratko Piter, za tujce ruske Benetke, za ustanovitelja Petra I. okno v Evropo, se že ves čas hvali, češ da je kulturniška prestolnica Rusije. Ali je to povezano s tekmovalnostjo z Moskvo, ki je "Pitru" odvzela dolgoletni prestolniški status carske Rusije, lahko le ugibamo. Povsem prepričani pa smo lahko glede tega, da se v Peterburgu, v nasprotju z drugimi ruskimi mesti, kjer je alternativna kultura na ničti točki, res marsikaj dogaja. Leningrajska Metelkova letos poleti praznuje 15-letnico svojega uradnega obstoja. "Podobnih primerov organizacije kulturnih artcentrov v postsovjetski Rusiji ni. Začetke podobnega gibanja v Moskvi so zatrli v kali. Puškinska 10 bo umeščena v zgodovinske in kulturološke učbenike kot fenomen," je dejala sodelavka centra, umetnostna zgodovinarka Irina Aktuganova.

Uporništvo

Zgodba Puškinske, ki jo mladina imenuje kar Puška, pa se je začela mnogo prej kot pred petnajstimi leti. Po zaprtju vseh samostojnih umetniških združenj leta 1939 so se vsi slikarji v Sovjetski zvezi delili na ideološko neoporečne člane Zveze slikarjev SZ in socialno-politično nevarne nečlane. Nečlani niso imeli pravice do nakupa barv in ostalih materialov v trgovinah, niso smeli živeti od umetnosti in so le izjemoma razstavljali.

V drugi polovici 70. in začetku 80. so vzplamtele disidentske razstave v zasebnih stanovanjih. Lastniki "razstavnih prostorov" so bili pravno podkovani ljudje, ki so hoteli pobegniti iz SZ, toda oblasti jim niso dovolile emigracije. Razstavljanje je bilo nevarno izzivanje za izgon iz države. Kako velik interes je bil za "neuradno" umetnost, pa lahko presodite po tem, da je publika, ko je v enem od razstavnih stanovanj zmanjkalo elektrike, v želji ogledati si slike začela prižigati vžigalice in s pomočjo majhnih nemirnih plamenčkov odkrivati posamezne dele razstavljenih del.

Danes je le težko dojeti, zakaj so bile slike, ki so v zadnjem desetletju našle priznanje v ruskih državnih muzejih, nekoč prepovedane. Sovjetski državnouradniški filtri niso spustili skozi marsikaterega z današnjega vidika povsem nedolžnega dela, s prepovedjo pa so v Leningradu spodbudili k združevanju in ustvarjanju mnoge umetnike.

Utrjen v boju zoper KGB, ki je budno spremljala celotno dogajanje, je bil peterburški underground, kamor so spadali slikarji, glasbeniki, pisatelji itd., že sredi 70. organiziran kot sindikat s svojimi funkcionarji, rituali in notranjimi zdrahami. Ambiciozneži, za katere so gledalci, da bi si ogledali njihove prve legalne razstave, čakali v dolgih vrstah, so bili v Sovjetski zvezi fenomen. Pestila pa jih je ista težava kot vse ostale neformalne umetnike: stanovanjska stiska, zaradi katere so ustvarjali predvsem v kuhinjah ali nedaleč od lastne postelje. Zanje je bila zasedba stavbe na ulici Puškinska izhod v sili.

Skvot

Zgodovina kvadratne šestnadstropne zgradbe na Puškinski 10 je zgodovina Rusije v malem. Zgrajena leta 1878 je bila last ruskih bogatašev, ki so jo oddajali v najem. Med povprečnimi podnajemniki je bilo celo učilišče sv. Cirila in Metoda, ki je imelo za sosedo pivnico. Po oktobrski revoluciji in nacionalizaciji so bila stanovanja v hiši razdeljena na posamezne sobe tako, da se je v enem stanovanju lahko borilo za življenje več družin hkrati. Vse do leta 1984 je hiša, natrpana z narodnostno raznolikim prebivalstvom, streljaj od moskovskega železniškega postajališča, živela povsem sivo in umirjeno sovjetsko življenje. Vse dokler ni postala nevarna za prebivalce in so stavbo počasi izpraznili z namenom temeljite prenove.

Denarja je bilo v državni blagajni premalo še za pomembnejše stvari, kot je blok v središču mesta. Zato se je, še preden so se mestne oblastniki spomnile na hišo, v njej že naselilo prek tristo leningrajskih umetnikov, pretežno bradatih slikarjev (po besedah očividcev vseh v rjavih puloverjih), dolgolasih rock glasbenikov in nekaj sumljivih nepridipravov.

