Akademski punk

Od 22. do 26. septembra je v nemškem Kasslu potekal kongres. Ni bil niti kongres komunistične partije niti kongres republikanske stranke, ampak punk kongres. Štiri dneve in tri noči so se ob kozarčku piva družili zdajšnji in nekdanji punk rockerji, obujali spomine na davne čase, se udeleževali okroglih miz in predavanj, gledali filme o slavnih časih in se prepuščali zvokom znanih in manj znanih zasedb punkerske provenience. Seveda niso manjkali niti slovenski predstavniki, pred zahodnjaki pa so se izkazali z neposrednostjo in preprostostjo.

Minilo je že skoraj trideset let, odkar so po zaprašenih newyorških garažah mladci zavrgli dolge solaže, značilne za okičeno bleščeče glam rockerje, ki so takrat prevladovali na glasbeni sceni, in skrčili komade na tri udarne akorde z neposrednimi besedili, kakršne je lahko odigral vsak, ter tako ustvarili zametke množičnega mladinskega uporniškega gibanja, ki se je najprej preselilo v Anglijo in skoraj sočasno tudi k nam v Jugoslavijo. Toda v tujini so se prvi punkerji postavljali po robu predvsem velikim glasbenim založbam, ki so manipulirale z bendi in na njihov račun ter na račun kupcev služile bajne denarce, na drugi strani železne zavese pa je bil punk predvsem sinonim za upor proti svinčenemu partijskemu režimu.

Na prvem svetovnem punk kongresu v Kasslu so organizatorji hoteli predstaviti gibanje s konca sedemdesetih let v celoti, zato so povabili nekatera najbolj znana imena z obeh strani. Med govori pa se je izkazalo, da je od začetnega punk vala minilo že kar precej časa, saj so prvi protagonisti odrasli, dobili otroka ali dva in izgubili nekdanjo ostrino. Zato so lahko pod pokroviteljstvom nacionalne nemške kulturne fundacije štiri dni salonsko razpravljali o tako širokem pojmu, kot je punk. Kajti vsakomur je jasno, da se o punku ne da veliko povedati, mogoče ga je zgolj živeti, saj ima toliko različic, kolikor je samih akterjev na sceni. Ni uniformnih pravil glede oblačenja in mišljenja. Pod punk bi lahko uvrstili vse od novega vala do hard cora, ne pa zgolj obdobje okoli leta 1977, kot je bilo večinoma storjeno na srečanju. Da ne bi bila stvar preveč dolgovezna, so pretežno okoliške punkerske obiskovalce ob večerih zabavale nekatere priletne žive legende, okrepljene z neznanimi mladimi posnemovalci.

Kaj nama sploh lahko ponudijo stari punkerji po vsem tem času, saj se je vmes v glasbenem smislu zgodilo že toliko, da so zgolj nostalgičen spomin, enako kot ostareli hipiji, sva se spraševala, ko sva se cijazila po zabasanih nemških avtocestah, stala v kolonah in dvomila o smislu odprave. Vendar naju je naprej vseeno gnala misel, da morava videti tudi to čudo, kako so si angažirani radikalni ulični "delinkventi" za zgled vzeli partijsko organizacijo, ki je nenehno prirejala razpravljalne kongrese. Ko so na enem takšnih partijskih mitingov v Ljubljani sedemstotim delegatom iz vseh republik in pokrajin nekdanje skupne države podarili usnjene torbice in so o tem zapeli Otroci socializma, denimo nacionalna RTVS njihovega nastopa ni hotela predvajati v živem prenosu z Novega rocka. Nekaj desetletij zatem pa ravno punkerji pripravljajo uradni kongres, kot bi bili monolitna organizacija iz prejšnjega tisočletja. Vseeno so imena govorcev zbujala vsaj radovednost, če ne že zanimanje, saj so bili napovedani takšni petdesetletniki, kot so menedžer skupine New York Dolls Marty Thau, ki je pomagal tudi Blondie in Ramonesom, človek, ki si je izmislil Sex Pistolse, Malcolm McLaren ter ustanovitelj znanega fanzina Sniffin' Glue in član zasedbe Alternative TV Mark Perry.

