Prisluškovanje

Leto 1972 je bilo leto Botra - in leto, ko je Francis Ford Coppola dokončno postal boter novega Hollywooda, okej, nove generacije, ki je tedaj "prevzela" Hollywood. Boter je postal huronski hit, kritiki pa so kar tekmovali, kdo mu bo napisal večjo hvalnico - zgodovina se je poslej delila na tisto pred Botrom in ono po Botru. Mnoge replike iz te gangsterske sage so postale pregovorne. Tako kot mnogi prizori. In muzika tudi. In seveda - Boter je snel Oskarja za najboljši film. Toda ironično, Coppola tega Oskarja ni dobil, ker filma ni produciral. Še več - tudi Oskarja za režijo ni dobil. Odnesel ga je Bob Fosse za Kabaret. Bolje rečeno, Coppola, novi h'woodski kralj, je izmed vseh možnih Oskarjev dobil le Oskarja za scenarij, ki pa si ga je bil prisiljen deliti z Mariom Puzom, avtorjem romana. Coppola je to očitno vzel "osebno", kajti čez dve leti se je vrnil - in konkurenco dobesedno ubil. Tudi Boter 2 je bil gigant v vseh smislih. Ljudem je prihajalo. In kritikom tudi, navsezadnje, Coppola je dokazal, da je lahko tudi nadaljevanje umetnost. Hja, Boter 2 je postal prototip nadaljevanja, ki ni inferiornejše od originala. Odveč je poudarjati, da je v tem ekskluzivnem klubu še vedno skoraj sam. In seveda - Boter 2 je Coppoli vrgel tri Oskarje. Za film (ja, tokrat ga je tudi produciral), scenarij (spet s Puzom, se razume) in režijo. Ni kaj, leto 1974 je bilo leto Francisa Forda Coppole.

A to še ni vse. Coppola tega magičnega, prelomnega leta v bitki za Oskarja ni imel le enega filma, ampak dva - za Oskarja je bil namreč nominiran tudi njegov triler Prisluškovanje, ki ga je sam napisal, režiral in produciral. In da bi bila mera polna, ga je posnel v svojem lastnem studiu, American Zoetrope, baziranem v San Franciscu. Coppola je mutiral v tajkuna. Ali kot je tedaj zapisal New York Times: "Živi v San Franciscu - in to tako razkošno kot kak h'woodski radža. Ima svojo poslovno stavbo, svoj kino in svoje letalo." Prisluškovanje je kakopak film o prisluškovanju. Coppola je začel scenarij pisati že leta 1969 in ga zaradi drugih - bolj mamljivih in bolj urgentnih projektov - pustil v predalu, toda po letu 1972, ko je izbruhila "prisluškovalna" afera Watergate in ko je Ameriko obsedala skrb za državljanske pravice, je bil scenarij iz dneva v dan bolj aktualen. Da bi vse skupaj čim bolj pospešil, je scenarij za Velikega Gatsbyja, ki ga je dolgoval studiu Paramout, napisal v treh tednih, in potem prešel v akcijo - v zelo originalno, tako rekoč profetsko razkrinkavanje nadzorovanja, ki mu je bila tedaj podvržena ameriška družba. Od dneva 1 je bilo povsem jasno, da gre za "zelo oseben" projekt. Nad produkcijo je imel popolno, absolutno kontrolo, v glavno vlogo je postavil Genea Hackmana, ki ga je v prvoligaško orbito butnila Francoska zveza, obdal pa ga je s samimi "svojimi" igralci (John Cazale, Robert Duvall, Frederic Forrest, Cindy Williams, Teri Garr). Prisluškovanje sicer ni dobilo nobenega Oskarja (nominirano je bilo še za scenarij in - logično! - zvok), toda v Cannesu je pobralo Zlato palmo.

