Kocbekovi

Nekaj zasebnih spominov na dinastijo Kocbek

Matjaž Kocbek na otvoritvi svoje razstave Tilt! v galeriji Equrna

Matjaž Kocbek na otvoritvi svoje razstave Tilt! v galeriji Equrna
© Borut Krajnc

Pogosto in mnogo se je zadnje čase govorilo in pisalo o umetniški dinastiji Kocbekov, Edvardu, Matjažu in Juretu. Največ in najbolj strastno občudujoče seveda o začetniku dinastije, očetu Edvardu, ob proslavljanju stotega leta od njegovega rojstva. Neki pronicljivi francoski pisec, Robert Escarpit, ki se je ukvarjal predvsem s sociologijo književnosti, se je po skrbnih in dolgotrajnih proučevanjih dokopal do dobro utemeljenega spoznanja, da je za umetnikovo trajno slavo najpomembnejših dvajset let po njegovi smrti. Če se avtor v tem času ne usede dovolj na debelo v vse učbenike in če se njegovo ime ne sprehaja neprenehoma po ustnicah vseh tistih, ki sicer sploh niso nikdar prebrali niti ene vrstice izpod njegovega peresa, se njegov spomin in z njim ugled, vsej kakovosti navkljub, polagoma raztopi ter postane zgolj le še zaprašeno arhivsko gradivo. Pri tem pravzaprav niti ni pomembno, kakšno slavo in ugled so ti mojstri užili za življenja. (Za to sta pri nas dober primer Koseski ali Podbevšek.) Menda sta tu bolj pomembna dramatičnost in vznemirljivost smrti. To pa je staremu Kocbeku, še posebno po vseh političnih kolobocijah zadnjih dveh desetletij, popolnoma uspelo in zanesljivo bo obveljal za eno prvih peres ne samo dvajsetega stoletja, temveč naše celotne literarne zgodovine. In prav v času te navdušene vznemirjenosti sta počila še Matjaž in Jure, prvi, ki je doslej veljal predvsem za pesnika mračne in čutne aziatske energije, s svojo že drugo veliko slikarsko razstavo, tokrat v ljubljanski Equrni, drugi pa s prav tako precej obsežno postavitvijo nekakšnih močno sfriziranih fotografij v Bežigrajski galeriji. No, zdaj so se pa stvari okrog teh Kocbekov pomirile, skoraj že zadremale in je torej pravi čas, da tudi jaz predstavim nekaj zasebnih pogledov na to zanimivo družino.

Moja prva srečanja s tremi Kocbeki

Priznati moram, da sem takrat davno, ko sem se kot nezrel študent priklatil v Ljubljano, na splošno veljal za precej omejen subjekt, ne prav redki pa so me razglašali celo za navadnega bebčka iz province. Povsem avtomatsko so mi namreč pripisovali nekakšno tipično škofjeloško inteligenco, ki naj bi se odlikovala predvsem po okornosti mišljenja, puhlo štorastem izboru tematike ter seveda strastni nagnjenosti do krvavic in šnopca. Zato sem kar nekajkrat čul, kako so za mojim hrbtom kakšne krhke in sladke lepotičke, okrasni deserti boljših kulturniških družb, pridušeno šušljale, joj, kaj pa spet naklada tale kmetavzarski bukselj. Pa sem bil takrat, naivni samoljub, prav pohlepen po vsaj kakšnem pičlem ščepcu rahlo občudujočega zanimanja. Toda tam, v tistih lokalih in v tistih druščinah, okoli katerih sem se povsem neuspešno slinil, sem ob množici lesketavih pavov, ki so gromko trobentali okrog šankov, učinkoval le kot drobna in neopazna siva prepelička. Takrat so si po Ferentu in Šumiju prav pogosto privoščili prenekatero sproščeno urico oddiha razni umetniški monarhi tistega časa, seveda obdani s svojimi občudovalci, pravi gospodarji omenjenih špelunk pa so bili vendarle njihovi prestolonasledniki, tako biološki kot idejni. Ker jih še ni pritiskal ugled, so se lahko vedli bolj sproščeno divje. Tako je, na primer, za eno mizo s svojimi revolucionarnimi marksisti tihotno koval protidržavno zaroto tolstolični Jaša Zlobec, za drugo je razglašeno škripal svoj priljubljeni napev "... tri tavžent mravljincev k v ret marširajo ..." kosmatuh Zlatko Zajc, za tretjo pa je s svojimi mongolskimi očkami kar tam nekim babam strastno razlagal o svojem odnosu do gledališča Matjaž Kocbek. Gledališče naravnost obožujem, se je pridušal. Že samo tisti tipični postani vonj po težkih prašnih zavesah, pasti za biksanje lesenih podov, izbranih cigaretah obiskovalcev, izpuhih iz gledališke menze in opojnih parfumih, ki vejejo iz večernih toalet svetovljanskih dam, se je razvnemal, me tako grozno razvname že v trenutku, ko komaj prestopim prag Talijinega hrama, da mi kurc kar sam od sebe takoj stopi. One babe pa so bile kar paf nad tako strastno zatreskanostjo v odrske deske. Razumemo, razumemo, o, kako dobro razumemo, so hlipale. In ob tem sem se seveda nemalo žrl, češ, s čim pa naj se jaz baham ob takšnemu tipu, ko pa sem bil dotlej le enkrat samkrat v takem pravem gledališču, pa še tisto z gimnazijo (no, pa še enkrat smo obiskali Opero), zaradi česar se ne spomnim drugega kot to, kako dobro smo frcali v ušesa tiste, ki so sedeli vrsto pred nami.

