Zombiji iz Prlekije

V okolici Ljutomera je nastal izdelek, ki ruši vse stereotipe o slovenskem filmu. To, kar so bili za Ameriko v sedemdesetih letih priljubljeni B-horror filmi, postaja Groza ju jitsu zombijev za slovensko občinstvo, željno drugačnega pristopa. Aleksandra Fekonja in Vitomir Kaučič, ki sta odgovorna za projekt, sta dokazala, da za uspeh ne potrebuješ niti všečnega spoliranega scenarija niti politične korektnosti, prav tako ne kakovostne produkcije. Čeprav sta se stvari lotila popolnoma amatersko, jima je s prijatelji uspelo narediti film, ki si ga je ogledalo že nekaj tisoč ljudi, to pa je precejšen uspeh celo za dolgometražni celovečerec kateregakoli znanega slovenskega filmskega ustvarjalca z milijonskimi državnimi subvencijami, s poklicnimi igralci in strokovno montažo na najvišji ravni. Očitno je torej tudi pri nas mogoče posneti film, ki brez reklame in brez pompa pritegne zanimanje navadnega občinstva in ni zgolj v zadovoljstvo ozkemu krogu filmskih ustvarjalcev.

Aleksandra iz Gornje Radgone in Vito iz Krištancev sta se ujela že na likovni akademiji v Ljubljani, še bolj sta se spoprijateljila na skupnih vožnjah z vlakom proti domu oziroma nazaj v prestolnico. Na eni od poti sta pred dvema letoma, ko sta bila še absolventa, dobila zamisel, da bi kar tako, iz nič, posnela film. Ne da bi preveč razmišljala in zapletala, sta se lotila scenarija in ga narisala v obliki stripa. "Najprej smo hoteli posneti nekakšen 25-minutni akcionerček, da sprobamo ves piratski softver, ki ga imamo doma." S preprosto zgodbo sta pritegnila nekaj prijateljev in sorodnikov, ki so bili pripravljeni entuziastično sodelovati brez razmišljanja o tem, da bi se jim nastopanje v zombijevskem filmu lahko finančno povrnilo. Vsega skupaj je sodelovalo trinajst ljudi. Kakšen mesec so potrebovali, da so sami pripravili kostume, masko in vse druge malenkosti, ki sodijo zraven. "Poklicali smo nekaj kolegov, ali imajo kaj časa med zimskimi počitnicami. Nekatere smo pobrali, ko so prišli na obisk. Ker nas je bilo tako malo, smo kakšnemu dali lasuljo, da je bilo videti, kot da nas je več. Na začetku, ko so bili še zagreti, se jim je zdelo zabavno, proti koncu, ko je snemanje že nekaj časa trajalo in jih je zeblo, pa ne več." Še največja težava je bila v tem, da niso imeli kamere, a nazadnje jim jo je posodila mama enega izmed sodelujočih pri filmu. In v takih popolnoma amaterskih razmerah so zgolj mesec po tem, ko se je porodila zamisel, po ljutomerskih poljih začeli snemati postapokaliptični znanstvenofantastični akcijski film o zombijih. Za prvenec si skorajda nista mogla izbrati drugega žanra. Vanj sta bila tako rekoč prisiljena. Potem ko sta začela razmišljati, kaj si sploh lahko privoščita glede na to, da nimata nikakršnih izkušenj s snemanjem česa podobnega, da nimata poklicnih igralcev in ne proračuna, se jima je kar samo ponujalo postapokaliptično okolje prihodnosti, ki jima ga je uspelo pričarati z zimskimi kadri, posnetimi v Prlekiji. "Ker nismo imeli možnosti snemati med ljudmi, smo že vnaprej razmišljali, da mora biti to katastrofa, ker potem nič ne rabiš, masko pa narediš sam iz lateksa ..."

Okvirna zgodba ni preveč zapletena in ji brez težav sledi vsak povprečen gledalec. Scenosled psihedelično-psihotičnih akcijskih prizorov poteka nekako sto let po veliki vojni, ki je uničila velik del človeštva. Glavni akterji hodijo naokoli odeti v razne cape, med katerimi prevladujejo uniforme slovenske vojske, in se prehranjujejo s krompirjem in pečenicami. Ledeno dobo je v filmu pričarala zimska pokrajina v okolici Ljutomera, vsi notranji posnetki pa so bili narejeni pri Vitomirju doma. Za interier so uporabili njegovo drvarnico, kuhinjo, garažo in še prijateljevo kurilnico. Na teh lokacijah se bizarni borci in zombiji pretepajo za knjigo Waldimarja Kleinholzbauerja, ki jo je zakodiral v obliki kuharskih receptov. "Kuharska knjiga je magični artefakt, ki ustreza prstanu v Gospodarju prstanov, in ta knjiga je povod za poznejše pretepe. V njej je recept, kako obvladati zombije ..." Ravno pretepaškim prizorom bi morda še najlaže očitali, da so neprepričljivi, vendar prav takšni zelo dobro delujejo v parodiji grozljivk in karatejskih filmov. Ker niso mogli zapreti ulice kot "pravi" filmarji, so večino zunanjih prizorov snemali ob nedeljah in dnevih, ko je na cesti manj ljudi. Vseeno pa niso mogli uiti začudenim izrazom na obrazih mimoidočih, ki jim ni bilo jasno, kaj se dogaja v mirni Prlekiji, da po njej skačejo in se pretepejo nenavadne pojave. Kljub temu ni bilo incidentov, še najbližje temu so bili, ko je eden izmed igralcev, našemljen v temnopoltega bojevnika, s sulico stal pri bankomatu in pritegnil pozornost začudenega varnostnika. "Včasih so nas presenetili kakšni obiskovalci, pa so se hitro odstranili, ko so videli, kakšni smo."