V spominih ameriške slikarke Barbare Hazard, ki je ob koncu osemdesetih uživala gostoljubje "pitrske" slikarske srenje in ustvarjala na Puškinski, najdemo omembo dveh umorov, povezanih s črnim umetniškim trgom, pogoste vlome v delavnice, glasno glasbo in pokvarjena dvigala. "Voda v straniščnih školjkah je zmrzovala," je o preživljanju zimskih dni v skvotu dejal nasmejan slikar Aleksej Čistjakov. Na sredi notranjega dvorišča so pogosto s skupnimi močmi zakurili velik ogenj, kamor so se hodili gret. "Počutili smo se kot med II. svetovno vojno, ko so Leningrad obkolili Nemci. Palice in drug lesen material smo zbirali na poti, zato da bi ga zakurili v buržujkah (majhne pečice) v delavnicah. Tistim slikarjem, ki tega niso počeli, so od mraza razpokale slike."

Da pa ne bi "razpokali" tudi sami slikarji, so si ti pomagali s starim preverjenim zdravilom - vodko. "Vodočka in v oglju pečen krompir! Nekateri so seveda pri gretju pretiravali in so se zapili. Jaz za to nisem imel časa," je nič kaj skromen pripomnil sredi prostorne in nadvse urejene delavnice.

Na stran skvota so se postavili na novo oblikovani mediji, in ko so se umetniškemu središču začeli približevati miličniki, da bi vsiljivce prisilno izselili, se je na notranjem dvorišču Puškinske zbrala vsa kulturniška javnost Peterburga. Župan in milica sta popustila. Vendar je politični zmagi botroval ekonomski propad - v tem se pravzaprav hiša ni odlikovala od preostale države - stavba je trohnela, stropi so se rušili ...

Kapitalizem

Zaradi tega so snovalci skvota polovico stavbe predali gradbenemu podjetju, ki je za nadomestilo prenovilo tudi kulturniški predel zgradbe. Kulturni center se je skrčil s 45 tisoč m2 na 16 tisoč m2. "Večji del slikarjev smo izselili," je pojasnil Čistjakov. Po kakšnem principu pa ste jih izgnali? "No, gledali smo, kdo ima več razstav, kdo je bil v stavbi od samega začetka. Ostalo je 40 slikarjev in zdaj je v stavbi toliko delavnic." Aleks je član Zveze slikarjev, te nekoč osovražene umetniške organizacije, vendar pravi, da je v stavbi še vedno največ nečlanov. "To je moje novo delo, ki ponazarja več nebes," je razkazoval sliko, ki je bila videti dolgočasnejša od naključnega zidu. "Veste, Čukči, ki živijo ... am, kje že živijo Čukči?" se je trudil z razlago belih črt na belem platnu. Zatikalo se mu je tudi pri orisu drugih slik, enako kot pri vprašanju, od česa pravzaprav živi.

Aleksejevo delavnico, za katero ne prispeva najemnine, varuje najmanj pet vrat z zvitimi ključavnicami in varnostnik na čistem hodniku. Nasploh je v zapleteni mreži vhodov in izhodov Puškinske od disidentskega vzdušja ostalo le malo. Pa nič zato, da so zidovi pobeljeni, prej preseneča odnos nekaterih prebivalcev artcentra. Recimo, ko sem se na vso moč trudila vzpostaviti stik z veteranom Galerije eksperimentalnega zvoka - 21 Sergejem Busovim, mi je izpod baretke zabičal, da ne komunicira z novinarji in nasploh z nobenim, ki mu ne prinaša koristi.

Upajoč na to, da je gospod ena samcata izjema - človek, ki mu je boj zoper težak postsocialistični vsakdan dokončno izmaličil gostoljubje, sva se s fotografom napotila v avtorsko galerijo Most čez Stiks. Toda tudi tukaj je avtor kolažev iz starinskih predmetov, ki naj bi prispevali h globljemu dojemanju novejše zgodovine, z lastnim telesom blokiral vrata in prepovedal snemanje. "Veste, projekt financira Ruski muzej in brez njihovega dovoljenja res ne smete slikati," je skoraj kričal. Pa vendarle ste vi avtor? "Da, da. Pa nič zato." Oh, Busov je bil vsaj direkten.