Jureta, Matjaževega mlajšega brata, tistega ta rdečega, pa sem si prvič zažigosal v zavest zaradi prav tako nenavadnega, a popolnoma drugačnega dejanja. Nekega popoldneva sem ždel v kotu Šumija ter jalovo čakal, da me bo zapazil kateri od lokalnih carjev. Oni pa so le obilno vlekli vase pivo, od zadovoljstva in prešernosti same prhali in krulili kot bivoli in se pri tem delali pametne kot sto mater. Tam ob tistem sredinskem pultu pa sta si z vzkipljivo jezljivostjo in mnogimi živčno besnimi gibi nekaj usodnega dopovedovala prav ta Jure in neka lepotička. Šlo je za nekakšno ljubezensko zdraho, bi rekel. Toda babe, ki so takrat zahajale v te lokale, so bile, no, ne vem, kako bi rekel, da ne bi žalil, ampak vsaj malo nenavadne, če že ne pritegnjene, samozavestno važne in jezikave, pa delale so se pametne, da se je kar kadilo. In potem je on nekaj rekel in je ona nekaj zasikala nazaj, po izrazu na njenem obrazu bi sklepal, da zelo strupenega, takrat pa je v mogočnem loku po zraku završala njegova pest, ostro in brez pomišljanja, ter z vso močjo treščila ob njeno glavo. Pa to ni bila nikakršna kozmetična klofuta, temveč pravi profesionalni boksarski udarec, sam sicer nisem toliko teoretično podkovan, da bi lahko rekel, ali je bil to kroše ali morda aperkat, toda bilo je nekaj tako mesarskega kot tisti šusi, s katerimi je Tyson rušil svoje zopernike. Baba se je samo sesedla, gostje in osebje pa v prvem trenutku le nemo spogledali. Potem so zmerneži previdno zamrmrali, da se to ženskam vendarle ne dela, največji nazadnjaki in super progresivci pa so si bili edini, da je dobila, kar je iskala. Sam pa sem se globoko zamislil, da kakšna čudna, temna aziatska kri polje tem Kocbekom po žilah.

