intimnost

Jay (Mark Rylance) in Claire (Kerry Fox) sta popolna tujca, eksistencialna zombija, ki se dobita vsako sredo v njegovem kletnem stanovanju in fukata - brez besed. Drug o drugem ne vesta ničesar. Še več - drug drugega nič ne sprašujeta. Le seks - nobenih vprašanj, nobenih vrtanj, nobenega teženja. In tudi nobenega moraliziranja. Prideta, se slečeta in oblečeta - to je njuna reinterpretacija slogana "prišel, videl, zmagal". Je kaj lepšega? Mar ni seks brez obveznosti - seks brez odgovornosti, seks brez posledic - popolna spolna fantazija? Jay in Claire sicer izgledata tako, kot da to, kar počneta, počneta z občutkom krivde, toda to bi lahko bilo tudi kaj drugega. Kdo ve, občutek krivde imata morda že od prej. Oh, ali pa jima je le malce nerodno, ker sta seksualno revolucijo - "svobodno ljubezen" - odkrila tako pozno. Kako sta se našla, ni jasno - jasno je le, da je fuk edina reč, ki ju druži. Živita od srede do srede, še bolje - živita le v sredo, vse ostalo je depresija, vegetiranje, dolgčas, frustracija. Anonimni fuk je največ, kar se jima zgodi. Ko se oblečeta, ju ni več. Do smrti bi lahko stala v Stekleni menažeriji in se ne bi srečala.

Intimnost (Intimacy, 2000), ki jo je po literaturi britanskega pisatelja in scenarista Hanifa Kureishija posnel francoski režiser Patrice Chereau, sicer hodi po terenu, ki ga je defloriral Zadnji tango v Parizu, toda v resnici ne misli, da je seks utopija ali pa revolucija. Jay pač ugotovi, da seks brez besed ni seks, da obstaja nekaj "več", zato sklene, da bo ugotovil, kdo je Claire in zakaj hodi k njemu - začne ji slediti. Začne vohljati. Hoče jo identificirati. Ja, hoče jo fiksirati. Porušiti hoče zid, ki je med njima - med spoloma. Kar pa je le slepa ulica - ko se preide od seksa k besedam, enakost spolov izgine, saj se ujame v stare patriarhalne klišeje. Saj veste: kdor preveč svobodno seksa, nekaj skriva. Moškemu se ženska v tem smislu zazdi uganka, ki jo je treba nujno rešiti - jasno, v jeziku patriarhalne posesivnosti. Ko moški začuti potrebo po tem, da bi žensko zares spoznal, je konec, saj se mu zazdi, da je ta ženska njegova. Ne da je to dobro za prihodnost ženske - Claire namreč prav pred tem beži. Tega noče. Noče, da bi jo identificiral. Seksa zato, da bi identiteto izgubila. Sam seks je tisti magični "več". Ne pa Claire. Zato jo Jay zgreši - tako kot so ženske običajno zgrešili moški v romanih Henryja Jamesa.

Intimnost vključuje dobre pol ure divjega, nagonskega, surovega, elementarnega, hropečega, potrebnega, nekontroliranega seksa - saj veste, kamor pade, pade. Jay in Claire se dajeta dol tako ekstatično, kot da sta na intenzivni negi. Njuni telesi imata svojo gravitacijo. Poze niso naštudirane, ampak spontane, brez običajne videospotovske koreografije. Seks hočeta pokonzumirati. Skoraj bi lahko rekli, da fukata pod vplivom milenija - in da gre pravzaprav za predapokaliptični seks. Hej, fukajmo, kolikor se da, jutri bo vsega konec! Toda Intimnost ni zaslovela po tem intenzivnem, naturalističnem seksu, ampak po nekajsekundnem hardcore fafanju, pri katerem niso uporabili dublerjev ali pa kadrov iz kakega porniča - Kerry Fox, bejba iz slovitega Plitvega groba, ga je res potegnila Marku Rylanceu, britanskemu gledališkemu igralcu, sicer umetniškemu direktorju gledališča Globe. Brez skrivanja in brez retuširanja. Kar je Britance šokiralo, zgrozilo. Njihova prva misel je bila: kaj pa njegova žena, kaj pa njen fant? No, njen fant, britanski novinar Alexander Linklater, je potem napisal celo esej o svoji reakciji na njeno javno "pregreho". Toda fafanje v tem filmu je tako samoumevno, tako nevsiljivo in tako nujno za zgodbo, da je videti kot poljubljanje. Kot francoski poljub. Ne, ni le citat. Fafanje tam ni zato, da bi šokiralo, ampak zato, da bi njun seks legitimiralo, mu vzelo pečat simuliranosti in ga nabilo s panično urgentnostjo. Prizor je urgenten, pa ne zaradi nas, ampak zaradi nje in njega.

