Napo.lee.tano

 |  Mladina 41  |  Kultura

Težko pokvarljiv dan

S skupino The Beat Fleet iz prve roke o Splitu, heroinu, potrošništvu in nepokvarljivih dnevih

© Matej Leskovšek

Pred dobrim letom je v moje roke prišel plošček, na katerem je pisalo le TBF: Alles Gut (produced by Luky). Frc v plejer in ob prisluhu muziki sprva razočaranje nad tem, da so moji priljubljeni splitski norci po fenomenalni plošči Uskladimo toplomjere iz leta 2001 očitno zabredli v popevkarsko močvirje. Reč se namreč sliši kot resen pretendent za lovoriko splitskega festivala. A trik je (spet) v besedilu, ki ga človek hitro posvoji. Sam sem ga ponotranjil tako zelo, da me službeni računalnik vsako jutro ob zagonu pozdravi z refrenom: Ništa mi neće ovi dan pokvarit, ni lupeži, barbari, ni političari ... Ponavadi se je mogoče z attitudom, ki ga sprožijo te besede, dejansko z manj stresa prebiti skozi dan. To so spoznali tudi številni radijski glasbeni uredniki in tako je Alles Gut verjetno najbolj predvajana jutranja mantra na ovim prostorijama. Nekakšen Domiceljev Danes bo srečen dan za novo tisočletje. In uspeh, ki je mogoče že uresničitev s samplom iz serije Bolji život podloženega komada Sve se vraća, sve se plaća z njihovega prejšnjega albuma.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal ali Google Pay

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,5 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje:

Napo.lee.tano

 |  Mladina 41  |  Kultura

© Matej Leskovšek

Pred dobrim letom je v moje roke prišel plošček, na katerem je pisalo le TBF: Alles Gut (produced by Luky). Frc v plejer in ob prisluhu muziki sprva razočaranje nad tem, da so moji priljubljeni splitski norci po fenomenalni plošči Uskladimo toplomjere iz leta 2001 očitno zabredli v popevkarsko močvirje. Reč se namreč sliši kot resen pretendent za lovoriko splitskega festivala. A trik je (spet) v besedilu, ki ga človek hitro posvoji. Sam sem ga ponotranjil tako zelo, da me službeni računalnik vsako jutro ob zagonu pozdravi z refrenom: Ništa mi neće ovi dan pokvarit, ni lupeži, barbari, ni političari ... Ponavadi se je mogoče z attitudom, ki ga sprožijo te besede, dejansko z manj stresa prebiti skozi dan. To so spoznali tudi številni radijski glasbeni uredniki in tako je Alles Gut verjetno najbolj predvajana jutranja mantra na ovim prostorijama. Nekakšen Domiceljev Danes bo srečen dan za novo tisočletje. In uspeh, ki je mogoče že uresničitev s samplom iz serije Bolji život podloženega komada Sve se vraća, sve se plaća z njihovega prejšnjega albuma.

Furati muziko v Splitu, še posebej, če ni čisti hrvaški/mediteranski pop, namreč ni ravno recept za uspeh in obče priznanje frajerstva. "300.000 ljudi je ravno toliko, da se vsi poznamo," pravi Mladen, eden od treh gonilnih mašin dalmatinskega kreativnega pogona, "in tako te, ko kaj narediš, vsi začnejo kritizirati in pljuvati, kao, kaj se pa vi greste, saj samo nekaj govorite in recitirate, to ni nič, to ni muzika." Saša, študent filozofije in sociologije in z enaintridesetimi leti najstarejši TBF-jevec, opaža, da je ta mentaliteta popolnoma zavrla novo generacijo: "Mladi splitski MC-ji so čisto v undergroundu in občutek imam, da jih niti ne zanima, da bi njihove rime in muzika prišle ven - dovolj so jim trije enakomisleči frendi. Tako da imam včasih že občutek, da je kaj narobe z nami, ker si želimo, da bi nas poslušal še kdo." A hkrati priznavajo, da je bil tudi njihov prodor predvsem plod srečnih naključij, predvsem pa tega, da jih je sredi devetdesetih let, po obveznem hiphopovskem šolanju z angleškimi rimami, posnetimi na domačem kasetarju, posvojil legendarni producent Dragan Lučič - Luky, ki je takrat že imel za sabo velike uspehe s produkcijo muzike za Dina Dvornika in Oliverja Dragojevića. "Prvi komad, ki smo ga posneli, je bil 3-logija jada, leta 1994. Pošiljali smo ga naokrog po radijskih postajah in očitno je prišel v roke tudi Lukyju, ki je imel ekskluzivni produkcijski deal s Croatio records. Tako smo potem v njegovem studiu posneli prvi album, Ping-Pong (Umjetnost Zdravog Djira), ki je izšel leta 1997." A kmalu jim je postalo jasno, da se založba z njimi ne misli ukvarjati resno in da niti ne ve točno, kako naj trži njihovo ploščo. Pri tem jo popolnoma razumem, saj je Ping-Pong res precej odbit izdelek, ki se dobro izogiba tlačenju v katerikoli žanrski predalček. "Ma ja, saj prav zato smo hiphopu začeli govoriti pingpong, ker sami sebe nikoli nismo videli kot zgolj raperje. Pri meni je bilo tako: ko sem videl, da Compton's Most Wanted samplajo Billyja Cobhama, sem hotel slišati vso njegovo muziko, in tako sem prek branja hiphoperskih ovitkov z navedenimi sampli spoznal Georgea Clintona, Curtisa Mayfielda in cele gore soula in funka iz sedemdesetih let." Glede na to, da se širina konzumiranega glasbenega repertoarja še kako sliši tudi na novi plošči, me prav zanima, kaj si fantje v ušesa dajejo v zadnjem času, in težko bi bil bolj presenečen, kot sem bil ob imenu, ki sta ga skoraj v en glas izustila Mladen in Saša: "Morrisey." Morrisey??? "Morrisey." Okej, še dobro, da imata v bendu Luka, ki me potolaži s podatkom, da resno raziskuje jamajški dub iz sedemdesetih let, sicer pa izvem, da so bili v preteklosti veliki konzumenti bristolske trip hop scene in da jim je močno sekal tudi grunge.