No, in tako sem se pod tem bremenom bukslja motal okrog teh druščin ter se polagoma, kot kapljica tinte, ki jo kaniš v čašo vode, porazgubil kot tujek in postal njihov sestavni del, seveda pa še vedno obložen in označen z nekaterimi predsodki. Med drugim sem se tudi malo tesneje spajdašil z Matjažem Hanžkom, ki se je, živčno delaven in vedno kot strigalica migetav, kot takratni kralj ŠKUC-a polotil izdaje neke moje sicer povsem nepomembne knjižurice. Prebrisana kot lisici sva v ta projekt kot nekakšnega neformalnega svetovalca vključila celo samega Tarasa Kermaunerja, takratno najmogočnejšo kritiško avtoriteto modernejše slovenske literature. Da bi malo svetoval, kaj zavreči in kaj ohraniti ter kako naj tiste preostale pisarije potem urediva in skupaj zloživa. Tega Taras seveda ni počel iz kakšne naklonjenosti, ampak ga je v to tegobo pahnil Matjaž, sklicujoč se na njuno zelo zelo tesno sorodstvo. (Ne, Taras me nikoli ni maral, v neki od svojih premnogih knjig naju je z Njegovo eminenco Petrom Mlakarjem celo označil za škofjeloško podružnico hudičevstva, a se že v naslednji popravil, da Satan za uresničevanje svojih nakan sploh ne more in noče uporabljati takih bukslov, kot sva midva.) Torej, nekega toplega dopoldneva smo se srečali v Tivoliju, sedeli na mehkem sončku tam na neki klopci, Taras je izrekel nekaj mnenj, Matjaž je premešal nekaj listov, jaz pa sem nekajkrat rekel, ja, ja, seveda. Potem smo šli nazaj v mesto. Pa reče Taras, poglej, poglej, tamle je pa stari Kocbek, in ozrli smo se na nekega starejšega elegana, že malce izžetega obraza, kar so še poudarjali košati brki, kako je skromno, skoraj plaho ždel na klopci ter s pastirsko skrbnostjo bedel nad nekim razdivjanim mulcem. Dober dan, dober dan, ga je na debelo pozdravljal Taras, kako ste kaj? On pa se je kar nekam presenečeno zazrl v nas, se tenko in suho nasmehnil ter bolj odmrmral kot izgovoril, češ, ja, zdaj pa vnučke pazim, no, ja, zdaj pa vnučke pazim. Potem pa je, kot da pred njim ne bi bilo nikogar, odvrnil pogled, se spet zazrl v tistega mulca in nam dal vedeti, da je avdienca končana. Nato smo šli dol proti mestu in zdelo se mi je, da je Tarasu malo neugodno, ker mu ni posvetil kaj več pozornosti, zato je dejal, ampak tole je dober pesnik, midva pa sva pritegnila, o, veva, veva, prekleto dobro veva, čeprav je to takrat, vsaj v mojem primeru, temeljilo bolj na modnem stereotipu kot pa na resničnem poznavanju njegovega dela. Spodaj v mestu pa smo se razšli vsak na svojo stran.

No, tako sem se prvikrat srečal s temi Kocbeki.

Edvarda Kocbeka pogreb

Kasneje sem starega gospoda videval le poredko in zgolj bežno. Morda se ga še najbolj jasno spominjam z naključnih obiskov pri Matjažu. Z njim sem se namreč kar tesno spoprijateljil in skupaj s še drugimi prijateljčki sva razdrla marsikatero žaltavo, čeprav sva se vmes nekajkrat tudi pošteno zravsala in še sedaj mi je prav nerodno, ko pomislim, kako sem ga enkrat ali dvakrat pregonil kot ovco. Na teh obiskih smo ponavadi dvignili tudi kakšen, če ne drugega, pa vsaj simboličen kozarček. To smo najraje počeli za tako imenovano "mizico princa Pavla", prekrasnim in baje izjemno dragocenim unikatnim rokodelskim izdelkom, ki je prišel izpod rok nekega svetovno znanega mojstra. Stari Kocbek jo je privlekel iz Beograda, ko je bil še znameniti minister za Slovenijo, ter jo res neizmerno cenil. Od časa do časa je tiho vstopil, nam ni posvečal nikakršne pozornosti, vedno pa se je skrbno ozrl na to mizico, ali je morda kaj ne brcamo in se pretežko ne naslanjamo nanjo ali pa, če je morda popackana s kakšnimi razlitimi kapljicami pijače ali roso, ki se je nabrala na hladnih stenah kozarčkov. A tega se ni bilo bati, kajti če se je že kaj podobnega primerilo, jo to Matjaž nemudoma zbiksal do visokega sijaja. Pa kaj, sem ga nekajkrat vprašal, ali je to stari kupil, ali si je prisvojil kot vojni plen, ali je kar enostavno spizdil iz kraljevskih soban ... Vendar me je vedno nejevoljno zavrnil, ma, pa kaj spet flancaš, če nimaš pojma od pojma. Potem je po premolku jezno navrgel, češ da bi ti samo videl, kaj vse so si "oni drugi" navlekli z bivšega jugoslovanskega dvora. Sedaj baje ta znamenita mizica princa Pavla ždi tam v kotu Matjaževe pisarne, skoraj povsem prezrta in neopažena, zaradi malce nepozorne nege pa tudi že rahlo sklumpana.

