Kri na umetninah

Likovni Berlin je v zadnjih štirinajstih dneh doživel najmanj dva šoka: najprej šok presenečenja zaradi izjemnega zaključka sedem mesecev trajajoče predstavitve dvestotih likovnih del iz Muzeja moderne umetnosti v New Yorku v berlinski Novi galeriji - 1,2 milijona obiskovalcev, več kot 11.000 samo zadnjega dne, in 6,5 milijona evrov čistega izkupička pri 12 milijonih evrov stroškov. In drugi šok, ki bo verjetno imel daljnosežne posledice: še preden je letalo do minute točno nazaj v New York odpeljalo številna mojstrska dela evropskih in ameriških avtorjev, so se ob napovedi otvoritve obnovljenih dvoran nekdanjega berlinskega kolodvora Hamburgerhofa pojavili številni ostri medijski komentarji ter izjave prominentnih umetnikov in poznavalcev, zbiralcev in prizadetih predstavnikov židovske skupnosti ter nekdanjih prisilnih delavcev v nacistični Nemčiji. Vse to je bilo naperjeno zoper zbirko 2500 del 150 umetnikov (na otvoritvi so jih lahko predstavili le 400) svetovnega modernizma in postmodernizma v lasti Friedricha Christiana Flicka, vnuka vodilnega medvojnega industrialca in lastnika koncerna za proizvodnjo orožja, kjer je bilo zaposlenih več kot 50.000 prisilnih delavcev, vojnega dobičkarja, ki je bil obsojen na sedem let zapora, odsedel pa jih je le pet. Zgodba Flickovega deda je temna. Zagotovljena mu je bila Goeringova in Himmlerjeva osebna zaščita. Spretno je manevriral že na kapitalskem trgu Weimarske republike, med vojno še bolje, tako da je ob smrti po vojni zapustil ogromen kapital. Kljub temu je bil na otvoritvi Flickove razstave sam predsednik Schroeder.

Kam in komu so namenjeni očitki? F. C. Flick se je šele v zrelih letih prek dveh, treh pomembnih nemških in švicarskih galerij in po izplačani odpravnini po dedovi smrti leta 1972 lotil zbirateljstva. Preselil se je v švicarski Gstaad. Leta 2002 se mu je uspelo z berlinskim županom Wowereithom, članom SPD, dogovoriti, da mu omogočijo sukcesivne in tematske predstavitve njegove zbirke, potem ko je za obnovo 13.000 m2 razstavnih prostorov prispeval približno 7,5 milijona evrov. Dogovor o sodelovanju velja do leta 2011. Flick v Nemčiji ne plačuje davkov. Prav tako v odškodninski sklad za prisilne delavce ni vplačal deleža, tako kot sta to storila njegova sestra in brat. Ustanovil je le neke vrste fundacijo za boj zoper ksenofobijo in rasizem, ki ima sklad 10 milijonov evrov, a kljub temu ostaja lastnik ogromnega bogastva v umetninah, ki jih je kupil z umazanim dedovim kapitalom. Flick seveda ni krenil po poti znanih nemških zbiralcev in donatorjev, ki so svoje zbirke poklonili javnosti. Taki so denimo bili bankir Staedel v Frankfurtu, kanonik Wallrafa in pa odvetnik Haubrich, ki je v Koelnu že med vojno zbiral tako imenovano izobčeno umetnost in jo nato poklonil muzeju.

Zgodba o Flickovi umetniški zbirki se je zasukala precej drugače, kot si je zamislil direktor muzeja Hamburgerhof Eugen Blume. Očitno je menil, da namen opravičuje sredstvo oziroma da muzej potrebuje bogatega zbiratelja, ta pa seveda muzej s slovesom. Zanimivo je, da Flickov poskus, da bi v Zuerichu leta 2001 zgradil prostor za svojo zbirko, ni uspel - enostavno mu tega niso dovolili, češ da se ne marajo izpostaviti javnim očitkom v zvezi s tem, od kod izvira denar za odkupljena umetniška dela.

Ali iz vsega tega izhaja, da se je politični Berlin uklonil samo zato, da bi zadovoljil ambicije vodilnih muzejskih ljudi? Namiguje se celo, da gre za poseben dogovor med kapitalom uglednega playboja Flicka in politikov. Za neke vrste spravo. In to v času, ko je neonacistična stranka na zadnjih parlamentarnih volitvah na Saškem dobila neverjetno visok odstotek. Hkrati pa se na primer pravkar končuje gradnja velikega, nekoč tudi spornega spomenika v spomin na holokavst ob Potsdamskem trgu.

Obsežna anketa med sodobnimi umetniki v časopisu Die Zeit se je obrnila proti "škandalozni" razstavni politiki. Nekateri umetniki, denimo Hans Hakke, ki so svoja dela prek posrednikov slučajno prodali zbiratelju Flicku, sedaj izrecno prepovedujejo razstavljati ta dela v sklopu Flickove zbirke. Ob razstavi pa se postavljajo tudi nova vprašanja na umetniškem kapitalskem trgu - ali za kapital, ki zagotavlja zbirateljstvo, veljajo moralne norme ali je dovoljeno prav vse? Očitno sedaj na umetnostnem kapitalskem trgu vlada zmeda, kjer v boju za del trga prevlada zdaj ena, zdaj druga stran. Včasih se morajo interesi umetniškega kapitala preplesti tudi z absurdnimi moralnimi stališči: prav ob omenjenem edinstvenem spomeniku v spomin na holokavst se je pojavil pomislek, da je treba spomenik tik pred koncem gradnje celo porušiti, ker je prav znana nemška firma Degussa, ki je med vojno proizvajala bojne strupe in je seveda zardi tega plačala težko odškodnino, prispevala poseben dodatek za beton, da bi bil bolj odporen proti velikim temperaturnim spremembam.