Ob prihodu ni nič kazalo, da v mestu Documente poteka kaj takšnega, kot je kongres punkerjev. Ni bilo irokezov in usnjenih jaken na vsakem koraku ali punkerjev z litricami vina v rokah, kot bi bilo, če bi dogodek potekal kje pri nas na Metelkovi. Povprečen obiskovalec kongresa se tudi sam ukvarja s katero od dejavnosti, pa naj bo to izdajanje fanzina ali organiziranje protiglobalističnih akcij. Zato si lahko ob glavnem dogajanju prišel do več zastonjskih anarhističnih publikacij, ki so imele le to slabost, da so bile večinoma natisnjene zgolj v nemškem jeziku. Kot ponavadi so prepričevale o vegetarijanstvu, človekovih pravicah, enakosti, nedopustnosti izkoriščanja, svobodi itd. Hkrati so se prodajale že zdavnaj slišane punkerske vinilne plošče, ki niso bile ravno najbolj poceni in so predstavljale tržni, negativni vidik punka, saj je znano, da so se bili veliki bendi pripravljeni prostituirati za denar ravno tako kot danes kakšen Bepop. Najbolj znana imena so zaslužila milijone in se s tem oddaljila od izvornega izročila. Vseeno je večina razprav potekala v prijaznem razpoloženju naštevanja nekdanjih zaslug in se ni toliko ukvarjala s kritičnim pogledom na gibanje. Obiskovalec se ni mogel znebiti vtisa, da se je za večino starejših udeležencev čas ustavil nekje leta 1977 in da aktualnega dogajanja ne spremljajo več toliko kot prej, ko so bili še entuziastični mladci.

Kljub temu je bilo vredno prisluhniti starim anekdotam in pogledom takratnih akterjev, ne zaradi tega, da bi slišali kaj pretresljivo novega, ampak zaradi življenjskih izkušenj govorcev. Mladi aktivisti in anarhisti so prišli na svoj račun tudi na raznih delavnicah, kot je bila tista, ki je govorila o tem, kako napraviti dober fanzin. Med govorniki je vzhodni blok zastopal nekdanji ereševec in zdajšnji urednik Igor Bašin, ki je predstavil svoj pogled na slovenski punk, čeprav mu je bilo malce nerodno sedeti med tako uglednimi imeni in je zatrdil, da bi sam raje videl, če bi naše loge zastopal kakšen res star akter, kot je denimo ropotovec Igor Vidmar, ki bi se lažje infiltriral med legende. Eno izmed glasbeno podkrepljenih predavanj se je ubadalo s predhodniki punkerjev iz petdesetih let, kakršen je bil Bo Didley. Izmed vseh filmov pa je največ pozornosti pritegnil dokumentarec o Ramonesih, katerih trije člani so že zapustili ta svet. Neolepšane dokumentarne posnetke o zgodnjem obdobju najbolj znanega ameriškega punkerskega benda bomo, če bo šlo vse po sreči, videli tudi pri nas, saj se urednik Sobotne noči že nekaj časa trudi za pravico do predvajanja. Gledalce je navdušil zaradi odkritih izjav članov skupine o njihovem življenju.

Ker je bil uradni del preveč tog za najin okus, sva se prav razveselila kongresnega spremljevalnega programa, ki naj bi bil nekoliko zabavnejši. Domiselno razstavo Politik und Cumshots so v galeriji Loyal pripravili mladi kasselski avantgardni umetniki, ki so na nenehno razvijajočih se umetniških izdelkih kombinirali motive iz pornografskih revij s podobami znanih svetovnih in nemških politikov ter tako opozarjali na perverznost aktualnega dnevnopolitičnega dogajanja.