Potem so enkrat Edvarda odpeljali na Bokalce in ga nisem več videl. Le tega se spomnim, da mi je Matjaž, ko sem mu namignil, pa kaj, a greva na en pir, večkrat odvrnil, ma ne, moram k staremu gor na Bokalce, drugače bi pa rad šel, res rad ... In zvenelo je iskreno.

No, pa še ena jeba se mi je v tistih časih zakuhala zaradi Edija. Takrat sem se nekako zgrebel v uredništvo revije Problemi Literatura. Urednikoval sem seveda z vso zaletavostjo mladih važičev, potem je pa prišla Kocbekova sedemdesetletnica in "organi" so nas "prijateljsko" opozorili, naj ob tem pač ne mešamo dreka in naj ne zganjamo prav nobenih špasov. No, pa smo vseeno kot nekakšen uvodnik naslednje številke objavili Ediju posvečeno dolgo pesem hvalnico Tomaža Šalamuna. Potem smo vsi po vrsti kot neki navadni biki odleteli iz tega uredništva in še dobro se spomnim, kako sladostrastno si je pri tem prekanjeno mel roke filozof Slavoj Žižek, takratni absolutni gospodar nam zoprniškega dela Problemov, revije Razprave, katere uredništvo nas je zaradi delitve denarcev in prostora že dolgo sovražno preziralo, češ, he, he, kako so bebavi ti "poeti", saj jih sploh ni treba zjebati, ko pa kar sami kot šizofrene hruške padajo v jame za slone.