Zadnji poskus okoriščanja s tujim novinarskim kapitalom se je zgodil v Muzeju nekonformistične umetnosti, ki je plod sanj in truda neuradnih umetnikov vse od 70. let naprej. Po formalnem dovoljenju za slikanje, ki ga je dala tamkajšnja babuška nadzornica, je v razstavne prostore pridrvelo nadvse razburjeno vodstvo. Ko pa so ugotovili, da nihče ne bo plačal za posnetek vsake slike posebej, so se nekoliko umirili in godrnjajoč kar vnaprej določili, katera dela smemo in katerih ne smemo fotografirati, kot da niso že vsa objavljena v katalogu.

Razočaranje nad opevano peterburško sceno se je večalo z vsakimi naslednjimi odprtimi vrati. Kot da je kapitalizem razčlovečil umetnike bistveno hitreje kot socializem. "Moramo delati za imidž našega centra," je zatrdila direktorica GEZ-21 Irina Aktuganova. "V očeh širše javnosti smo pijanci in zasvojenci, kar odganja obiskovalce. Dobiti podporo različnih skladov je čedalje težje. Zato je treba naše galerije prilagoditi širšemu pop okusu. Če sedaj naše občinstvo sestavlja 1 % prebivalstva, bi ga morali dvigniti na 5 %," je nadaljevala ob srkanju čaja v čajnici na podstrešju Puškinske, opremljene v domačem stilu. Za mizami je sedela hrupna skupina študentov, po videzu sodeč predstavnikov želene širše javnosti. Ali hodite sem tudi na kino predstave, filozofske kavarne ob sobotah ali kakšne glasbene koncerte? "A kino je tud' tu?" je začuden vprašal Saša Zajcev, ki je na Puško zvabil celotno druščino. "V bistvu sploh nismo vedeli, da to obstaja. Sem prihajamo na pijačo, v glavnem na čajček, da poklepetamo o aktualnih temah. Osebno pa mi je najbolj pri srcu trgovina z avtorskimi oblačili."

Umetnostna zgodovinarka Irina Aktuganova je pojasnila, da so se na "otoku svobode", za katerega ima Puškinsko, znašle tri generacije. Prva - vodje iz 60., ki so se na vso moč borili proti sovjetom. Druga generacija, ki se približuje svojim štiridesetim, h kateri spada tudi Irina, se je za politiko le malo zanimala. In tretja generacija so mladostniki, ki živijo t. i. klubsko življenje. "Mnogi pravijo, da so to šminkerji. Tudi prav. Za njih je svoboda že to, da lahko pišejo na straniščne zidove in se zafiksajo na stopnicah."

Groza grozasta, sem si mislila, že tretji dan se premetavam iz enega v drugo nadstropje, pa med tremi generacijami nisem našla nobenega človeka, ki mu v očeh ne bi tako očitno bingljal denar. In tedaj se je zgodil čudež; med lajanjem dveh boksarjev se je iz gostega dima pipe prikazal Ljucian Prihotko - Dolinski.

Neprilagojeni

Dolinski je njegov psevdonim, sicer pa ime zaporniškega taborišča, kjer sta bila usmrčena njegova starša. Fantek z imenom Ljutik se je rodil leta 1939 na tovornem vlaku, v katerem so prevažali na smrt obsojene jetnike. Kdo sta bila starša, ne ve, kajti nikoli ni izvedel niti njunega priimka - v zaporniški baraki, v katero je bil nameščen, so mu dodelili zaporedno številko. "Avtomatično sem bil rojen kot zapornik, v taborišču je večina otrok umrla še pred 14. letom. Preživeli niso znali govoriti, saj so bili kot živali v jetništvu - prepuščeni sami sebi, mnogokrat tepeni," se je zadrl naglušni starec.

V času velike amnestije je skrbništvo nad fantkom prevzela zapornica Nina Prihotko, ki je delala kot medicinska sestra in je bila leta 1950 premeščena v zaporniško cono v Dušanbe v Tadžikistan. Tam si je Ljutik, ki je bil še zmeraj nem, spoznal z osnovami slikarstva in kiparstva od prisilno v vroče kraje preseljenih umetnikov. V risbah se je naučil izražati prej, kot je začel pravilno govoriti. Pozneje je študiral v Leningradu in odpotoval v Tuvo, kjer se je preizkušal kot učitelj otrok. Vendar so bila sredi 60. njegova dela prepoznana za neustrezna socialističnim zahtevam in duhu približujočega se komunizma, zato so mu kaj kmalu prepovedali predavati. Prisiljen je bil odpotovati v sibirski Krasnojarsk, kjer so v buržoazni ideologiji njegova mračnjaška dela ponovno obtožili. Postal je mornar: "Samo da mi ni bilo treba sklepati kompromisov v umetnosti."

