Spati z umetnostjo

Kultura je tako kot šport na svetu od nekdaj. Šport pa že dolgo ni več samo šport, ampak je del nacionalnega ponosa in meddržavnega rivalstva. Zato ni pomembno, kje je bil igralec rojen, pomembno je, katera država mu je ponudila čim boljše možnosti za dosežke. Vadim Fiškin, ki bo po odločitvi ministrstva za kulturo zastopal Slovenijo na 51. beneškem bienalu sodobne umetnosti, je hudomušno pripomnil, da je postopek izredne naturalizacije, po katerem je postal slovenski državljan, najverjetneje tako ali tako namenjen predvsem športnikom. Kulturniki, kakršen je on, so le stranski proizvod.

Njegova selitev iz Moskve, kjer je diplomiral iz industrijske arhitekture, se je zgodila neopazno. "Ves čas sem potoval sem in tja, Ljubljana je bila zame kot končna postaja podzemne." To, da živi v Ljubljani, je spoznal šele, ko je opazil, da kupuje povratne letalske vozovnice v Sloveniji in ne več v Moskvi.

Redni poleti pa so se začeli s povabilom Dragana Živadinova k sodelovanju pred več kot desetimi leti. "Povabil sem ga, ker je misleči umetnik, kar je zame, ki se ukvarjam z estetiko, zelo pomembno." Fiškin po mnenju Živadinova spada v svetovni vrh avantgardne vizualne umetnosti. "V vseh teh letih nikoli ni popustil, vsi njegovi projekti so bili bolj ali manj izstopajoči." Živadinov se je pred tednom vrnil s prvega moskovskega bienala sodobne umetnosti: "Tam se je zelo hitro razširila vest, da bo Vadim zastopal Slovenijo."

Smešno, srečala sva se v njegovi sobici v DUM-i, kar v Rusiji pomeni državni parlament, v Sloveniji pa je to kratica društva umetnikov. "Treba si je ustvariti svoj parlament," se je nasmehnil.

"Pogosto me na razstavah v Sloveniji označujejo za ruskega slikarja. Zanimivo! Zakaj? Na otvoritvi govorim slovensko, etnično gledano sem Jud, rodil sem se in doštudiral v Sovjetski zvezi in sem že desetletje slovenski državljan, časovno gledano pa sem največ ustvarjal v Ljubljani. Najpogosteje se sporazumevam v angleščini, čeprav to bistveno poenostavlja moje misli. Kajti ruščina je jezikovno okolje, v katerem sem odraščal, in angleščine se nisem učil v šoli," je prižgal cigareto. "Kaj hočem, če je angleščina mednarodni standard?" Vendar na angleško govoreči sceni, bolje rečeno na Zahodu, si umetnik iz Slovenije? "Da. Pri čemer Slovenijo še zelo radi mešajo z Jugoslavijo. Tako sem bil na prejšnjem beneškem bienalu podpisan kot umetnik iz Ljubljane, Jugoslavije."

Meni, da je prepoznavnost Slovenije v sodobnosti: Slavoj Žižek, Laibach, nogomet. "Težko si predstavljam, da bi Slovenijo predstavljal Prešeren, tako kot je Rusija prepoznavna po Dostojevskem in Tolstoju, ki bosta še dalj časa znana." Sliši se bogokletno, posebej zdaj, ko je za nami Prešernov dan ... "Vendar je to zelo pozitivno. Slovenija nima omejevalnih klišejev, ima pred sabo bel list papirja, na katerega riše svojo podobo: sodobna umetnost je lahko obraz Slovenije."

Vprašanja iz otroštva

Letošnje sejemske dvorane v Bologni napeljujejo na misel, da je sodobna umetnost nekaj, pri čemer je v ospredju prizadevanje umetnikov, da bi si olajšali delo: ni jim treba več ure in ure mahati s čopičem. Dovolj je že prerezano, popolnoma prazno platno v okvirju. "Na predavanju me je nekdo vprašal: Ko sem bil še otrok, sem hrošču odtrgal noge in ga namestil v škatlico od vžigalic - je to konceptualna umetnost ali ne? Kar koli postane umetnost v hipu, ko stvar tako označimo. Drugo vprašanje je, ali je to dobra ali slaba umetnost." In kdo lahko kategorizira, kaj je kakovostno in kaj ni? "V umetnosti ni tako kot v športu, tisti, ki je prvi prišel na cilj - je zmagovalec. Umetnost danes ne more biti marginalna, izobčena. Sodobni umetnik ne more živeti izolirano na vasi ..."

