Mirni Američan

Mladinino kolekcijo dvdjev nadaljuje sijajni politični triler, ki pokaže, da bush ni nič novega

Mirni Američan (The Quiet American, 2002), posnet po literarni klasiki Grahama Greena (1955), pisatelja, nekdanjega britanskega tajnega agenta, dopisnika iz Indokine, filmskega kritika ter Castrovega, Allendejevega in Ortegovega prijatelja, je bil skoraj ustavljen in linčan. V Ameriki je doživel le omejeno prikazovanje (Los Angeles, New York), pa še to šele po dolgem lobiranju Michaela Cainea, režiserja Phillipa Noycea in nekaterih filmskih kritikov. Firma Miramax, nekoč znana predvsem po Šundu, danes pa predvsem po protibushevskem dokumentarcu Fahrenheit 9/11, se je po 11. septembru in po "negativni" testni projekciji preprosto ustrašila patriotske ofenzive. Mirni Američan je pač v času histeričnega patriotizma, neokolonialističnega buširanja in ponovne "vietnamizacije" ameriške zunanje politike izgledal kot delo al-Kajde. Vsaj tako se je zdelo bušijem, ki so ga hitro razglasili za "protiameriškega". Pa ne le zato, ker se dogaja v preteklosti, ki ni nikoli umrla.

Mirni Američan se odvrti leta 1952 v Vietnamu, kjer skušajo Francozi, okupatorji regije, zadušiti komunistični narodno-osvobodilni boj in kjer svoj dopoldanski čaj sreba mirni Anglež, Thomas Fowler (Michael Caine), ostareli, rahlo cinični, dekadentni, vidno zagrenjeni in distancirani dopisnik londonskega Timesa, ki uživa opij in seksapil svoje 19-letne metrese, "najlepše Vietnamke" (Do Thi Hai Yen), in ki za sosednjo mizo zagleda mirnega Američana, Aldena Pylea (Brendan Fraser), simpatičnega in idilično naivnega fanta z očali in psom, člana ameriške humanitarne misije. Ker se taka moška - melanholični insider in idealistični sucker - vedno zavohata, Fowler Pylea vpelje v zakulisje francosko-vietnamske vojne, Pyle, ki pravi, da o Vietnamu nima nobenega mnenja, pa se ogreje za Fowlerjevo Vietnamko.

Klasični Graham Greene torej - ljubezenski trikotnik v času vojne in velikih moralnih dilem. Hja, kot v Koncu afere ali pa Tretjem človeku, le da je zdaj trikotnik politična koalicija, ki se ji zmeša, ko Fowler ugotovi, da je bil izigran, da Pyle suckerja le hlini, da je ameriška humanitarna misija le krinka pučistične CIE in da so "komunistični" teroristični atentat sredi Saigona inscenirali Američani, to pa zato, da bi dobili "moralni" kontekst za tajno podpiranje brutalnega, tiranskega, reakcionarnega južnovietnamskega generala Theja, "tretje sile", ki se bori proti Franciji in odporniškemu Vietminha (alias Vietkongu), in postopno, perfidno angažiranje svoje vojaške prezence.

Mirni Američan, ki ga je posnel prijatelj Radeta Šerbedžije (ja, Rade igra francoskega kolonialnega policaja, ki Fowlerju na začetku pove, da je Pyle mrtev), je spektakel zadušljive atmosfere, gobave nedolžnosti, arogantne tajnosti, polemičnih mahinacij, elegičnih afer in podtaknjenih pokolov, zelo lepo in tudi zelo plastično pa pokaže, da je Amerika svojo vojno v Vietnamu začela že leta 1952, več kot 10 let pred "uradnim" začetkom in TV eskalacijo. "Vse, kar iščeš, najdeš v Vietnamu," pravi Fowler. Ni dileme. Mirni Američan, posnet pred 11. septembrom 2001, izgleda kot alegorija Busheve zunanje politike - Pyle mirno oznani, da bo "teroristični" napad galvaniziral "ameriško vojno proti komunizmu", da so ameriške intervencije nujne, ker da lahko le Američani porazijo komunizem ("Francozi so nesposobni"), in da Amerika ni kolonialist, ker da prinaša demokracijo. Da Američani svoji marioneti skrivaj posredujejo eksplozivne kemikalije, le še prispeva k srhljivi aktualnosti tega političnega trilerja in samega Grahama Greena, ki je končno - magari posthumno - dočakal korekcijo prve h'woodske ekranizacije (1958), v kateri se je na koncu izkazalo, da sta Pyle (Audie Murphy!) in Amerika nedolžna, in ki ga je ugledni h'woodski režiser Joseph L. Mankiewicz posvetil marionetnemu Diemovemu režimu.

Graham Greene je to ekranizacijo razglasil za "ameriško propagando" in "izdajo", obenem pa poudaril, da je film "namerni napad na roman in avtorja", toda ni se ga kaj prida slišalo, vsaj ne v Ameriki, kjer so ga takoj po izidu romana preglasili panični kriki, da je "protiameriški". To so bila pač zlata rokenrol petdeseta, čas zvišanega pritiska in histeričnega patriotizma, ko so v Ameriki preganjali komunistične čarovnice. Recimo: recenzentu časopisa New York Times se je zdelo, da v romanu manjka "kak izkušen, inteligenten protikomunist". Ameriške oblasti so Greena razglasile za "nevarnega" in za "komunističnega simpatizerja" (četudi iz protesta proti Stalinu v SZ ni pustil objavljati svojih del!), kmalu pa je postal tudi persona ingrata - ja, vstop v Ameriko so mu za nekaj časa prepovedali, vse do njegove smrti, leta 1991, pa so nanj špijonsko pazile obveščevalne službe. Ni čudno - Greene je bil ves ta čas bučni, polemični nasprotnik ameriških vojaških intervencij (Vietnam) in tajnih vojn (Latinska Amerika).

Tega, kar boste videli v filmu, si niso izmislili scenaristi - ne, vse to najdete že pri Greenu. Tiste pa, ki morda še dvomijo v aktualnost Greenove literature, bo razorožil odlomek iz pisma, ki ga je Greene leta 1964 - v zvezi z južnovietnamskim mučenjem Vietkongovcev - poslal časopisu Daily Telegraph: "Na fotografijah mučenja, ki se pojavljajo v britanskem in ameriškem tisku, je čudno to, da so bile posnete s privolitvijo mučiteljev in da pripisi, ki so pod temi fotografijami, samega mučenja ne obsojajo... Zahodni svet je svoje drsenje v barbarstvo očitno pospešil, kajti mučitelji na teh fotografijah pripadajo vojski, ki ne bi mogla obstajati brez ameriške pomoči in brez ameriškega svetovanja. Mar to pomeni, da ameriške oblasti odobravajo mučenje kot obliko zasliševanja?"

Mladinino kolekcijo dvdjev bo nadaljeval kultni, spektakularni šoker Volčja bratovščina. Žrelo na kopnem! Ne, žrelo v 18. stoletju! Več na www.mladina.si/dvd/.