Porno prizori so v mainstream filme vdrli dve leti prej, ko je Evropa odpela zadrgo, izvlekla tiča in penetrirala. Globoko in grafično - hardcore sex ste imeli tako na voljo v francoskem Jezusovem življenju in danskih Idiotih, toda v obeh filmih so za porno dimenzijo poskrbeli profiji, porno igralci in porno igralke. David Douche in Marjorie Cottreel, ki sta fukala v Jezusovem življenju, sta bila "regularna" igralca - dala sta le velike plane, medtem ko sta money shot prispevala porno igralca. Tudi škandalozni francoski film Posili me, ki je pri nas izšel le na videu, je kmalu zatem vse hardcore orgije prepustil profijem, predvsem Raffaelli Anderson in Karen Bach (če bi iz tega filma izrezali vse hardcore prizore, ne bi ostalo skoraj nič). Nič drugače ni bilo pri francoskem Pornografu, ki pa itak popisuje snemanje porno filma, zato ni nikogar presenetilo, da so hardcore prizore odigrali porno igralci. V francoski Romanci je bilo rahlo drugače - finalna orgija je bila prepuščena profesionalnim erekcijam, penetracijam in ejakulacijam, ljubimca bejbe je igral Rocco Sifredi, kralj porničev, toda Caroline Ducey, ki ga potegne svojemu fantu (in ki strahoma strmi v Roccovo kito), je "regularna" igralka... ee, predhodnica Kerry Fox, pa tudi predhodnica Chloe Sevigny, ki ga v filmu Brown Bunny tako rekoč 8 minut vleče Vincentu Gallu (heh, režiserju tega v Cannesu križanega filma).

Hardcore seks v mainstream filmih je najbolj detabuiziral japonski film Cesarstvo čutil, ki ga je leta 1976 posnel Nagisa Oshima - obdelal je vse porno aspekte, tako da je bil v glavnem povsod prepovedan, bolje rečeno, na platna je potoval dolgo časa. Recimo: k nam - v Slogo - je prišel leta 1983. In kot veste, so bila osemdeseta slaba za seks. Ko je izbruhnil aids, je trg zgrabila huda seksualna panika - seks je bil na lepem nevaren, poguben, smrtonosen. Kar je bila seveda lepa priložnost za Marca Bellocchia, ki so se mu zdeli dosežki seksualne revolucije tako pomembni, da novega vala seksualne represije in puritanske histerije ni mogel požreti. Zato je leta 1986 posnel film Hudič v telesu, v katerem ga Maruschka Detmers - seksi, osamljena, potrebna žena zaprtega terorista - nežno potegne nekemu šolarju. Kot da ni nikogar doma. Kot da sta sama v dvorani. Ne da ni strahu v njenih očeh. In ne da ni treme v fantovih očeh. Toda dobri stari Marco si je očitno rekel: kar lahko storiš v tem filmu, ne prelagaj na drugega. V telesu je bil pač hudič.

Mladinino kolekcijo dvdjev bo nadaljeval srhljivo prelomni, kultni triler Lovec na ljudi, v katerem je debitiral dr. Hannibal Lecter. Več na www.mladina.si/dvd/.