Življenje in pol

Izmišljena dežela Katamalanazija ima 228 praznikov in diktatorja velikega odrešitelja, ki ima hude težave z vodjo upornikov Martialom, ker je bil že neštetokrat usmrčen, a kljub vsemu noče umreti. Sony Labou Tansi slika poetično katamalanazijsko zgodbo v življenju in pol.

Sony Labou Tansi (1947) se je rodil v belgijskem Kongu kot Marcel Tsoni (psevdonim, pod katerim je ustvarjal in zaslovel, naj bi v jeziku <I>kikongo</I> pomenil 'iz zemlje rojena sramota').<BR>Kot številni drugi pripadniki afriške avantgarde se je politično udejstvoval na več nivojih, najbolj intenzivno na področju literature.<BR>

Sony Labou Tansi (1947) se je rodil v belgijskem Kongu kot Marcel Tsoni (psevdonim, pod katerim je ustvarjal in zaslovel, naj bi v jeziku kikongo pomenil 'iz zemlje rojena sramota').
Kot številni drugi pripadniki afriške avantgarde se je politično udejstvoval na več nivojih, najbolj intenzivno na področju literature.

Poleg romanov in poezije je med drugim pisal tudi absurdne in pretresljive gledališke igre, ki jih je z lastno gledališko skupino uprizarjal tako doma pred nepismenim občinstvom kot tudi na odrih Dakarja, Pariza in New Yorka.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal ali Google Pay

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,5 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje:

Sony Labou Tansi (1947) se je rodil v belgijskem Kongu kot Marcel Tsoni (psevdonim, pod katerim je ustvarjal in zaslovel, naj bi v jeziku <I>kikongo</I> pomenil 'iz zemlje rojena sramota').<BR>Kot številni drugi pripadniki afriške avantgarde se je politično udejstvoval na več nivojih, najbolj intenzivno na področju literature.<BR>

Sony Labou Tansi (1947) se je rodil v belgijskem Kongu kot Marcel Tsoni (psevdonim, pod katerim je ustvarjal in zaslovel, naj bi v jeziku kikongo pomenil 'iz zemlje rojena sramota').
Kot številni drugi pripadniki afriške avantgarde se je politično udejstvoval na več nivojih, najbolj intenzivno na področju literature.

Poleg romanov in poezije je med drugim pisal tudi absurdne in pretresljive gledališke igre, ki jih je z lastno gledališko skupino uprizarjal tako doma pred nepismenim občinstvom kot tudi na odrih Dakarja, Pariza in New Yorka.

Z uvedbo večstrankarskega sistema (1992) v Republiki Kongo (Kongo Brazzaville) je postal poslanec in si kmalu privoščil kritiko na račun tedanjega predsednika. Ta mu je odvzel potni list in mu za zmeraj prepovedal potovanja v tujino. Prepovedi ni preklical niti leta 1993, ko je Tansi izvedel, da je okužen z virusom HIV in bi moral na nujno zdravljenje v Pariz. Pot mu je odobril šele, ko je bilo zbranih 1700 podpisov v pisateljevo podporo - žal prepozno. Sony Labou Tansi je umrl leta 1995." SIG="">

Čas nad Jurmo je mineval zmeraj enako, zmeraj isti svinčeni čas, čas krikov, čas strahu. Pripadniki Rešiteljskih teles, ki so jim rekli RT, so te lahko za prazen nič prisilili, da si požrl svoje papirje, svojo srajco, svoje sandale, svoja zaprašena odlikovanja ali pa kar vso vojaško uniformo s kovinskimi našitki in gumbi vred. Pobralo te je, ker ti je odpovedal želodec. Še naprej je bilo treba kazati dlani, kot so počeli v času Velikega odrešitelja, ko so iskali Chaidano Starejšo. Malo po Bumftreskovem rojstvu so nastale govorice, da nosijo Martialovi ljudje vrh desnega stegna majhen križec. Jean Oscar Dobrosrčni je dal na vogalu vsake ulice postaviti "ogledišča" desnih stegen, zmeraj po dve skupaj: eno za ženske in eno za moške. Pod pretvezo, da je treba gledati dan in noč, so nekateri "ogledniki" vanje postavili postelje, medtem ko so se drugi zadovoljili s stoječim položajem ali s tlemi. Devet mesecev po tem, ko so postavili prva ogledišča, je državo doletela eksplozija prebivalstva. Ogledišča so financirali s posojilom tuje sile, ki je skrbela za odrešitelje. Kakšna država, so govorili Martialovi ljudje, namesto da bi se posvečala težavam z razvojem, se raje ukvarja z razvojem novih težav. Gradnja ogledišč je po obdelavi številk požrla štirinajst milijard. Letaki Martialovih ljudi so razkrivali, kolikšen odstotek tega vložka je šel za plačila različnih agentov. Letaki so razkrili še več številk - zapis obeh členov ustave na stene palače z zlatimi črkami: dvaindvajset milijard; gradnja vasice nesmrtnih: dvaindevetdeset milijard; gradnja Palače Umrlih: oseminštirideset milijard; gradnja porodnišnice, kjer se je rodil Bumftresk: dvanajst milijard...