Z grungem pa je povezana še ena dimenzija ustvarjanja skupine The Beat Fleet - gledališče. Nikola, član njihove prve zasedbe iz leta 1990, je hotel sredi devetdesetih let posneti splitski generacijski film, "ki naj bi bil nekakšna različica seattelskega movieja Singles, samo z bolj žalostno zgodbo, ker je pač Split mesto z bolj žalostno usodo. V osnovi je šlo za narkomansko zgodbo in mogoče nam tudi zaradi tega ni uspelo nabrati denarja za produkcijo." Nikola je potem scenarij objavljal kot podlistek v Nedeljni Dalmaciji, Ivica Buljan, ki je takrat postal direktor Drame HNK, pa je hotel, da fantje na podlagi tega materiala naredijo gledališko predstavo. V malce predelani obliki so to res naredili, le da so vanjo "pod močnim vplivom Pythonov in Nadrealistov, ki smo jih gledali nonstop," vnesli precej absurdno-nadrealističnih vložkov in oseb. Zgodba se začne z videnjem Dioklecijanovega vrača, češ da bo cesarjev dalmatinski vikend nekoč v prihodnosti obdan in zadušen v objemu nekega Betona. Dioklecijan da vrača zapreti, ta pa si priskrbi vrečico čarobnega prahu ... Ob preskoku v današnji čas se vrač spet pojavi in vrečico prahu distribuira v zdaj že popolnoma zabetonirani Split. Skrivnostni prah je seveda aluzija na heroin, "ki se je v Splitu pojavil tako rekoč čez noč. Mnogi so prepričani, da je hors na splitske ulice lansirala kontraobveščevalna služba - KOS. V osemdesetih letih se je med nogometnimi navijači začela bolj jasno prebujati narodna identiteta, pojavili so se grafiti NDH, ob katerih je bila oblast čisto penasta, čeprav so torcidovci zatrjevali, da napis pomeni Naš Dragi Hajduk. No, in ta porast domnevnega narodnjaškega aktivizma naj bi razbili s plasiranjem poceni heroina na ulice. Dejansko je bila težava v tem, da ljudje niso imeli pojma o posledicah špikanja - to so jemali kot normalen del žura, hors so enačili z alkoholom. Najprej se ga bomo napili, potem se pa še šutnemo. Jemati heroin je bilo totalno šik. Če se nisi drogiral, nisi bil faca." Zgolj fantastična teorija zarote? Mogoče, a ne pozabimo, da obstaja veliko dokazov, da se je podobna reč dogajala v Ameriki, kjer naj bi bila CIA po epizodah s Črnimi panterji in porastu črnskega revolucionarnega nacionalizma v gete spustila ogromne količine cenenega cracka, precej zajebane oblike kokaina. Vrnimo se v Split, s katerim je šlo od heroinskega šoka samo še navzdol. "Drugi problem je totalno poseljačenje mesta. Domobranitelji iz hercegovskega zaledja so dobili večino praznih JNA-jevskih stanovanj in prevzeli večino lokalov v mestu, to pomeni, da se je struktura prebivalstva čisto spremenila in da je urbani duh kar nekam izpuhtel. V Splitu ni mlačne vode, tukaj ni sredinske opcije, so samo ekstremi: ali si ekstremni levičar ali ekstremni desničar, ali si na vrhu ali si v podnu. Mesto je popolnoma brez perspektive, po zadnjih raziskavah ima Zagreb osemkrat višji standard kot Split. Osemdeset odstotkov mladih gre študirat v Zagreb in se nikoli ne vrnejo, ker tukaj ni služb, in take ljudi bo Split najbolj potreboval. Sicer imamo univerzo, a je bila še do nedavnega popolnoma tehnično usmerjena - strojništvo, ladjedelništvo, pomorstvo. Šele pred nekaj leti so začeli vpisovati tudi jezike, mislim, da predlani, pa so nastali zametki umetniške akademije." Zgodba prepuščenosti mladih samim sebi in uličnemu konju (horsu) ima tudi materialni dokaz, ogromno betonsko stavbo, Dom mladih, ki so ga začeli zidati v začetku osemdesetih in naj bi bil spomenik socialistični mladini z več gledališkimi, filmskimi in koncertnimi dvoranami, ateljeji, galerijami ... Skratka, postal naj bi en tak splitski Cankarjev dom. Pa ni, saj je od vseh bleščečih načrtov in maket ostala samo velika neometana betonska stavba, ki jo je pred dvema letoma zasedla koalicija Udruga mladih in si v 1300 kvadratnih metrih kletnih prostorov z donatorskim denarjem iz Nizozemske začela urejati svoj center - za zdaj klub in cyber cafe, v bližnji prihodnosti pa še pokriti skate park ... "To gibanje smo takoj podprli, saj se raja vendarle mora nekje dobivati. V zadnjih desetih letih ni preboj iz Splita razen nam uspel nobenemu drugemu bendu, pa je bilo ogromno dobrih. In ko vidiš, kako nadarjenim ljudem pada motivacija zaradi popolne ignorance okolja, poskušaš narediti karkoli koristnega." Niso sicer najbolj navdušeni nad tem, da zdaj v Splitu rula blues - "vsi špilajo blues, prav blues blues, tradicionalni, Alman Brothers in te reči" -, a bolje to kot nič ali pop kič. "Navsezadnje je naša muzika zanimiva in pestra tudi zato, ker smo se družili s punkerji, metalci in drugimi, ki so prav tako potisnjeni na rob dogajanja. V alternativi ni denarja in zato se zanjo vsem gladko jebe."

