O krtači in tunolovu
O licemerstvu in butastosti kanim tokrat spregovoriti
Macho, Macho, zgrabi za krtačo (Helena Blagne)
© Gregor Hvastja
Ko smo bili še otroci, smo zelo radi prepevali ali recitirali razne take hecne pesmice. Recimo, v kakšnem vročem poletnem dnevu smo se potuhnili v razkuštrano grmičevje spodaj ob Sori, tam zadaj za pasom ogromnih temno zelenih lapuhov, ki so na gosto preraščali breg ter pod ostrimi sončnimi žarki tako nekje napol zoprno lapuhasto sparjeno zaudarjali, pa reka je po tistih temnih tolmunih sem pa tja globoko in klokotajoče zavzdihnila, po lesketavi gladini pa so s sunkovitimi gibi cikcakasto sem ter tja gonili vodni drsalci. No, in še kakšna riba je bila zanesljivo tam zraven, a se je ni videlo, ker se je skrivala pod vodo. Mi, mularija, smo v tisti gošči kot vrabci ščebetavo, od tega na oni konec in spet nazaj, premlevali razne izmišljene neznanskosti, potem pa se je iz vsega tega nekontroliranega čivkanja dvignil počen glasek kakšnega spolno še popolnoma neizdelanega frkolina, že malo spotegnjenega, a še popolnoma otroško krhkega, ter s cenenim ponosom zapel:
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
