Lov za izgubljenim zakladom

Če ste brali Poejevo novelo Ukradeno pismo, potem veste, kako težko je najti kako reč, če je skrita na najbolj očitnem kraju - če je potemtakem skrita tako, da je vsem na očeh. Pariški detektiv Dupin namreč ugotovi, da je zlonosni minister ukradeno pismo, s katerim hoče kompromitirati francoski dvor, skril na svojo mizo, tako da je bilo "na očeh vsakega obiskovalca". Tam ga ni nihče iskal.

In glej, no - spet smo v Parizu. Ne na začetku 19. stoletja, ampak na začetku 21. stoletja - tik pred velikim potovanjem skozi zgodovino. V tihem, nočnem Louvreu se zgodi umor - na tleh obleži "šestinsedemdesetletni starec", ugledni kustos po imenu Sauniere, ki pa tik pred zadnjim izdihom na kraju zločina pusti kopico "ključev", bolje rečeno, ker ve, da je smrtno ranjen ("želodčne kisline mu bodo pronicale v prsno votlino in ga počasi zastrupljale od znotraj"), svoje golo truplo aranžira kot tajno, krvavo, šifrirano, anagramsko, pentagramsko sporočilo, tako da je videti kot kopija da Vincijevega "Kanona proporcev". To je kakopak meso - no, "kljuka" - za njegovo vnukinjo, Sophie Neveu, cenjeno policijsko kriptologinjo, ki se kmalu poveže z Robertom Langdonom, famoznim harvardskim umetnostnim zgodovinarjem, karizmatičnim ekspertom za verske simbole (oh, in za simboliko skrivnih sekt), toda še preden rečeta Fibonacci, ju že preganjajo agenti dveh agresivnih, skrajno skrivnostnih kabal - "Sionskega priorstva, evropskega skrivnega reda, ustanovljenega leta 1099", in "vatikanske prelature, znane pod imenom Opus Dei, globoko pobožne katoliške sekte, ki je bila v zadnjem času predmet polemike zaradi poročil o pranju možganov, prisili in nevarnem početju, znanem pod imenom telesna pokora". Ustreljeni kustos je bil član prve - morilec Silas, sadomazohistični albino menih ("Bolečina dobro dene!"), pa član druge. Nobeni izmed obeh kabal ni do tega, da bi detektivski duo s svojimi kriptografskimi lovkami segel pregloboko - nekatere skrivnosti morajo ostati zakodirane, nedešifrirane. Za nekatere skrivnosti je pač vredno umreti. Iz različnih razlogov, se razume.

Kriptološki duo pogrunta tole. Prvič, šifre, ki jih je pustil umirajoči kustos, so povezane z Leonardom da Vincijem. Drugič, da Vinci je bil član tajne združbe Sionsko priorstvo, potomke Templjarjev, skrivnih, prepovedanih, globoko ilegalnih častilcev Boginje in svete ženskosti. Tretjič, ta združba je vsa ta leta - tisočletje in več! - funkcionirala kot tajni, strogo zaupni varuh relikta vseh reliktov, okej, največje, najbolj pikantne in najbolj eksplozivne skrivnosti zahodne civilizacije, "ene najosupljivejših skrivnosti, kar jih je kdaj bilo", ključa do prave, skrite zgodovine krščanstva - hja, Svetega grala. In četrtič, združbi so v različnih obdobjih pripadali tudi Botticelli, Isaac Newton, Victor Hugo, Jean Cocteau in drugi evropski intelektualci, ki so to veliko skrivnost zakodirali in zabarikadirali v svoje umetnine, tako da se je prenašala naprej, iz generacije v generacijo, iz epohe v epoho, skozi zgodovino - kot "nepretrgana veriga znanja". Ergo: umetnost, znanost, renesansa, demokracija in revolucije so bile le krinke za švercanje resnice o Svetem gralu. Bolje rečeno: pred očmi zahodne civilizacije je nenehno potovalo Ukradeno pismo, pa ga ni videla. "Umetnine kar prekipevajo od želje, da bi razkrile skrivnost, ki pa vseeno ostaja skrita, morda pod plastjo barve, morda pred očmi ali v šifri." Skrivnost Svetega grala je bila ves čas na očeh, pa vendar nedostopna. Da Vinci, Botticelli, Hugo in Cocteau so nam pustili "ključe", ki tresejo temelje krščanstva in zahodne civilizacije, pa nam ni potegnilo. Sveti gral ni kelih, ampak ženska - Marija Magdalena! Jezus Kristus, nebožanski potomec kralja Salomona in pretendent na judovski prestol, je bil le njen mož in oče njene hčerke, Sare, ki je dala sveto kri francoski kraljevski družini - merovinški dinastiji. Vau! Njen čas šele prihaja. In vi ste mislili, da je Monica Bellucci, ki v Trpljenju Jezusa Kristusa igra Marijo Magdaleno, v drugi Matrici naključno poročena z Merovingom!? Pokleknite! Njeno kri na nas in na naše otroke!

