Diplomiranec

Benjamin Braddock (Dustin Hoffman) je 21-letni Diplomiranec (The Graduate, 1967), ki ga leta 1967 - v času vietnamske vojne, hudih političnih nemirov, velike socialne premene, seksualne revolucije in rokenrola - skrbi za prihodnost. Predvsem za svojo prihodnost, se razume. Roditelja, tipična kalifornijska predmestna petičneža, mu po vrnitvi z vzhodne obale, kjer je študiral, pripravita cocktail party, na katerega pa povabita predvsem svoje jet-set prijatelje, nore na plastiko, ki je bila tedaj geslo dneva. Benjamin se med njimi - v osrčju te konformistične, zastarele, predpotopne, zdolgočasene, plastične generacije - počuti kot riba v akvariju, bolje rečeno, kot potapljač, ki v bazenu čaka, da se mu zgodijo sex, drugs & rock'n'roll. Vidno je apatičen in frustriran - in očitno zmeden. Ne ve sicer, kaj hoče, toda ve, česa noče - noče biti "njihov". Svojo prihodnost si predstavlja drugače - ne ve sicer, kako, toda definitivno drugače. Lifestyle te parazitske generacije, ki je ambicije poročila z materializmom in trošenjem, ga ne zanima, toda problem je v tem, da ga hoče ta generacija na vsak način požreti, osvojiti, kupiti, omrežiti - no, zapeljati. In s tem ne mislim na tipa, očetovega prijatelja, ki mu razkrije, da je prihodnost v plastiki, ampak na gospo Robinson (Anne Bancroft), nevrotično, sarkastično, zapito ženo očetovega poslovnega partnerja, ki ga prepriča, da jo zapelje domov.

Benjamin: "Za božjo voljo, gospa Robinson, zdaj sva pa tam. Zmamili ste me v svojo hišo, dali ste mi pijačo, prižgali glasbo - razkrivate mi svoje zasebno življenje, obenem pa pravite, da vašega moža še nekaj ur ne bo domov."

gospa Robinson: "Pa?"

Benjamin: "Gospa Robinson - skušate me zapeljati, ne?"

Gospa kakopak vse zanika, toda še preden lahko Benjamin ošine portret njene hčerke, Elaine (Katharine Ross), ga že zmami po stopnicah navzgor, heh, naravnost v hčerkino sobo:

gospa Robinson: "Bi mi odpel obleko? Mislim, da bom kar legla."

Benjamin: "Prav, pa lahko noč." (Hoče oditi.)

gospa Robinson: "Mi ne boš odpel obleke?"

Benjamin: "Raje ne, gospa Robinson."

gospa Robinson: "Če še vedno misliš, da te hočem zapeljati..."

Benjamin: "Ne, toda počutim se rahlo čudno."

gospa Robinson: "Benjamin, poznaš me že vse življenje."

Benjamin: "Vem, toda..."

gospa Robinson: "Daj, no - težko dosežem." (Ji pomaga.) "Hvala."

Benjamin: "Ni za kaj."

gospa Robinson: "Česa te je tako strah?"

Benjamin: "Ni me strah, gospa Robinson."

gospa Robinson: "Zakaj potem stalno bežiš."

Benjamin: "Ker greste v posteljo. Mislim, da ne bi smel biti tu."

gospa Robinson: "Nisi še nikoli videl ženske v spodnjih hlačkah?"

Benjamin: "Ja, videl sem, ampak - kaj če bi zdajle nenadoma vstopil gospod Robinson?"

gospa Robinson: "In kaj če bi?"

Benjamin: "No, izgledalo bi zelo čudno, ne?"

gospa Robinson: "Misliš, da nama ne zaupa?"

Benjamin: "Seveda nama zaupa, toda lahko bi si to narobe razlagal. Marsikdo bi si."

gospa Robinson: "Le zakaj? Saj sem dvakrat starejša od tebe. Zakaj bi kdo pomislil..."

Benjamin: "Ampak bi - kaj ne razumete?"

gospa Robinson: "Benjamin. Ne skušam te zapeljati!"

Benjamin: "Vem, gospa Robinson, ampak prosim - to je težko."

gospa Robinson: "Ali hočeš, da te zapeljem?"

Benjamin: "Kaj?"

gospa Robinson: "Mi hočeš to povedati?"

Tako se odvrti eden izmed mnogih verbalnih dvobojev med 21-letnim Benjaminom in 42-letno gospo Robinson (okej, starostna razlika med Dustinom Hoffmanom in Anne Bancroft je v resnici znašala le 6 let). Zakaj je teh dvobojev toliko, ni nobena skrivnost - poudariti skušajo, da gre več kot le za medgeneracijski spopad. Da gre za vojno generacij. Da gre zares. Gospa Robinson uporabi vse trike psihološkega zapeljevanja, izkoriščanja in spolnega nadlegovanja - in ko to ne zaleže več, preide na izsiljevanje. Oh, in ko tudi izsiljevanje ne prime več, skuša zrežirati "javni linč" Benjamina Braddocka, pa magari za ceno lastnega uničenja: ko začne Benjamin hoditi z njeno hčerko, Elaine, razkrije, da je tudi njen ljubimec. Kar razbije njeno družino in njen zakon, toda njej sami je vseeno - samo da ne zmaga Benjamin. To generacijo je treba ustaviti, pa naj stane, kar hoče. In res, če malce pomislite, je šlo ob koncu šestdesetih zelo zares - take napetosti med dvema generacijama, med arogantno, skorumpirano, povsem konformistično, plastično generacijo staršev in frajgajstovsko generacijo njihovih otrok, ni bilo še nikoli. Navsezadnje, Diplomiranec je bil posnet leta 1967 - tik pred mitskim letom 1968, hja, tik pred letom preloma.

Diplomiranec, posnet po romanu Charlesa Webba, je fina, elegantna, duhovita, satirična, evforična alegorija preloma med generacijo, ki se je naveličala plastičnega statusa quo in ki je šestdeseta spremenila v svoj projekt, in generacijo, ki si je želela, da se šestdeseta ne bi nikoli zgodila (in ki je mladost zlorabljala v Vietnamu!), zato ne preseneča, da je bil hit prav te nove generacije, ki je izvedla "prevrednotenje vseh vrednot" in socialno, politično, kulturno in moralno liberalizacijo Amerike - in to orjaški hit. Diplomiranec je bil tisto leto drugi najbolj gledani film v Ameriki! In seveda, ne preseneča, da sta bila med petimi največjimi hiti leta '67 še dva filma, ki sta vsak na svoj način promovirala "kontrakulturne" vrednote in politiko nove generacije - Ugani, kdo pride na večerjo in Bonnie & Clyde. Ni kaj - belka, ki domov na večerjo pripelje črnca, diplomiranec, ki noče postati tak kot oče, in frajgajstovska roparja, ki se upreta tradiciji, so bili brothers in arms. Vsi trije filmi so bili nominirani tudi za glavnega Oskarja, ki pa ga je potem - na veliko presenečenje vseh - dobil triler V vročini noči. Sam Diplomiranec je pobral sedem nominacij, toda le enega Oskarja - za režijo. Ironično, Mike Nichols je leto prej debitiral s čudovito senzacijo po imenu Kdo se boji Virginie Woolf, ki je snela kopico Oskarjev, toda sam je bil za režijo le nominiran. Soundtrack Diplomiranca je kakopak album The Sounds of Silence, ki ga je pridelal tedaj popularni duo Simon & Garfunkel, toda posebej za ta film sta zložila le vižo Mrs. Robinson.