Fiškinova sobica na ljubljanski Kotnikovi ulici prej spominja na pisarno s kavčem kakor na delavnico. Miza in še ena miza in police, polne kataloškega špeha - s Fiškinom ali brez njega. Vadim, oblečen v nekaj, kar ne ostane dolgo v spominu, je vzel v roke najljubšo knjigo. Na videz enciklopedija ali leksikon, ki zbudi začudenje, kajti opisane otoke in druge pojave v njem sem v šoli očitno "prešpricala". "To je enciklopedija reči, ki so postale stvarnost zato, ker so bile opisane v knjigah - izmišljotine na znanstveni ravni," je pojasnil Vadim.

Druga knjiga, ki jo redno prebira, je Red in nered v naravi, skice in grafi, ki z lahkoto zmedejo družboslovno naravnano pamet. "Veš, prve stvari, ki sem ji naredil, so bile podobne tem skicam. Prek njih banalne reči postanejo jasne." Umetnik Fiškin namreč ne pripoveduje o občutkih, v svojih delih govori o odkritjih in iskanju. "Ne zanimajo me simbolizem, alegorije ... Zanima me logika človekovega iskanja. Mikajo me vsa odkritja - od kolesa do črnih lukenj -, kajti to so primeri človekovega iskanja."

Tako v svojih delih rešuje nekatera vprašanja iz otroštva. Recimo, kaj je na drugi strani Zemlje? "Kolikor toliko sem vedel, da je Zemlja okrogla. Toda kako lahko ljudje na drugi strani jedo špagete, saj jim najbrž padajo s krožnikov?" Z izračuni je ugotovil, da je "na drugi strani Evrope" večinoma voda - Tihi ocean. Iz Ljubljane bi skozi zemeljsko kroglo, na primer, prišli v vode v bližini Nove Zelandije. "Težko je dobiti sliko oceanskega dna, sploh pa določenega dela." Ogromno časa je porabil za to, da je po elektronski pošti našel prave ljudi. "Največkrat mi sploh niso odgovorili ali pa so menili, da je ideja zelo zanimiva in naj jim sporočim, ko bom stvar izpeljal do konca. To je bilo, milo rečeno, čudno glede na to, da sem jih prosil za pomoč." A se mu je vseeno posrečilo - od novozelandskega strokovnjaka je dobil slike, na podlagi katerih je kot arheolog ustvaril tridimenzionalno maketo. Če verjamete ali ne, "na drugi strani Ljubljane" je 5300 metrov pod vodno gladino območje rdeče globinske oceanske ilovice.

Ker je z istim konceptom nastopil tudi v Parizu, je kavčuk preuredil v kvadratni meter pod francosko prestolnico. In kaj so tisti skoraj spiralni krogi na maketi? "Videti je zanimivo, ne? V resnici je to okamnel drek podvodnih črvov."

Muzej ene slike

Še en projekt: vožnja z balonom po Postojnski jami. Čisti absurd. Poleg tega, da je igralec, pripet na živo rdeč balon, med performansom recitiral, je stranski učinek dogodka vpis v Guinnessovo knjigo rekordov.

Vendar le manjši del razstav poteka v Sloveniji, in to ne po Fiškinovi krivdi. Recimo projekt HOTELiT, ki ga je idejno zasnoval skupaj z znanim konceptualistom Jurijem Leidermanom, Slovenije ni videl zgolj zaradi birokratskih ovir. "Zapletlo se je pri priključku." HOTELiT je namreč edina arhitekturna zgradba, ki jo je Fiškin kdaj ustvaril, čeprav je diplomirani arhitekt. Predstavlja stanovanjski blok s posteljo, straniščem in televizijo v njem.

"Sodobni povprečni obiskovalec ne predvideva poglobljenega pogleda," je začel razlago, čemu je namenjen HOTELiT, ki je bil na ogled v Antwerpnu v Belgiji. "Povprečni gledalec porabi za obisk razstave od trideset minut do ene ure. Čeprav, če bi izračunali, koliko časa bi človek porabil za ogled vseh videoposnetkov na kakšni sodobni razstavi, bi ugotovili, da bi potreboval več kot en dan." Hitra hrana, hitra umetnost, hitro življenje. "Vendar umetnost, kot je rekel že Nabokov, ne more biti enostavna. Ne sme biti hitro dojemljiva. Če jo hočeš razumeti, moraš z njo spati."