Kdo je umoril Zahod?

Tako se odvrti triler Da Vincijeva šifra (The Da Vinci Code), globalni bestseller o tem, kako je bil osvojen Zahod in kako je bila izgubljena ženska, bolje rečeno - o tem, kako je bil osvobojen Zahod in kako je bila zasužnjena ženska. Dan Brown, še malo prej praktično neznani ameriški pisec, ga je objavil lani marca - in obrnil vse svete kamne. Vse je dobilo nov, alternativni pomen. "Simboli se skrivajo tam, kjer jih človek najmanj pričakuje." Ni čudno - Brown v dešifriranju zgodovine, umetnosti in religije uživa tako kot njegova junaka. Da Vincijeva šifra, ki jo je nedavno pri nas v prevodu Nataše Muller izdala Mladinska knjiga, sodi v kategorijo neodložljivih trilerjev - saj veste, ko ga začneš enkrat brati, ga prebereš do konca, jasno, na dušek. Kot se sliši nenadjebljivi terminus technicus: strani se obračajo same. In to dobrih 450 strani. Pač triler, ob kakršnem recenzenti običajno namečejo vse tiste bombastične, neizogibne, že davno ponarodele klišeje: Fascinantno... Vznemirljivo... Izzivalno... Zabavno... Napeto... Inteligentno... Silovito... Eksplozivno.. Nadzvočno... Mojstrsko... Genialno! Ali pa kaj v slogu: To je triler, ki vam bo pospešil srčni utrip... ki vam bo jemal dih... ki vam bo napihnil možgane... ki vas bo stresel... ki vam bo obnorel domišljijo... ki vas bo izmučil... ki vam bo odprl oči... in ki ga ne boste pozabili! Vedno se najde tudi kdo, ki prijavi: "Stunning!" Ja, stunning je del obvezne recenzentske opreme - tako kot izraz "top-notch thriller". Ali pa: "Pisanje trilerjev ne more biti boljše." Ne sprašujte. Na platnice s svojimi priporočili vletijo tudi stare bestsellerske korifeje. Recimo - Clive Cussler, specialist za pomorske trilerje, ugotovi: "To je ena izmed najboljših kriminalk, kar sem jih bral." Nelson DeMille, specialist za vojaške trilerje, pa pribije: "Čisti genij!" Manj slavni recenzenti skušajo biti bolj duhoviti: "Če vam ob tem romanu srčni utrip ne bo podivjal, pojdite k zdravniku." In da bi si vse skupaj lažje predstavljali, navržejo tudi nekaj orientirjev: Da Vincijeva šifra je kot Harry Potter (le da ni za otroke). Ali pa: Dan Brown je kot Robert Ludlum (le da je bolj sofisticiran). Še bolje: Dan Brown je kot Michael Crichton (le da je bolj intriganten). Skratka, obvezno čtivo. Namesto Iliade. Namesto Zločina in kazni. Namesto Čarobne gore. In namesto Hiše Marije pomočnice.

