Histerija velikih imen

Ena najzanimivejših zgodb okoli nedavnega koncerta Rammstein v Tivoliju je povezana z vremenom - sveži sneg je težko naloženim tovornjakom, ki so prevažali opremo nemških zvezd, upočasnil potovanje proti prestolnici, ki je bila pod svežo belo odejo. Igor Vidmar, organizator tega in še nekaj sto koncertov v zadnjega četrt stoletja, pravi, da so v petkovem dopoldnevu zvonili telefoni med njim, Škucem, občino, Halo Tivoli in komunalo, ki je s plugi in soljo dokončala delo Ropotove ekipe in hale pri utiranju poti nemški opremi do Tivolija, tam pa so opremo prevzeli domači tehniki. Po poročanju enega izmed Vidmarjevih mlajših konkurentov je bila več kot stočlanska ekipa v odlični formi in je dostavljeno pripravila v tako kratkem času, da so bili impresionirani celo Nemci. Jasno - koncert se je začel točno.

Rammstein so po slovenski koncertni uspešnosti presenetili celo Vidmarja: "Rammstein so fenomen, ki si ga ne znam v celoti pojasniti." V nekajkrat večji Budimpešti so imeli podobno število poslušalcev kot pri nas. "Z zadnjo ploščo so sicer naredili preboj, toda Anastacia je imela večjo publiciteto v popularnih oziroma populističnih medijih." Organizacija koncertov, tudi velikih, je že dolgo dokaj normalna profesionalna dejavnost. Vidmar pa je s svojim konceptom dobrih sodelavcev ter avtonomije in samofinanciranja uspel narediti "več kot 300 koncertov. ŠKUC Ropot in zdaj Ropot ni nikoli dobil niti tolarja kredita od banke, zelo redko so pomagali posamezniki, nekaj sponzorji ali država oziroma mesto, to pa nanese manj kot 10 dohodkov"

Po četrtstoletnem organiziranju koncertov se seznam bendov, ki jih je organiziral pri nas (in za časa Juge tudi na območju nekdanje širše domovine), bere kot kdo-je-kdo v alterurbani glasbeni zgodovini: prvi podvigi v začetku 80. so ponujali alter kultna imena kot Nirvana, David Bowie, Metallica, Einsturzende Neubauten, Jesus And Mary Chain ...; prvi pravi rock koncerti v 80. so pripeljali Ramonese, Iggyja Popa, Jane's Addiction, ZZ Top ter Davida Byrna, ta trend se je nadaljeval z Rage Against The Machine, Pearl Jam in Queens Of The Stone Age; med zadnjimi koncerti na katere je publika romala kot na romarsko pot, pa sta bila Pixies in Kraftwerk.

"Vedno težje je delati male koncerte, zadnjih nekaj let je vedno manj publike," pravi za male in srednje velike koncerte. Trenutni trend kaže, da je pri nas vse več velikih koncertnih gostovanj znanih imen, ki zaradi glamurozne in mitološke pojave pop glasbe v posel privlači "nenavadne vešče", kot Vidmar pomiluje nekatere konkurente in odgovori na večno vprašanje, zakaj kakšni koncerti odpadejo: "Kot vsa popularna glasba je tudi koncertni posel prostor mitologij, iluzij in čudnih egov, ki pripelje do tega, da si bizarni posamezniki predstavljajo, da je organizirati koncert kot popiti kozarec mrzle vode. Primerki to ugotovijo prepozno." Pomislite samo na serijo odpovedi imen kot Shakira, Limp Bizkit, Marilyn Manson ali Michael Jackson. "Mislim, da so se stvari precej izenačile s tistimi zunaj," ocenjuje stanje obveščenosti publike. Informacije so dostopne na internetu ali kabelski TV, "tako da slovenske publike ne moreš več na veliko nategovati. Kvečjemu s Frediji Milerji in podobnimi konstrukti". Ob tem kapitalski tokovi nove Evrope k nam prinašajo avstrijske promotorje, ki jih z njihovih tržišč izganja še večji, nemški koncertni kapital. "V Sloveniji najdejo svoje lokalne pribočnike, slamnate može in plačujejo avstrijske dolgove s slovenskim denarjem. Njihov interes je samo profit in poplačilo dolgov, ROPOT in ostali domači 'alter' organizatorji pa investiramo v nove, tvegane koncerte."

Medtem ko je koncertna industrija v vzponu, so založniki nosilcev zvoka v krizi od pojave CD-pekačev in domačega interneta. Vidmar opazuje, da bendi koncentrirajo svoje nastopanje na poletne festivale, ki jih je v Evropi okoli 70: "Tam bendi povprečno dobijo dvakrat toliko denarja kot na turnejah, pa še zanje je vse bolj enostavno." Ker je diskografska industrija v krizi, ima manj denarja za subvencioniranje turnej za promocijo novih albumov. Koncerti so pač odvisni od turnej, ki so vse krajše. Razumljivo je, da tudi uveljavljeni bendi nimajo želje po več nastopih, ker imajo precej drugih načinov promocije. "Tisti, ki ne uspejo ali ne morejo uspeti, ker so avantgarda ali underground, pa morajo igrati," razčleni sodobno potrebo po živem izvajanju.

