Popolni spomin

Na začetku Popolnega spomina (1990) je vse tako rdeče, da se zdi, kot da smo padli v Rdeče morje ali pa na stoletnico oktobrske revolucije. Nič od tega se ne zgodi - le Arnold Schwarzenegger se leta 2084 s svojo muzo, skrivnostno brinetko (Rachel Ticotin), sprehaja po Marsu. Jasno, v popolni vesoljski opremi. Nikjer ni nikogar - le ona & on. Popolna romanca. Toda Arniju na lepem zdrse - s pečine se zavali navzdol... maska mu poči... začne se dušiti... oči mu izstopijo... in potem se zbudi. V zakonski postelji - ob Sharon Stone. Le sanjal je. In te "marsovske" sanje se mu stalno ponavljajo. Kar niti ni tako slabo. Samo pomislite - sanja o Marsu, zbudi pa se ob Sharon Stone. Home sweet home. Na Marsu se medtem dogajajo precej bolj radikalne reči - mutantski "teroristi", ki se borijo za neodvisnost Marsa, se stalno spopadajo z zemeljskimi imperialisti, ki so Mars spremenili v svojo kolonijo. Z razlogom - Mars je de facto orjaški rudnik, bolje rečeno, najdišče strateško zelo pomembne rude, futuristični Irak. "Vojna proti terorju" je zato samoumevna - pride pač s teritorijem. Toda Arni - alias Douglas Quaid, zidar - kljub temu sklene, da se bo turistično preselil na divji, nevarni, nasilni, krvavi, kaotični Mars. Hej, le kako bi se lahko človek, ki izgleda kot Arni, zadovoljil z zidarsko službo, štemarco in Sharon, če pa ga od prave akcije in pravega adrenalina ločuje le sen?

Vsaka vojna potrebuje podizvajalca - in Arni postane prav to, ko ga turistična agencija Rekall prelevi v "tajnega agenta". Specifično: s high-tech injekcijo mu insertira spomine na "idealne počitnice", na popolno turistično potovanje. Ostal bo na Zemlji, toda zdelo se mu bo, da je na Marsu - v vlogi "tajnega agenta". Počitnice niso nič, če ti ne omogočijo, da se odpočiješ tudi od sebe. Korporacija Rekall pač ponuja popolne in neprecenljive fantazijske počitnice, bolj realne od realnosti. "Vaši možgani razlike sploh ne bodo opazili." In ruk: Arni se zbudi na Marsu - ob robotskem taksistu, ki ga veselo fura naokrog. Toda še preden reče Baudrillard, se njegovo ogledovanje kulturno-zgodovinskih znamenitosti že spremeni v morasti adrenalinski park, v katerem lahko izbira med "teroristi" in brutalnimi silami Imperija, med revolucijo in okupacijo, med svobodo in pranjem možganov, med turizmom in angažmajem, med brinetko in blondinko, med podganami in zlatimi ribicami, med virtualno realnostjo in pravo realnostjo - in med sabo in sabo... ee, med dvema Arnijema. Kateri Arni je Quaid - in kateri je al-Quaid? Ja, Arni si je prisiljen zastaviti temeljna filozofska vprašanja: Kdo sem? Kaj hočem? Kam grem? Bolje rečeno: kaj od tega, kar se mi dogaja, je res in kaj le sanjam? So ti spomini res le nekaj virtualnega ali pa so realnost? In če so ti virtualni spomini realnost, kaj je potem moje realno življenje - le fikcija? Arni mora misliti, če hoče preživeti. Dobrodošli v prihodnosti! Kdor hoče preživeti, mora razmišljati kot filozof.