Prav obsedenost sodobne družbe z denarjem, popusti, akcijami, nakupovalnimi centri ... jih je pripeljala do kritičnega koncepta nove plošče Maxon Universal. "Maxon Universal je v bistvu ime izjemno prodornega in uspešnega marketinškega podjetja, ki smo ga ustanovili, okej, v bistvu smo si ga samo izmislili," začne Mladen razlagati zabaven in ciničen koncept. "Tako smo prvo naklado plošče zapakirali v škatlice, ki so videti kot 600-gramski pralni prašek," navaden ovitek plošče pa je zasnovan kot katalog podjetja za direktno prodajo. A bistvo koncepta le ni v ovitku in spremljevalnih dejavnostih korporacije Maxon Universal, ampak spet v besedilih. Refren hita Šareni artikal pove veliko o nakupovalnih navadah, tudi naših: šareni artikal, karton i plastika / crven, zelen, žut, kupuj ka lud / ja sam šareni artikal, lip sam ka slika / nije bitna kvaliteta, samo etiketa / praznimo police i punimo kolica / i osmijeh blista s naših lica / cijena je niska, totalno sniženje / ovo je akcija za naše smirenje. Sicer pa na plošči predstavijo še marsikakšno reč, recimo papilova, ki je v bistvu nedefiniran predmet, ki ga človek kupi samo zato, da ga kupi in ga ima v lasti, ne zato, da bi ga v resnici uporabljal, kaj šele potreboval. "Hoteli smo pridržati ogledalo potrošništvu, ki mu najbolj podlegajo prav tisti brez denarja. Pri tem nam je jasno, da smo tudi sami ujetniki tega sistema, da dandanes na to moraš pristati, ker drugače niti ne moreš živeti. "

Ampak tudi to jim ne more pokvariti dneva, podobno kot se trudijo, da jim ga ne bi žalostne razmere v njihovem Hajduku, iz katerega gredo "igralci pri osemnajstih, dvajsetih letih raje igrat v tretjo ali četrto češko ali avstrijsko ligo, samo zato, da dobijo nekaj drobiža." Kaj hočemo, papilove in šareni artikli pač nekaj stanejo. Če pa boste kljub vsemu prihodnje dni kupili kakšnega, naj bo to katerikoli album TBF. Zagotovo vam bo polepšal marsikateri dan.