Potem je nekega dne Edvard umrl. Ko smo fantje ob pivu v našem zatočišču klepetali o tem neprijetno žalostnem dogodku, smo se z debelimi mrmrajočimi glasovi, ki so poudarjali resnost naše odločitve, pridušali, ja, na ta pogreb pa res moramo iti. Toda pokop, ki je bil protokolaren, so si državni uradniki verjetno zadali kot malce neprijetno službeno dolžnost, zato so skomignili z rameni, češ, služba je pač služba, in določili čas obreda ob za pogrebe zelo neokusni deveti uri zjutraj. Tako smo v pomanjkanju časa, še vsi zateklih oči, lahko le bliskovito šinili v tisti aluminijasti kiosk tam zraven na šilce domačega ruma, tistega, ki je pravzaprav dober le za potice, je pa zato precej poceni, in se spet pognali na prizorišče, tja dol do mrliških vežic. Tam je vse brbotalo, saj se je neprimerni uri in neprestano pršečemu dežku navkljub ljudi kar trlo, in to zelo raznolikih, teh in onih, na prvi pogled med seboj nezdružljivih. Fantje so odšli v vežico kropit, jaz pa sem ostal zunaj, kajti vedno sem se mrličev malo bal, no, pravzaprav jih nočem gledati. Pa sem zabodeno zrl v tisto težko in nizko nebo, ki je z zoprno nepremičnostjo pritiskalo vse tiste spomenike in križe še globlje v razmočeno zemljo, ko je mimo nevrotično prihitel Matjaž ter na hitrico potožil, kako ima tega protokola že poln kufer in da bodo zdaj zdaj krsto za večno zaprli, on pa mora še nekaj pomembnega skrivoma položiti pod Edijevo glavo, ampak da se bomo, ko se bo vsa ta teatralična muka končala, videli ... In je spet izginil. Kaj je bila ta skrivnostna popotna stvarca, nisem nikoli izvedel, pa tudi vrtal v to nisem, čeprav včasih še vedno zakrotoviči radovednost in si v mislih predstavljam vse mogoče. Potem smo se pričeli razvrščati v dolgo kačo, ki je trudno lezla med grobovi, pogosto zastajala, tam na čelu pa sta se pred vso to žalobnostjo počasi gugala križ in zastava, pri nas takrat sploh prvič družno. Pa pesek je škripal pod nogami, hlačnice okrog čevljev so postajale mokre in težke, ljudje smo globoko in tožno sopli, oh, ja, ja, ter se globoko v sebi pritoževali, da vse skupaj traja tako turobno dolgo. Potem smo se med mrmranjem in šuštenjem plaščev spet počasi kot gosto razlivajoče se olje razvrščali okrog jame, in ko se je tam nekje iz ospredja začul dobro uvežban piflarski glas, smo se kar nekam predramili iz pogrebniške otopelosti in raztegnili vratove, oprezujoč, da kdo se zdaj tamkaj važi. A govorca ni bilo najenostavneje odkriti, kajti mož je bil dokaj neizrazite in nekam pritlehne postave in je bilo modrooko glavico, izgubljeno nekje pod rameni naokoli stoječih, kar težko zapaziti. Takratni šef Stranke, tovariš Popit, se je namreč temu tedanji politiki malce neprijetnemu in mučnemu dogodku zaradi nekakšne "zadržanosti" elegantno izognil in na oder pognal dotlej še prav nič karizmatičnega in še vedno tovariša Milana Kučana. Ja, je povzel, tale Kocbek je bil res dober pesnik, ter nato še v nekako petih podobnih sintetičnih stavkih v celoti orisal njegov literarni pomen. Ampak, je nadaljeval, in tu se je pričelo tisto pravo, ampak v politiki pa tovariš Kocbek ni bil vedno najbolj srečne roke ... Ta del govora je bil bistveno daljši in za pokojnika prav nič laskav. Ponovno smo se potuhnili v topo letargijo, ki sta jo še stopnjevala utrujeno sivo nebo in tisti tečni neprestani dež. Končno so tudi te uvele besede pošle, utrujeni zrak so presekala ostra vojaška povelja, nakar so pripadniki JNA trikrat stresli častno salvo in v nekaj naslednjih hipih so vsi predstavniki oblasti, vojački in drugi taki uradni ptiči kar izhlapeli s prizorišča in med pogrebci je zavel piš olajšanja, češ, zdaj smo pa samo še naši. V ospredje se je skobacal pomožni škof, gospod Lenič. Tudi on je samo nadomeščal svojega šefa, takratnega metropolita, gospoda nadškofa Šuštarja, kajti tudi ta se je prebrisano izognil delikatnemu obredu. A še preden se je dodobra odhrknil, je tam zgoraj v sivini oblakov nekaj zamigalo, megle so se razklale in nas, tožne pogrebce, je nenadoma obsijalo sonce, sicer kilavo, a vendar sonce. Govornik je s farško prekanjenostjo reagiral bliskovito. O, brat Edvard, je dal krila svojemu testenemu duhovniškemu glasu, poglej, kakor te sonce še zadnjič pozdravlja in se poslavlja od tebe, tako se od tebe poslavljamo tudi mi ... In vse stare babe tam naokoli so vztrepetale, na izsušene ustnice pa jim je nekje iz globine črev prilezla pridušena besedica "čudež". Šele po tej situacijsko improvizirani bravurozi se je cerkveni mož lotil svojega načrtovanega posla in, kot da bi iztisnil tubo paradižnikove mezge, masleno nacedil svoj hvalospev, v katerem pa je bilo navkljub pogostemu nazivu "brat" (ki je seveda še malo bolj intimen kot tisti prejšnji "tovariš") vendarle čutiti rahlo odmaknjeno držo cerkve do njegovega idejnega kolovratenja po tem svetu. No, pa še na "čudež" smo polagoma pozabili, saj je pričelo iz sivega neba tam zgoraj spet vsiljivo rositi. Potem je bilo res vsega konec in ljudje so se kot mokre kure turobno in nekam utrujeno porazgubljali po stezicah med mokrimi spomeniki, mi pa smo še stali v neki vrsti, da ob odprti jami stoječim svojcem stisnemo roko v znak sožalja in s tisto malo, smešno lopatko simbolično odvržemo prgišče prsti na krsto. Spomnim se, da se je pred mano stoječi pesnik Milan Kleč, ki je bil vedno nekakšen gizdalin, neizmerno trudil, da si ne bi s svežo izgrebeno lepljivo zemljo popackal čeveljcev in hlačnic, in čudnih, hkrati lepljivih in votlih zvokov, s katerimi so kot žalostni ptičji dreki treskale kepice blata ob lakirani pokrov truge. Ko sem Matjažu stisnil roko, mi je s pridušenim glasom zdrdral, naj ga počakamo tam ob njegovem avtu, da bo nemudoma izhlapel izpred oči in od hladno sočutnih trepljanj uradnih žalovalcev, mi pa bomo zbežali nekam res iskreno dvignit kozarčke v Edvardov spomin. Čez kakšne pol ure smo tudi res tam nekje doli na Viču, v neki zaspani in ceneni krčmi med že okoli poldneva topo dremajočimi pijandurami, prvič, a ne zadnjič, res z vso spoštljivostjo do rajnika dvignili kupice. Med temi vztrajno ponavljajočimi se opravki je Matjaža predvsem vznemirjalo in mu nikakor ni šlo v glavo, zakaj je bila na pokopu vizualno še najbolj žalostna Lidija Šentjurc, in to kar z vsemi prav v srce segajočimi manifestacijami tega čustva, kot sta, na primer, jok in krčevito hlipanje, čeprav je bila za življenja vedno Edvardova nasprotnica. (Ha, a ti misliš Sifilidijo Šentkurc, so vpili tam od zadaj, kajti tako so jo imenovali progresivci tistega časa v konspiraciji špelunk in zavrženih krčem.) Jaz pa sem se poglabljal v tisto meni tako ljubo pesem o dveh juncih, ki počasi vlečeta voz, izgineta za porasel parobek, pa se spet pojavita povsem enaka in z istimi gibi na drugi strani, patetično razlagal o mogočnem mističnem občutju brezčasja, ki veje iz te mojstrovine, pa se tudi sam ob vsakem goltljaju vse bolj pogrezal vanj, dokler se končno nisem v njem razblinil.