Toda tokrat je enkrat za spremembo vse to bolj ali manj res - Da Vincijeva šifra je tako dobra in tako lepo razvita, da je svet za hip odložil internet. To ni tipični letališki samohodni obračalec strani - napisan je tako spretno, tako napeto, tako labirintno, tako eruditsko, tako lucidno in tako entuziastično, da pozabiš na smrtno nevarnost, če ga bereš na airbusu. Ne, Brown ga ni napisal na samotnem otoku, kjer je ždel ves sam in agoničen, odvisen zgolj od božje iskre in založnikove potrpežljivosti. Napisal ga ni iz glave, na dušek, kot je svoje konspiracionistične trilerje pisal Ludlum, sicer Brownov idol (ob Steinbecku in Shakespeareu), ampak se je očitno zelo dolgo in dokaj študiozno pasel na zgodovini, popkulturi, mitologiji, religiologiji, umetnostni zgodovini, ikonografiji, arhitekturi, enigmatiki, ezoteriki, numerologiji in teorijah zarote. Da Vincijeva šifra je postmodernistični remix alternativnih faktov, skritih dokumentov, špekulacij, pop paranoje, skrivnih hebrejskih cifer, paničnih simbolov, misterijev, presenetljivih anomalij, količnikov, okultne eksotike, ugank, sestavljank, anagramov, kritpogramov, matematičnih zaporedij, dvopomenk, jambskih enajstercev, izgubljenih evangelijev, gnostičnih bravur, subverzij uradnih verzij, tajnih ritualov, sekt, poganskih orgij, cliffhangerjev, urbanih legend, dekodiranih umetnin (Mona Liza, Zadnja večerja, Čarobna piščal, Notredamski zvonar, Trnuljčica, Parsifal, Levji kralj, Široko zaprte oči ipd.) in baročnih konspiracij, ki se rolajo od Francije do Britanije, od templjarskih častilcev ženske energije do high-tech feministk, od predkrščanskih rapsodij do postmilenijske melanholije, od nasmeha Mone Lize do Svetega grala. Ne, to ni rutinski triler, v katerem na prvi strani izvemo, da je nekdo umoril šoferja, na zadnji strani pa, kdo ga je umoril. Hej, v Da Vincijevi šifri so umorjene zgodovina, zahodna civilizacija in Boginja - in na koncu se izkaže, da odrešitve ni. Odrešitelj, ki bi moral zgodovino in zahodno civilizacijo odpeljati v nebesa, v sladki poslej, je bil preveč človeški. Od Zadnje večerje ne ostanejo niti drobtine - za Apokalipso ne ostane niti drobiž. Roman ima toliko obratov, da ga lahko na koncu pred antiklimaksom reši le mega obrat, obrat vseh obratov, kljuka vseh kljuk, no, kljuka, ki odklepa vsa vrata - toliko kljuk in obratov najdete le v teorijah zarote.

Da Vincijeva šifra je bila troedini big-bang: popkulturna senzacija, marketinški blitzkrieg in založniški fenomen. Naredila je valove, gnečo in prometne zastoje. Založba Doubleday, ki je očitno vedela, kaj ima v rokah (razkritje "največje zarote zadnjih 2.000 let"), je v promocijske in recenzentske namene vnaprej razposlala 5.000 izvodov, kar je nenavadno ogromno. In res, knjiga je dobesedno poletela - kot s srednjeveškega katapulta. Samo v hardbacku so prodali nekaj milijonov izvodov, tako da so se ponatisi kar vrtinčili. Še več, knjiga, ki je na bestsellerski listi New York Timesa ostala 47 tednov, je postala predmet široke, polemične javne razprave, TV mreža ABC ji je posvetila posebno oddajo, mediji so pokazali veliko zanimanje za "nerazrešene probleme krščanstva" (še zlasti za Marijo Magdaleno), založbe pa so na lepem prodale neomejene količine vsega, kar je bilo v kakršnikoli zvezi z Leonardom da Vincijem, pariškim Louvreom, biblično kriptografijo, iskanjem Svetega grala, renesančno umetnostjo in prostozidarstvom. O, še več - celo prejšnji trije Brownovi trilerji, Digitalna trdnjava (Digital Fortress), Točka prevare (Deception Point) in Angeli in demoni (Angels and Demons), katerih rdeča nit je bila prav tako kriptografija (v Angelih in demonih je debitiral Robert Langdon, Indiana Jones umetnostne zgodovine... ee, "Harrison Ford v Harrisovem tvidu"), so se nenadoma znašli med milijonskimi bestsellerji. Browna, nekdanjega učitelja, ki je za Da Vincijevo šifro dobil le majhen avans, so poslali na promocijsko turnejo, toda v hipu je imel toliko fanov, da se je za vsak primer raje skril, heh, neznano kam, menda v New Hampshire.