Sredi 70. so ga kot politično nekorektnega slikarja skoraj aretirali, a je pristal v bolnici zaradi težav s srcem. Spet je se je moral seliti. "Zapadel sem v globoko depresijo. A sredi 80. sem si dopisoval s Sergejem Kovaljskim - stebrom Puškinske, ki me je povabil, da se preselim v Leningrad." Čistke na Puškinski je preživel tudi zato, ker od tam nima kam iti. V delavnici, ki se odlikuje po starčevski revščini, ne samo dela, ampak tudi živi skupaj z ženo in dvema psoma. "Čedalje manj nas je - tovarišev, ki smo se držali skupaj. Novih pa ni ..."

"We need the temple"

Ljuciana, predstavnika t. i. I. generacije Puške, še zmeraj preganja njegovo nesrečno otroštvo, Koljo Vasina iz tabora II. generacije pa moti sedanjost. "Če bi le lahko, nikoli ne bi šel ven iz svoje pisarne. Še obstoječe okenske odprtine bi zabil z deskami. Tam zunaj je grozen, nepravičen svet, neumni politiki, nesreče in zločini. Tukaj pri meni pa ni težav," je razburjeno mahal z rokami. Dela z okni ne bi imel veliko - Koljeva pisarna, ki si prizadeva za gradnjo templja, posvečenega Johnu Lennonu, spominja na bunker, kjer boste le stežka ujeli luč sonca. "Johnny je nekoč dejal - All you need is love - in to je resnica! Ko poslušam Beatlese, sem srečen, ker so nam dali pravo ljubezen, svobodo ..., ker so oni dobri ljudje, drugi pa so mi delali le krivico."

Za težkimi kovinskimi vrati, ki jih krasi grb Koljevega gibanja z rekom "All you need is love", padete v svet, prenatrpan s podobami članov legendarnih The Beatles: tukaj so skodelice, razglednice, lepaki in originalni umetniški portreti, značke in druge drobnarije, večinoma pretihotapljene čez mejo še pri sovjetih. Na sredi sobe stoji miza - svetišče, ob katerem Kolja skupaj s somišljeniki sklicuje duh glasbe. "To glasbo nam je prek Beatlesov dal sam Bog. Eh, če bi me videla v tej sobi, ko sam poslušam - srečen skačem naokrog!" Sicer je Kolja v pisarni, kjer tudi živi, le redkokdaj osamljen. Poleg mačke, ki mu dela družbo že deset let, h gorečnežu zahajajo številni gostje, ravno tako kot on, ljubitelji Beatlesov ali radovedneži, ki se hočejo ovekovečiti na sliki s peterburško legendo med drevoredom pisarniških sveč.

Kolja, ki izžareva dobrodušnost daleč naokrog, živi od tega, kar darujejo njegovi somišljeniki. "Imam neverjetne prijatelje, ki mi recimo prinašajo glino in organizirajo potovanje v Liverpool." Ravno ko je to povedal, sta mu dva nadobudneža v usnjenih jopičih prinesla brezalkoholno pijačo. "E, a ima Kolja kakšne sorodnike," ju vprašam. "Naj bi bil nekje brat, je pa zagotovo bolj normalen kot Kolja," se zasmeje dolgolasec. Sam Kolja o sorodnikih in o sebi ne govori rad, edina tema je gradnja templja.

"Nekoč sem sanjal o templju. V meni je zagorela ideja zgraditi tempelj miru, ljubezni in glasbe, ki bi bil posvečen Johnnyju. Ko sem to povedal Sergeju Kovaljskemu, je rekel, naj pridem na Puškinsko, da bomo razmišljali skupaj." Sedaj je v pisarni devet maket templjev. "Projekt stane okrog 60 milijonov dolarjev. Tempelj bo narejen kot skala z vgrajenim obrisom kitare, ki je za nas inštrument miru, in dvema kroglama na vrhu. Dokler ne bom zgradil templja, zagotovo ne bom umrl. Ko pa ga bom zgradil, sploh ne bom umrl!" Vera v Puško je naraščala z vsako Koljevo besedo. Dokler obstajajo tako nori projekti, kot je ta tempelj, se za "pitrsko" Metelkovo ni bati.