V letih, ki so sledila, sva ga predvsem z Matjažem, z Juretom pa bolj poredko, še mnogo in dobro biksala. Lahko bi pravil, kako me je vojaška policija na čelu z mojim bivšim tastom, visokim oficirjem JNA, neko noč, potem ko sem dezertiral iz omenjene ustanove, lovila po njegovem stanovanju, a sem se ji prav z Matjaževo pomočjo neizmerno prebrisano izmaknil, ali pa o tem, kako sva nekega lepega sončnega dne na zelenih bregovih Sore naletela na slona in bila prepričana, da sva žrtvi deliriuma tremensa, ali pa o tistih pustolovskih križarjenjih z njegovo jahto po priobalnem pasu Jadrana, ki so se ponavadi končevali s padci nekega člana posadke (no, pa tu se res ne mislim hvaliti) v najbolj mastno pristaniško pacarijo, med tiste napihnjene crknjene podgane in rabljene damske vložke, vendar bom kar tu končal. Vse te zgodbe bom prihranil za kakšno drugo priložnost, razmišljal sem, denimo, za kakšen tak prijazen nekrolog v trenutku, ko bo Matjaž umrl, ali pa za kakšno okroglo obletnico njegove smrti.

Jurij Kocbek na otvoritvi svoje razstave Prve pokrajine v Bežigrajski galeriji

Jurij Kocbek na otvoritvi svoje razstave Prve pokrajine v Bežigrajski galeriji
© Borut Krajnc

Edvard Kocbek

Edvard Kocbek

Edvard Kocbek (na desni) na 2. zasedanju Avnoja v Jajcu 29. novembra 1943

Edvard Kocbek (na desni) na 2. zasedanju Avnoja v Jajcu 29. novembra 1943