Kdo je umoril Boginjo?

Toda temperatura ni zrasla le zaradi fanov, se razume - mnogi kleriki so Da Vincijevi šifri namreč očitali bogokletnost, protikatoliško nastrojenost. Le zakaj ne? Vsi ti namigi - da Jezus Kristus ni bil božji sin, da je bil potomec kralja Salomona, da se je poročil z Marijo Magdaleno, da je bila ta "kurba" v resnici "sveto bitje" ("kraljica, izbrisana iz zgodovine"), da sta imela hčerko Saro in da Jezusova kri seže v Francijo, naravnost na francoski dvor - pač krščanstvo in cerkvene dogme obrnejo na glavo. Kaj to pomeni, ni skrivnost: kristjani, ki so čakali, da jih bo odrešil Jezus Kristus, so čakali zaman. Jezus, povsem navaden smrtnik, tega ni mogel. Da lahko Jezus koga odreši, je bila torej le fikcija, le mit, le blef, ki ga pri življenju ohranja vatikanska kabala. Če že kdo, potem bi lahko kristjane odrešila Marija Magdalena, ki ji je Jezus predal ključe kraljestva in krščanske cerkve. "Jezus je bil prvi feminist. Prihodnost svoje cerkve je sklenil zaupati Mariji Magdaleni." Pozabite na svetega Petra. Ja, Da Vincijeva šifra odgovori na vprašanje, zakaj je katoliška cerkev ženske ločila od odločanja in oblasti. In zakaj je zatajila Boginje, ki so - kot Izis - dojile zgodovino? A po drugi strani - ljudje, ki so mislili, da morajo biti odrešeni, so bili preprosto zapeljani. Ni se treba odrešiti! Odveze, odpuščanje, klečanje, žrtvovanje, očiščevalni obredi, odpovedovanje, vzdržnost, telesna pokora in ponovno rojstvo (slišiš, George?!) so le teater. Strah pred "koncem sveta" je bil odveč. Jasno, kleriki, teologi in pastorji so kričali: To je le fikcija! To je atentat na krščansko vero! Da Vincijevo šifro so vzeli zelo zares. Ha, reagirali so tako, kot v Da Vincijevi šifri reagira Opus Dei, "Božja mafija". Na trg je privršala celo kopica histeričnih kontra-knjig, ki so po točkah ovrgle Brownov blasfemični rekvijem in postregle s kanoniziranimi "fakti" (Razbijanje Da Vincijeve šifre, Dešifriranje Da Vincijeve šifre, Razgalitev Da Vincijeve šifre, Da Vincijeva prevara, Da Vincijeva potegavščina ipd.). Ni kaj, Da Vincijeva šifra je fina protiutež katoliško-fundamentalističnemu Trpljenju Jezusa Kristusa in protestantsko-fundamentalistični seriji romanov Left Behind, ki ljudi straši z neizogibnim Koncem sveta, obvezno Evangelizacijo in nujno Odrešitvijo.

