DJ ljudi pripelje na parti, VJ jih tam zadrži

Predvajanje privlačnih podob, slik in filmov ob zvočni podlagi ni pogruntavščina digitalne dobe in stvar elektronske glasbe; zgodovina avdio-vizualne manipulacije sega še v renesanso. Takrat so naredili klavirček za gluhe - ko si udaril po tipki, se je dvignila kartica določene barve. Razvojna pot do današnjega stadija video jockeyja (VJ) je imela različne stopnje, od nemega filma, podloženega z glasbo, in divjega razcveta v šestdesetih letih prejšnjega stoletja (od Andyja Warhola do psihedelične zahodne obale) do filmske trilogije Koyaanisqaatsi-Powaqatsi-Anima Mundi, kjer sta režiser Godfrey Reggio in skladatelj Phillip Glass raziskovala razmerje med skladanjem filma in glasbe.

Prav glasbeniki so pričeli uvajati vizualizacije ob glasbi in na odrih. Med prve velike progresorje sodita skupini Pink Floyd in Kraftwerk, v sodobnosti pa veliki stadionski šovi ne morejo mimo vizualizacij - pa če govorimo o bendu Depeche Mode ali o rockovski instituciji, kakršna je skupina Rolling Stones. V devetdesetih letih so - okuženi z virusom elektronske glasbe - po domačih logih odraščali slovenski VJ-ji, ki danes vijačijo računalnike in druge rekvizite v podporo partijem in podobnim dogodkom. Med kopico domačih vizualističnih virtualistov se tokrat posvečamo VJ-sekciji ljubljanske kulturniške združbe Code.EP, ki se je pred dobrim tednom z inovativno interaktivno inštalacijo PLAY.VJ (ter predavanjem in nastopom) predstavljala na 21. kongresu Chaos Communication v Berlinu. Tega prireja sloviti nemški Chaos Computer Club, pionirska javna hekerska združba v Nemčiji, ki je prvi kongres imela v Orwellovem letu 1984. Klub so ustanovili tri leta pred tem v Berlinu, danes pa njegove člane v nemškem parlamentu obravnavajo kot lobiste za pravice hekerjev, upravljavcev mrež in online državljanov. Na kongresu so razpravljali o hekanju, znanosti, skupnosti, družbi in kulturi.

VJ zadrži ljudi na partiju

Martin Bricelj alias Nashii (RosRoca) kot eno izmed svojih osebnih VJ-jevskih referenc navaja domačo zasedbo: "Ko sem bil majhen, me je foter jemal na koncerte Laibacha, ki je v starih časih imel odlične vizualije in svetlobne učinke. Rolali so stare 16-mm filme in izkoriščali te tehnike, ko še ni bilo vizualij." Začetki sodobnega domačega VJ-janja se časovno ujemajo "z začetki breakbeata", po Martinovih besedah pred kakšnimi osmimi leti. Takrat je za produkcijo uporabljal VHS in super 8-mm projekcije ter diapozitive, na prvih dogodkih pa je projiciral hard core scene, mešal pornografijo, politiko in marketing. Takrat, se spominja, so jim v K4 težili zaradi neprimernosti motivov. "Kot ekipa smo zagovarjali tezo, da kar spuščamo, je pač stvar odločitve ustvarjalca." Sicer je politična angažiranost pri VJ-jevstvu lahko ena od nadgradenj plesa: v Ameriki so letos sveže Busheve govore še isto noč predvajali po klubih, kjer so jih obdelovali VJ-ji. To je razumljiv družbeni aktivizem, če upoštevamo, da so protiteroristični ukrepi pošteno spremenili nočno življenje v ZDA

"Delamo in raziskujemo resno, po drugi strani pa smo zelo socializirani. Gibljemo se med art in parti dimenzijo," pravi Martin o načelih večletnega delovanja združbe Code.EP.

Po odhodu iz štirke so si codovci zaželeli "večer, kakršnega do takrat še ni bilo". V Gromki na Metelkovi so vsakih štirinajst dni začeli potekati redni partiji. Približno takrat se je na Martinovo vabilo odzval Luka Seex Dekleva, ki za njune prve diapozitive pravi, da je iz njegovih fotografij "Martin dizajniral, nato pa sva to fotografirala z monitorja". Sčasoma so osvajali nove lokacije, Atelje 2050 in park Tivoli (Festival pomladi), zdaj pa še sveža Elektrarno in grad Kodeljevo; tako raziskujejo "vsakič nov prostor, ki ga potem totalno spremenimo". Martin njihov ustvarjalni princip predstavi takole: "Vse to verjetno izhaja iz dizajnerske potrebe po celostni podobi." "Pomembno je priti do povezave med oblikovanim letakom in predstavljanjem partija, da tudi vizualije pomagajo oblikovati identiteto in reflektirajo glasbeni vzpon," ga dopolni Luka in pove enega novodobnih angleških pregovorov: DJ ljudi pripelje na parti, VJ jih tam zadrži.