Harry Caul (Gene Hackman) je zaočaljeni, rahlo plešasti, brkati ekspert za elektronsko prisluškovanje, še posebej za prisluškovanje na javnih krajih, recimo v gneči, na ulici ali pa v parku. Njegovi kolegi - in tekmeci - ga imajo za genija. "The best in the business!" Novi čudeži tehnologije, recimo raznorazni teleskopski mikrofoni, avtomatični rekorderji in mikserji, delajo zanj in za njegovo ekipo, toda po malem ga že dajeta negotovost in slaba vest, ker se mu zdi, da ima preprosto preveliko moč in da lahko preveč nemoteno vdira v zasebnost drugih ljudi. Harry je tudi sam zelo paranoičen - njegovo življenje je poklic (pač prisluškovanje drugim), kakega dramatičnega zasebnega življenja nima, živi sam, izogiba se kontaktom, telefona nima, njegovo stanovanje, zaklenjeno s kopico ključavnic, je puščava brez skrivnosti. Ne zanima ga, o čem govorijo ljudje, ki jim prisluškuje - hoče le posnetek... ee, "nice fat recording". In ček od naročnika tega posnetka. Profi. Nobenih vprašanj. Prisluškuje povsem brezosebno. Ali kot pravi: "Sem neke sorte glasbenik. Glasbenik, ki ga lahko najameš".

Še bolj vase pa gre, ko mu direktor neke sterilne korporacije (Robert Duvall), bazirane v San Franciscu, naroči, da naj prisluškuje njegovi ženi Ann (Cindy Williams) in Marku (Frederic Forrest), svojemu uslužbencu. In kot se izkaže, sta Ann in Mark res prešuštnika - Harry s svojo ekipo rutinsko snema njune pogovore, čisti posnetke in jih pripravlja za predajo (hej, pobral bo 15.000 dolarjev), toda ko dešifrira tudi neslišne dele njunega romantičnega žlobudranja in ugotovi, da sta življenji prešuštnikov pravzaprav ogroženi ("Če bo imel priložnost, naju bo ubil!"), se mu zazdi, da je šel predaleč in da je padel v breizhodno past. Trakovi, ki jih od njega sprejme direktorjev asistent (Harrison Ford), so krogla, ki je ni več mogoče ustaviti. No, past, v katero se ujame, presega njegova pričakovanja, ne pa tudi njegove paranoje. Prisluškovanje je napet, inteligenten, kompleksen, klavstrofobičen, virtuozno morast tehno triler, ki se prikloni Alfredu Hitchcocku (Psiho) in Michelangelu Antonioniju (Povečava), in obenem srhljiva alegorija sveta, v katerem korporativna moč, nadzorovanje, odtujenost in paranoja ubijajo zasebnost, svobodo in državljanske pravice.

In Harry Caul je popolna žrtev te kontroliranega, paranoičnega sveta, bolje rečeno - tako je paranoičen, da preventivno eliminira vse elemente zasebnosti. Saj veste - da mu ja ne bi bilo treba prisluškovati. Njegovo delo so kasneje nadgradili mnogi odlični trilerji, recimo Blow Out, ki ga je leta 1981 posnel Brian DePalma, in Državni sovražnik, ki ga je leta 1998 posnel Tony Scott (ja, Gene Hackman tu igra postarano verzijo Harryja Caula), toda najbolj srhljiva prisluškovalna naprava, ki jo predstavijo na sejmu elektronike v Prisluškovanju, je še vedno telefon, ki ga s klicem preleviš v mikrofon - klicani klica ne sliši, toda ti slišiš vse, kar se pogovarjajo v prostoru, v katerem se nahaja klicani. In zdaj se vprašajte: ali lahko v roki držim mobilca in rečem, da nisem Harry Caul?

Mladinino kolekcijo dvdjev bo nadaljevala lucidna komedija Kdo je tu nor?, v kateri pod taktirko bratov Coen bluzi George Clooney. Več na www.mladina.si/dvd/.