Letaki so ugotavljali, da je državni proračun reka, ki se steka v dva oceana: v ocean propagande ter v ocean odrešitelja in njegovih RT, ki so jih domiselno poimenovali Vojska za Demokracijo in Republiko. Čas je v Katamalanaziji mineval zmeraj enako. Ljudi ni več zanimalo, od kod prihaja ta čas, kam je namenjen in kdo ga pošilja. Razen Martialovih ljudi, ki so poučevali umetnost samopogube, so vsi govorili: "To je čas odrešiteljev." Ali: "To je Martialov čas." Ali pa celo: "Mar ne vidite, da je to čas Boga?" Bog se je, tako so trdili nekateri, odločil, da ne bo več zabijal časa s sojenjem bedakom. In je pustil peklu, da se, po Kristusovem zgledu, utelešen spusti na Zemljo. Medtem ko je državni radio še vedno govoril o Katamalanaziji, so si na ulicah že zdavnaj izbrali ime Pekel. Ko je odrešitelj Jean Oscar izvedel za sramotni vzdevek, ki so ga dali državi, dragi, predragi punčici njegovega očesa, ga je popadel okruten bes in ukazal je brez sojenja ustreliti lastnika vsakega jezika in ustnic, ki bi še kdaj izgovorile to besedo. Prvi ustreljeni je bil khajski škof Dominique Roshimanito, ki ni nikoli poslušal državnega radia in je besedo "pekel" izgovoril med četrtkovo jutranjo pridigo. Usmrtili so štiristo dvainsedemdeset škofov in pastorjev ter streljali v množico, ki se je zbrala na pogrebu škofa Dominiqua Roshimanta, ko so ljudje prepevali Vrni se, Gospod, kjer se beseda "pekel" pojavi v vsaki kitici. Bes odrešitelja Jeana Oscarja Dobrosrčnega je začel pustošiti po državi v trenutku, ko so Martialovi ljudje na njegovo posteljo zmetali štirinajst kilogramov letakov, na katerih je bila zapisana ena sama beseda: PEKEL. Ukazal je, naj se na ogenj, ki je posebej za to priložnost gorel na Trgu pankrtov, vrže vsaka knjiga, vsaka listina, vsak kos papirja, na katerem je v kateremkoli jeziku zapisana beseda "pekel". V tistem obdobju se je rodilo Ministrstvo za cenzuro, katerega vozila so se prek celotne Katamalanazije v konvojih stekala proti Jurmi, da bi na Trgu pankrtov zažgala pekel. Ogenj, ki so ga s tem zanetili, je razsvetljeval dobršen del revnega dela mesta. Ko sta minila dva meseca, ki so ju imeli državljani na voljo, da papirje izročijo ljudem z Ministrstva za cenzuro, so začeli na ogenj na Trgu pankrtov nalagati vreče, ki so ječale, stokale, rjule, klele in klicale na pomoč. Sežgali so na tone in tone knjig, na milijone ton - domače, tuje, verske, umetniške, znanstvene. Sežgali so rokopisne spomenike in umetniška dela. Pravzaprav so cenzorji, ki niso imeli časa vsega prebrati (nekateri uradniki z Ministrstva za cenzuro brati sploh niso znali), sežgali vse, kar jim je prišlo pred oči. To je bila prva velika vojna v Katamalanaziji pred tisto, v kateri je Jean Kalcij, sin Jeana Brezsrčnega iz serije K, izpustil muhe, katerih pik je bil smrtonosen za ljudi, živali in rastline.

Vojna proti knjigi je trajala devet let, devet mesecev in enajst dni. Sežgali so vsa glasbena dela, ki so v naslovu nosila besedo "pekel" ali pa zgolj namigovala nanjo. Kmalu so besedo "pekel" povezali z besedo "bolečina". Bolečino so prepovedali povsod, do koder je segala država - mrtvi se niso več objokovali, zobozdravnik je pacientom prepovedal stokati, bolnike z bolečinami so sežigali. Glede slednjih je bila odločitev včasih težka, toda pri RT so se dobro znašli. Zdaj so jim rekli "riti" ("riti" je bila domislica Martialovih ljudi). Ko so pripadniki RT odkrili, da jim pravijo "riti", se je, ker je še sluga včasih večji gospod od gospodarja, kampanja fizične cenzure razširila tudi na besedo "rit". Beseda "rit" je bila izgnana iz vseh katamalskih jezikov, pa najsi so bili tuji ali domači. Nadomestil jo je izraz "tista reč" ali preprosto "reč". Kdor je izgovoril besedi "pekel" ali "bolečina", je bil obešen. Seznam prepovedanih besed se je naglo daljšal, dokler ni nastal gozd prepovedanih besed, kjer so ljudje umirali v levjem žrelu krutosti.