Čeprav so mislili snemanje končati v štirinajstih dneh, se je zavleklo na vse leto. Ni jim uspelo zaradi slabe organizacije, pomanjkanja pravega navdušenja med igralci, ker snemanje vseeno ni bilo plačano, pa še poletje se jim je vrinilo med dve ledeni dobi. Zato se je proti koncu snemanja izkristaliziralo, da se hočejo še intenzivneje ukvarjati s takšno dejavnostjo. Na pobudo Tomaža Horvata so ustanovili društvo Plan 9, prek katerega bodo dejansko snemali čim več, za začetek B-trash filme: "Filmsko prakso Plan 9 nameravamo razviti v neodvisno produkcijsko hišo, ki bi uporabnikom ponujala realizacijo izvirnih filmskih projektov, kakršni po normalnih produkcijskih poteh ne bi nikoli ugledali luči dneva. V poštev pridejo vse zamisli, ki se oddaljujejo od povprečja, s čimer pa ni vedno mišljena kakovost, temveč predvsem izvirnost, zabavnost in seveda izpeljivost."

Njihov prvi izdelek Groza ju jitsu zombijev ne prinaša kakšnega pomembnega političnega oziroma filozofskega sporočila, čeprav je nalašč pretirana uporaba žaljivk ljudi desne politične provenience, kakršni sta "črnec" in "peder". S svojim delom so želeli le dokazati, da je mogoče posneti film in se pri tem tudi zabavati. V vsem letu so za snemanje zapravili približno šestdeset tisočakov, predvsem za hrano, pijačo in nekaj malega za specialne učinke. Posebnost filma je, da igralci govorijo nemško z močnim naglasom. "To pa zaradi tega, ker so vsi trash filmi, ki so se snemali recimo v Italiji, v angleščini, sinhronizirani, ker merijo na večji trg. Mi delamo isto." Tudi še naprej bo skupna točka njihovih filmov značilna B-produkcija, ki so jo dosegli tudi z montažo na domačem računalniku. "Estetika horror filmov iz sedemdesetih let se nam zdi kul, čeprav je žanrska opredelitev pogojena predvsem z budžetom in pa s tem, kaj si lahko privoščimo. Zombije je lažje narediti, da izgledajo kot film. Če se še maso tepejo, ljudje rajši gledajo. Gibanje in dinamika bolj pritegneta pogled." Potem ko so sami naredili še glasbo za film, so ga premierno predvajali v ljutomerskem kulturnem domu, kjer je doživel prvi uspeh. Na projekcijo je prišlo toliko ljudi, kot se jih je tam nazadnje znašlo ob prvem predvajanju Titanica, hollywoodske mega uspešnice s skorajda neomejenim proračunom.

Zombijevsko akcijsko psihogrozljivko so ponujali različnim festivalom, a jim ni bila všeč dolžina. S sedeminštiridesetimi minutami ga niso mogli uvrstiti niti med dolge niti med kratke filme. Vseeno so zgolj v letu dni, odkar se predvaja, dobili dve priznanji za trud: nagrado za posebne dosežke na 9. festivalu neodvisnega filma Slovenije in drugo nagrado na MIKK-ovem festivalu nizkoproračunskega filma. Namesto predvajanja po kinodvoranah so si izbrali samosvoj način predstavljanja futuristične apokalipse širšemu slovenskemu občinstvu. Tako je zdaj film na ogled obiskovalcem alternativnih mladinskih klubov. Nenavadna je tudi glasbena podpora, saj skupaj z njim potuje ljubljanski vokalno-instrumentalni antiansambel: "Pri projekcijah filma skušamo vključiti koncert benda, ki glasbeno s svojim pristopom po našem najbolj ustreza naši entuziastični produkciji. Trenutno je ta bend Deca Debilane." Seveda jih k ustvarjanju ni spodbudila želja po zaslužku, ampak gre bolj za nekakšen prenapihnjen hobi, ki pa je že začel rojevati prve sadove. Društvo se širi in sedaj šteje že okoli trideset članov. Preseglo pa je strogo lokalne okvire in se že razširilo v Ormož in Celje. Tudi odziv občinstva je večji, kot so ustvarjalci filma kadarkoli pričakovali. Zato je pred vrati že snemanje drugega filma, ki naj bi trajal osemdeset minut. Šlo naj bi za prvi slovenski film o vampirjih, seveda prilagojen ljutomerskemu vinorodnemu okolišu, saj vampirji pijejo kri samo alkoholikom. Delovni naslov filma je Vinopirji - smrt v goricah ...