Zamisel je dobil v svojem rojstnem mestu Penza. "Tam so v 80. letih odprli, kar je bilo za tisti čas presenetljivo, muzej ene same slike. Stoli so bili postavljeni kot v gledališču, o sliki se je veliko govorilo, nato so se zavese odgrnile in obiskovalec si je s svojega stola, kolikor se mu je ljubilo, ogledoval sliko."

Sicer je Penza le spomin na otroštvo. Rednega naročnika revije Mladi tehnik sta mama, novinarka, in oče, inženir, silila v glasbeno šolo - za klavir. "Lepega dne sem se uprl in rekel, da bom raje risal kot igral." Sedaj ni več prepričan, ali ni tega naredil samo zato, ker se mu je klavir tako zagnusil, da je bil pripravljen početi kar koli drugega.

Bolj kot Penza ga je zaznamovala Moskva, kjer je najprej ustvarjal v umetniškem skvotu in kasneje najel delavnico. "Pri izbiri fakultete nisem izbiral poklica, izbral sem sistem izobraževanja." Klasična sovjetska umetniška šola je bila zanj nezanimiva in preveč konservativna. "Bistveno bolj mi je pri srcu ruska avantgarda iz 20. in 30. let, ki je odgovarjala na globalna vprašanja." Vojski se je, kot večina vrstnikov, izognil kot "potrjeni" shizofrenik. In kar je še pomembno iz njegovega življenjepisa: v Slovenji se je ustalil tudi zato, ker je tukaj spoznal svojo drugo polovico. "S triletnim sinom poskušam govoriti rusko, ker je pač nasploh lepo, če govoriš več jezikov. Toda odgovarja mi v slovenščini."

Dan v 12 minutah

Kakor je pred kratkim rekel Vladimir Žirinovski, zakaj bi se učili angleško, če se zaradi diaspore vsepovsod govori rusko!? "Žirinovski je sploh eden takih umetniško obdarjenih politikov," je Vadim v pepelniku stisnil cigareto, najbrž že peto. "Predlagal je maščevanje baltiškim državam. Da bi na meji zakopali strupene odpadke in namestili ventilatorje, ki bi pihali v smeri proti Latviji in Estoniji. Glej, umetniška instalacija!"

Torej te navdihujejo politiki? "Niti ne." Se pa zanimaš za politiko, voliš? "V Rusiji, čeprav imam oba potna lista, že davno ne več. Kot slovenski državljan - da."

Za beneški bienale je ministrstvo sklicalo komisijo in ta je na predlog Moderne galerije izbrala Fiškina za predstavnika Slovenije. Zabavno je, da se je isto ministrstvo pred dvema letoma odzvalo čisto drugače. Fiškin je namreč že imel uradno vabilo iz Benetk za udeležbo in je ministrstvo povprašal, ali bo, kakor je praksa tudi v drugih državah, financiralo njegovo udeležbo. Od komisije je dobil odgovor, da "projekt ne izkazuje visoke stopnje ustvarjalnosti". Je raven ustvarjalnosti, ki jo zahtevajo beneški organizatorji, nižja od ravni, ki jo zahtevajo ljubljanski kulturniki?

Glede na to, da je leta 1995 v Benetkah že sodeloval kot predstavnik Rusije, je njegov povsem mirni odziv na nastop leta 2005 razumljivejši. "To je še ena priložnost zame, da ustvarjam. Kajti v tej sobici ne morem uresničiti svojih teoretičnih zamisli, čeprav bi jih zelo rad. Moja delavnica se je skrčila na moj računalnik." Po drugi strani je dejanje Slovenije zanj znamenje, da je kot država dovolj močna. "Kajti ksenofobija je znak šibkosti in ne moči."

In kaj boš pokazal v Benetkah? "To je kot paradoks dvojčkov." Na kratko povedano, če bi enega brata poslali daleč v vesolje, drugi, ki bi ostal na Zemlji, ne bi dočakal njegove vrnitve, ker bi se postaral in umrl. Kajti čim hitreje gre raketa, tem hitreje teče čas na zemeljski obli. "Izračunal sem, če bi raketa letela s hitrostjo 299,782 km/s, kar je 10 m/s počasneje od svetlobne hitrosti, bi dan na Zemlji v plovilu trajal 12 minut." Zato je naredil bel prostor, v katerem je mogoče skozi okno z umetno osvetlitvijo podoživeti dan v dvanajstih minutah. Tistim, ki so jim pojmi, kakršen je svetlobna hitrost, tuji, bodo mogoče, tako kot meni, všeč igre senc.