Popolni spomin je spektakularni, napeti, lucidni sci-fi. Eden izmed najboljših sci-fijev sploh. Ni čudno, Paul Verhoeven, vedno perverzni flamski auteur na začasnem delu v Hollywoodu, sicer znan po mnogih hitih (Prvinski nagon, Robocop, Vesoljski bojevniki), ga je posnel po zgodbi Philipa K. Dicka (We Can Remember It For You Wholesale), enega izmed najbolj mračnih, najbolj ciničnih, najbolj mizantropskih, najbolj paranoičnih, najbolj pesimističnih in najbolj lucidnih piscev sci-fija. Da je Dick eden izmed klasikov, ni dvoma, toda za svojega življenja ni v kinu videl niti enega filma, ki bi bil posnet po njegovi literaturi. Okej, Iztrebljevalca, ki je bil posnet po njegovem romančku Ali androidi sanjajo o električnih ovcah (1968), je leta 1982 še ravno ujel, toda pred premiero - in ni bil ravno navdušen. Takoj zatem je umrl. In prav finančni neuspeh Iztrebljevalca je za lep čas pokopal tudi sveže izkopanega Dicka. Šele osem let kasneje ga je ponovno izkopal Popolni spomin, v katerem Quaida mučijo podobna vprašanja kot Ricka Deckarda v Iztrebljevalcu. Pričakovali smo revival - pričakovali smo, da ga bodo filmarji dobesedno popadli. In rehabilitirali. Pa ga niso. Do Posebnega poročila (2002) smo dobili le prgišče skromnih, napol katatoničnih, dietnih "Dickov".

V Dickovem svetu ni nobene stabilnosti, nobene varnosti in nobene prave svobode - realnost je varljiva, percepcija motena, logika porušena, identiteta pa meglena, negotova, izgubljena, izprana, lažna, vsiljena. Dickovi junaki - telepati, psihedelični geniji, pacienti, mutanti, hermafroditi, predkognitivci, idealisti, revolucionarji, quizmasterji, zunajzemeljski ciniki, medijski friki, mistiki, pot-healerji, birokrati, shizofrenični kolonisti, paranoični džankiji in replikanti, ki čutijo več kot ljudje - so le talci strahu, tesnobe, norosti, ironije, globalne psihoze in morastega časa. Realnost ne izgine, ko nehajo verjeti vanjo. Dick je bil ameriški unikat - in ameriški outsider. Živel je na nizkem budžetu, ves čas pisal, med letoma 1952 in 1955 napisal 70 novel, v letih 1963-64 pa 11 romanov, toda za bedne honorarje - tako kot vsi veliki ameriški pisatelji, recimo Hubert Selby ali pa Jim Thompson. Ne da ni bil vesel, ko se ga je kdo kdaj spomnil, toda ni se kaj dosti premikal: bil je ujetnik astme, travm, živčnih zlomov, fobij, vrtoglavice, samomorilskih impulzov, tesnob, obsedenosti z Bogom, Lindo Ronstadt in sestro, dvojčico, ki je umrla takoj po porodu, halucinacij, prisluhov, amfetaminov, gnostičnih "vizij" in "transcendentalnih invazij", petkrat poročen in petkrat ločen, virtualen, nepredvidljiv in zblojen, paranoik, prepričan, da živi v paralelnem svetu in da je žrtev Cijinega umetniškega eksperimenta.

Niti sam ni verjel, da obstaja. In res, njegov literarni korpus, ki vključuje sci-fi klasike a la We Can Build You (1969), The Simulacra (1964), Clans of the Alphan Moon (1964), Now Wait For Last Year (1966), Counter-Clock World (1967), Ubik (1969), Flow My Tears, The Policeman Said (1974) in VALIS (1981), izgleda kot njegova avtobiografija... ee, kot paralelni svet, v katerem se prepirajo Kafka, Borges, Chandler, Blake, Yeats, Vonnegut, Platon, Kant, Jung, judeo-krščanska tradicija, islam, gnosticizem, William Gibson in cyberpunk.

Mladinino kolekcijo dvdjev bo nadaljeval za Oskarja nominirani film Daleč od nebes, ki lepo izkaže, da ni nič bolj kičastega od popolnosti - in nič lepšega od ženske, ki gre za svojo željo. Več na www.mladina.si/dvd/