Stara slava

Glavni del kongresa pa so bili, kot se spodobi, nastopi bolj ali manj znanih punkerskih zasedb. Mešano staro-mlado občinstvo se je zelo dobro odzvalo na nastop slovenskega Centra za dehumanizacijo, ki je z dvanajstletnim nepretrganim stažem naš najstarejši punk bend. Na kongresu so bili člani dogovorjeni za pivsko seanso s svojim idolom Malcolmom McLarnom, podarili so mu tudi majico CZD z napisom Jihad. Ali je imel z njo kakšne zaplete na letališču, ko se je vračal v ZDA, ne vemo. Srečno pa so se v Slovenijo vrnili člani CZD, čeprav je šef benda doma pozabil pasport, bobnarju pa se je vanj, na mesto, kjer bi moral biti ameriški vizum, ovekovečil menedžer Pistolsov. Zabavljači s štajerskega konca vedo, da se mora bend nenehno razvijati in da ne sme ostati pri stari slavi, kot mislijo Buzzcocks. Ker nenehno presenečajo z drugačnim izrazom, so jih Nemci sprejeli bolje kot prvoborske angleške legende, ki se jim že od daleč vidi, da so se zbrale zgolj in samo zaradi tega, ker bi rade izcedile še nekaj denarja za mirno preživljanje penzije. Buzzcocks so sicer odigrali vse komade s svojega železnega repertoarja uspešnic, vendar z načinom igranja in s pristopom ne bi prepričali niti dvanajstletnika. Več iskrenosti so pokazali člani skupine ATV, ki pa, žal, kot je bilo slišati, od prve plošče tudi niso napisali nobenega novega komada. Največ je pokazala in tudi najbolj navdušila ameriška supergrupa na svoji prvi evropski turneji Rocket From the Tombs, bend, ki je bil leta 1974 predhodnik nekaterih najodmevnejših poznejših zasedb iz ZDA. V njem so igrali in še danes proizvajajo kitarsko našponane zvoke takšni člani, kot so David Thomas (Pere Ubu), Cheetah Chrome (Dead Boys), Richard Lloyd (Television) in Steve Mehiman (Pere Ubu). To je bila ena redkih skupin na kongresu - poleg ženske skupine Boonaraaas, ki je s svojim videzom prevzela vse moške v dvorani -, ki so zares navdušile. Z eksplozivno mešanico distorziranih kitarskih punkerskih rifov in melanholičnostjo petja debelega frontmana iz skupine Pere Ubu niso pustili ravnodušnega niti enega obiskovalca v dvorani ING Schule. S tem so deloma rešili čast punka, ki so jo ogrozili ostareli prdci, ki so že zdavnaj izgubili stik z realnostjo in so prodajali staro meglo, ter dokazali, da greš lahko tudi pri štiridesetih ali petdesetih še vedno v korak z glasbenim dogajanjem. Tudi slovenski predstavnik v Kasslu Hedl, najbolj znan panker s Trat, ni bil prizanesljiv do svojih nekdanjih vzornikov: "Buzzcocks so igrali katastrofalno slabo in se nazadnje med nastopom pred očmi punk kongresnikov in punk občinstva celo stepli. Ljudje so bili šokirani, nihče v punkovskem obnašanju, značilnem za zgodnje obdobje punka, ni užival. To je paradoksno. Večina punkovskega občinstva na punk kongresu je vročekrvne (ostarele) punkerje celo izžvižgala, namesto da bi jih po punkovsko nagradila. Izkazalo se je torej, da junaki prvega vala punka z zdajšnjim punkovskim občinstvom nimajo nič skupnega. Punkovska nostalgija nikogar ne prepriča. Gledanje nazaj in naslajanje nad tistim, kar je bilo, je nesmiselno."

Nemčijo sva zato zapuščala z mešanimi občutki. Kongres je bil prav fina zabava za okoliške punkerje, ki ne doživijo ravno vsak dan takšnega velikega dogodka, hkrati pa je vsakomur, ki je mislil, da bo na sestanku ostarelih anarhistov naletel na kakšen presežek, pustil grenak priokus. Če bi že lahko govorili o čem takšnem, kot je punk danes - to je tako ali tako protislovno, saj je gibanje doživelo začetek, razcvet in konec že pred dobrimi dvajsetimi leti -, bi ga prej našli v zakotnih skvotih med navdušenimi najstniki, ki razbijajo po inštrumentih, da bi sprostili jezo nad svetom okoli sebe, ne pa v akademskih dolgoveznih debatah nostalgičnih prvoborcev. Že po podpisu pogodbe med glavnim punk bendom Sex Pistols in megazaložbo EMI v sedemdesetih letih je bilo konec uporniške glasbe in je v ospredje stopil zaslužek. Tudi pozneje se je na Zahodu vse vrtelo okoli denarja, kot smo razbrali iz govorov govorcev, ki so se ubadali pretežno z neodvisnimi založbami in s korporacijami. Kot ponavadi so na srečanju izstopali Balkanci, ki se jim je edinim videlo, da je to njihov način življenja in ne poza in da je šlo pri njihovem punkerskem izrazu za veliko več kot zgolj za upor proti multinacionalkam, ki so ustvarjale, manipulirale in uničevale bende. Zagotovo partijsko srečanje ostarelih punkerjev nima nikakršne zveze s trenutno punk sceno. Veliko bolje je za mladega punkerja dvigniti prst in s štopom obiskati evropske skvote, kjer je mogoče doživeti pravo neposredno izkušnjo, starejši pa bi se že enkrat morali sprijazniti s tem, da je najstništvo za njimi in da nima smisla pridigati o tem, kako je bilo včasih ...