Opus Dei je Browna gotovo izobčil. Nič hudega - zaradi prirejanja in mučenja faktov so ga verjetno izobčili tudi drugi, recimo ustanovitelji Pariza, preučevalci čarovništva, Mednarodni olimpijski komite, studio Disney in fani gotske arhitekture. Ne da Brown pove kaj zares novega. Ne, sploh ne. Trik je v tem, kako vso dobro znano subkulturo, ves konspiracionistični El Dorado - alternativne fakte, teorije zarote, paralelne zgodovine - splete v napeto, lucidno, kompleksno epopejo. Natančneje: Brown svoj roman zlaga kot teorijo zarote. Vse je povezano z vsem. Naključij ni. Vse teorije zarote so potencialni romani. Vsako teorijo zarote je mogoče prodati kot roman. Kot bestseller. Ali kot slišimo v Da Vincijevi šifri: "Vsi imajo radi teorije zarote." In Brown svojo teorijo zarote zloži takole: pentagram - Kanon proporcev - da Vinci - boginja - Fibonaccijevo zaporedje - tarot - število fi - zlati rez - Mona Liza - Sionsko priorstvo - veliki mojstri - čaščenje ženskih božanstev - zaničevanje Cerkve - starodavna skrivnost - Kladivo čarovnic - politična desnica - izbris svete ženskosti - koyanisquatsi - testosteron - Madona v votlini - Jeruzalem - templjarski red - tajni dokumenti - zaklad - Sveti gral - Sveto pismo - Poklon treh kraljev - kripteks - Konstantin - leto 325 - ekumenski koncil v Nikeji - prelevitev Jezusa v božansko bitje - prepovedani evangeliji - herezije - Zadnja večerja - 13 kozarcev - izgubljena boginja - Marija Magdalena - poroka - otrok - Merovingi. Teoretiki zarot pišejo romane, ne da bi se tega zavedali.

In ko Brown spleta svojo teorijo zarote, skupaj potegne stare, pred leti ponovno obujene srednjeveške legende o Mariji Magdaleni, ki da je z Jezusovim otrokom prebegnila v Francijo... urbane legende o Jezusovi krvi in merovinški dinastiji (oh, in ne pozabite na "merovinško" princeso Diano!)... stare judovske legende o Jezusu, ki da je bil poročen... stare, v zadnjem času spet popularne gnostične evangelije (npr. "Marijin evangelij"), ki namigujejo na božansko poreklo - in apostolski, profetski status - Marije Magdalene... ezoterične špekulacije o Mariji Magdaleni in Svetem gralu (via Margaret Starbird)... feministične rehabilitacije Marije Magdalene (via Elaine Pagels)... oprah-winfreyjevsko odkrivanje ženske samozavesti, ženske seksualnosti in ženskega orgazma ("ženski glas... modrost preteklih stoletij")... vedno atraktivne razkrivaške traktate o Opusu Dei... bujne teorije o skrivnih sporočilih v da Vincijevih umetninah (in Baconovih, Wagnerjevih ipd.)... kontroverze, ki jih je povzročilo odkritje "Kumranskih rokopisov" in ritualov kumranske sekte (krščanstvo je obstajalo že pred Kristusom)... monografije o templjarjih (npr. Templjarsko odkritje - skrivni varuhi prave Kristusove identitete)... škandale v rimo-katoliški cerkvi... obsedenost z new-age spiritualnostjo, dešifriranjem Biblije, izvirnim, historičnim Jezusom in "izgubljenim" evropskim kraljem, ki naj bi združil Evropo.

In seveda - največ krvi je Brown spil knjigi Sveta kri, Sveti Gral (1983). Kot se verjetno spomnite, je ta famozni, senzacionalistični globalni bestseller "dokumentirano" razkril, da je Sionsko priorstvo varuh največje Jezusove skrivnosti, da so mu nekoč pripadali da Vinci, Newton, Hugo in Cocteau (pa Charles Nodier in Claude Debussy), da je Kristus preživel križanje, da je z ženo in otroki prebegnil v Francijo, da je njegova kri zaplodila merovinško dinastijo in da je Sveti gral - templjarsko-vizigotsko-katarsko-merovinško-sionski "zaklad kralja Salomona", de facto Jezusova "kraljevska kri" - skrit v francoski vasi Rennes-le-Chateau, polni šifriranih sporočil in dokumentov, ki jih ne more dešifrirati niti računalnik in ki jih je v "osmo čudo sveta" ob koncu 19. stoletja prelevil enigmatični klerik po imenu Sauniere. Ja, Sauniere! Ha! Cerkev je tudi tedaj ponorela. Tako kot zdaj. Le kako ne bi - če vprašate Da Vincijevo šifro in njeno referenco št. 1, Sveto kri, Sveti gral, potem imajo Merovingi z Jezusom bolj direktno zvezo kot Vatikan. In tudi bolj direktno kot Bog. Papeža reši le to, da Sophie in Langdon na koncu skleneta, da bosta Sveti gral zadržala zase.