Prostor

Ob tem se Ljubljana vseskozi otepa s težavo pomanjkanja primernega prostora za tovrstne dejavnosti. Hala Tivoli je precej polna športa in hokejske ali košarkarske tekme pač ne moreš preložiti. "To je problem prostora že 20 let. Prej je bil Dom svobode, pa Festivalna dvorana ... morda se bo zdaj razvilo Gospodarsko razstavišče, ko je manj sejmov." Prostorske možnosti so enake kot v 80., "samo da je namesto enega FV-ja pet naslednikov na Metelkovi. V celo sodobno 'performersko kulturo', glasbeno ali gledališko, ni bilo nobene investicije, razen adaptacije Stare elektrarne." Vidmar obrazloži: "Kulturne politike prejšnje koalicije ni bilo, čeprav je LDS v programih navajala alternativno kulturo kot del svoje identitete. Nekaj malega je naredila na koncu v mestu, na ravni države pa ne. Za novo infrastrukturopo skrbi Urad za mladino."

Ob nekaj novih pisarnah na Metelkovi ("to niso klubi ali koncertna prizorišča") ne vidi kakega rezultata njihovega delovanja v državi. "Najhujše je, da se prejšnji vladalci niso zavedali pomena avtohtone popularne kulture za sodobno 'domovinsko vzgojo' mladih generacij, ki bi se lahko istovetili s kulturno moderno domovino, ne pa da imajo vedno bolj občutek odrinjenosti in da morajo na internet ali v Muenchen, da slišijo, kar želijo."

Seveda vedno obstaja železo v ognju. Denimo Kino Šiška, ki je pred petimi leti prešel v roke mesta Ljubljana in kjer se sedaj odvijajo vaje plesnih projektov. Mesto ga je sicer namenilo za kulturne namene, v zadnjih dveh letih se je začel postopek adaptacije za večnamensko dvorano, vendar manjka precej osnovnih reči. Izgubili so se načrti, tako da se ves prostor meri ponovno, za pravo adaptacijo pa sedaj tudi ni denarja. Vidmar ocenjuje, da je cela kultura izgubila privilegiran položaj in da so sredstva zanjo padla. "Nesmiselno je pričakovati, da bo popularna kultura imela boljši proračunski položaj; morali pa bi jo približno izenačiti z 'elitno' kuturo." Pri Kinu Šiška pa gre po njegovi oceni "za eno relativno najbolj perspektivnih kulturnih investicij za relativno majhen denar." Za 150 do 200 milijonov bi dobili kakovostno dvorano za 1500 ljudi vseh generacij, ki bi bila s stopničasto amfiteaterskim prostorom podobna Križankam, imela pa bi tudi premičen oder. Zelo fleksibilen prostor z odlično lokacijo bi lahko poživil tudi širši center mesta, "da se ne bi vse dogajalo v BTC-ju in Koloseju. Suburbana publika je lahko zadovoljna s slednjima, urbana pa potrebuje Kino Šiška." Slovenija in Ljubljana sta tudi regionalni središči sodobne in popularnoglasbene kulture, kulturno gospodarstvo pa je zadnji dve desetletji ena bolj pomembnih in rastočih vej nacionalnih gospodarstev "Ljudje hodijo v Ljubljano na koncerte iz Italije, Hrvaške in južne Avstrije, na koncertu Rammstein sem slišal štajerske in koroške naglase. Če ne bom pazili, bomo zgubili to pozicijo."

Pri koncertih ne moremo mimo medijev: "Kraftwerki niso bili razprodani, Radio Slovenija pa je objavil, da so razprodani, čeprav na koncu niso bili. Obratno se je zgodilo s Pixies. Okoli velikih koncertov nastane neka čudna histerija in ljudje počnejo čudne stvari." Mediji so zakon zase. Odnos do popularne kulture, še posebej uvozne koncertne, ki ni vsa v statusno velikih koncertih, ampak tudi v številnejših manjših klubskih koncertih, je v zadnjih petih letih povsem degradiral. "Vsi hočejo samo še velika imena, glamur in populizem." Med to aktivno medijsko manipulacijo delajo klubi od Ormoža do Gorice, "bliže središča pozornosti pa pride edino še Marko Brecelj zaradi svojega šova". Celotna dediščina 80., ki je po Vidmarju "v undergroundu še vedno dokaj ali zelo živa, je povsem padla ven iz medijev; ne samo komercialnih, ampak tudi iz nekdanjih progresivnih. To je tragedija".

Elektronski mediji imajo še precej večjo odgovornost: "Komercialni radii, ki so najglasnejši in najbolj dominantni, so- z redkimi izjemami - totalno enoumni oziroma enozvočni, Radio Študent pa doživlja popolno katastrofo." Ker je radijsko "tržišče" zelo izkrivljeno, Vidmar vidi izhod v državni metli, ki bi naredila red na področju zasebnih medijev, še posebej zasebnih radijev in televizij. Kar bi sicer morali narediti kulturni ministri pred štirimi ali osmimi leti, ostaja izziv za novega kulturnega ministra, ki govori o pluralizaciji medijev. "On misli samo na politično, potrebna pa je tudi kulturna, da ne prevlada enoumna novokomponirana turbokultura, ki se fura skozi te medije. To menda ni v interesu tega ministra. In če ni, bi lahko kaj naredil."