Codovci so, med drugimi dogodki, delali tudi vizualije za dan državnosti leta 2003; Luka pravi, da so protokolarci brali besedila glasbenih izvajalcev "in izločili en komad skupine Dan D, za vizualije pa ni bilo vprašanja, kaj se bo predvajalo". Zato je bilo malce več povešenih čeljusti ob protokolarnem delu dogodka, ko so - pred zbranim diplomatskim zborom - na violinistko z Ravelom v strunah vrteli posnetke japonskega plesa butho, ki je nastal po 2. svetovni vojni kot revolt proti klasični kulturi in amerikanizaciji Japonske, kar so zbrani razumeli kot provokacijo, Luka pa pravi, da se je počutil kakor na pogrebu, saj smo zatem šli v Evropo.

Verjetno so imeli največji vpliv na razcvet VJ-jevstva zmogljivi domači računalniki; sogovornika pravita, da za začetek zadostuje stroj s srednje zmogljivo grafično kartico, 256 MB spomina in 1-GHz procesorjem - torej vrhunska tehnologija iz leta 2000. Od pojavitve sposobnih računalnikov so na razpolago tudi številni materiali in postopki: TV-programi, filmski arhivi ali arhivi TV-oglasov, možnosti za ustvarjanje grafik ali 3D-animacij so večje, lahko se snema s kamero ... "Danes je kreativnost v smislu eklektike medijev manjša," pravi Martin, "večja pa je baza podatkov - filmčkov in animacij, pa še bolj praktično je. Enako kot DJ-ji z računalniki, ki imajo večjo izbiro kot klasični DJ-ji." Luka predstavi zakonitost prakse: več ko imaš tehničnih možnosti, bolj zanemarjaš izrazno kakovost. "Včasih, ko si v štirko nesel pet VHS-predvajalnikov in Sonyjevo desetkilogramsko mešalko, si dobro premislil, kaj boš s tem naredil. Ko pa danes prideš s prenosnikom, lahko ljudje padejo noter tudi na kake vizualije na Winampu." Po Luki gre za zvrst komunikacije, pri kateri je doživljanje kombinacije zvoka in slike intenzivno na obeh ravneh.

Vendar so orodja za ustvarjanje vizualizacij precej manj standardizirana kot v kaki drugi računalniški panogi. V pomoč je nekaj računalniških programov, njihove značilnosti pa so, da jih je veliko, da jih ne razvijajo velike korporacije in da naj bi jih bila približno tretjina zastonj. Luka pravi, da obstaja standard za plug-ine oziroma efekte, "kaj pa boš med vhodom videa in izhodom z njim naredil, je tvoja stvar in stvar platforme, v kateri pišeš efekte. Če komu dam plug-in, bo dosegel enak rezultat."

Na Lukovo pobudo je nastal tudi projekt PLAY.VJ, ki sta ga pomagala ustvariti še Slavko Glamočanin in Borja Močnik. Osnovni kavelj je interakcija med obiskovalci in projekcijo, katere soustvarjalec postane gledalec; na vrtečem se ozadju je v ospredju obris plesalke, gledalec pa lahko pretok slike - z roko na vmesniku - spreminja podobno, kot DJ ustvarja scratch učinek z gramofonsko ploščo. Ko z roko vlečeš po plošči, dejansko zagrabiš obris plesalke in ustvarjaš zamik ali jo premikaš na glasbo.

Udeležba gledalcu takoj da povratno informacijo, "vsekakor pa bo projekt PLAY.VJ še nadgrajen na tehnični, estetski in vsebinski ravni," dodaja Luka. Projekt je bil (v beta verziji) predstavljen konec septembra, na predstavitvi v KUD-u pa so opazili navdušenega Španca, ki je "padel noter" in se zabaval pol ure.

Luka pravi, da projekcije lahko ostanejo posnete, "vprašanje pa je, ali je to shranjeno za ponovno izvajanje. Formula obstaja, pri različnih izvajalcih se spreminjajo le nianse." Vprašanje je, kako shraniti VJ-jevo delo v muzej ali arhiv, da bi ga čez čas spet gledali in se pogovarjali o slogih. Gre za težavo, ki je povezana z digitalno kulturo nasploh in z ogromnimi količinami podatkov, katerih izguba je lahko vedno večja katastrofa, shranjevanje na računalniške trde diske pa je fiktivno, "ne kot pri klasičnih materialih, ki gredo v reciklažo - tu podatek lahko izbrišeš in ga ni".

S časom se je sporočilnost VJ-janja malce zmanjšala. Martin o tem pravi: "Na partiju se mi ne da več, saj vsi nekaj podtikajo. Imaš pa celo paleto možnosti manipulacije. Nam ne gre toliko za samo provokacijo ali za širjenje zavesti, kot je šlo na začetku elektronike in tehna, ampak bolj za širjenje celotne ponudbe in estetskega izraza."

Z razvojem pride tudi občutek za mero: začetna fascinacija je prinesla skorajda diktat, da vizualije morajo biti, danes pa je drugače; Martin trdi, da ima za kak tip glasbe raje "parti brez tega, samo s kakšnimi svečkami ali primernim svetlobnim ambientom. V dobi multi-multimedie to včasih prav sede..."