Priznanje umetniške svobode

Sredi marca je prišla z ustavnega sodišča spodbudna novica za slovenske umetnike. Sodniki, ki delujejo v naši najvišji sodni ustanovi, so namreč odločili, da bodo morali njihovi kolegi, ki delujejo na nižjih inštancah, pod drobnogled znova vzeti razvpiti primer Pikalo. Zato ker sodniki v tem primeru doslej niso ravnali v skladu z ustavo. Tri sodišča - najprej okrožno sodišče v Slovenj Gradcu, nato višje sodišče v Mariboru in nazadnje tudi vrhovno sodišče - so namreč pisatelja Matjaža Pikala obsodila, da je v svoji knjigi Modri e žalil čast in dobro ime upokojenega policista iz Koroške. Pikalo mu je moral zato plačati 2,5 milijona tolarjev odškodnine. Ustavno sodišče pa je zdaj odločitev vseh treh sodišč razveljavilo, ker so sodniki z nižjih inštanc v bran vzeli le pravico do časti in dobrega imena upokojenega policista. Povsem pa so zanemarili pisateljevo pravico do svobodnega izražanja in umetniškega ustvarjanja. Primer Pikalo se zato vrača na prvostopenjsko, slovenjgraško sodišče.

A zakaj je pravzaprav šlo v Pikalovem primeru? Leta 1998 je koroški ustvarjalec Matjaž Pikalo pri Cankarjevi založbi izdal roman z naslovom Modri e. Za enega od mnogih stranskih likov, s katerimi se v zgodbi srečuje glavni junak, je izbral precej zoprnega policista Petardo. In v tem liku se je prepoznal upokojeni policist iz Mežice Norbert Vertačnik, ki se ga je na Prevaljah, kot sam pravi, "zaradi prizadevnosti pri opravljanju policijskega dela", dejansko prijel vzdevek Petarda. Vertačnik je bil zato prepričan, da je Pikalo v knjigi opisoval njega. Ker pa je bil lik Petarde v knjigi negativen, je Vertačnik vložil tožbo proti pisatelju, zaradi duševnih bolečin pa je od njega terjal dva milijona tolarjev odškodnine. Obenem je zahteval, da se Cankarjevi založbi prepove prodaja knjige Modri e.

Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu se s prepovedjo prodaje knjige ni strinjalo. Več posluha pa je našlo za Vertačnikove argumente o razžalitvi njegove časti in dobrega imena. In kakšni so bili njegovi argumenti? Kot sporne je navajal dele knjige, kjer je Pikalo Petardo opisoval kot "prašiča, prasca, cajkana, zelo trmastega domorodca, nemarneža, masturbatorja, izsiljevalca podkupnin". Najbolj pa ga je razburil del romana, v katerem Petarda zasači glavnega junaka pri seksu s francosko mladenko, pri čemer sam masturbira, nato pa od njiju zahteva še denar. In sodišče je Vertačniku v celoti verjelo. Čeprav je Pikalo vztrajno ponavljal, da gre v knjigi za fikcijo, sodišča ni uspel prepričati. Sodišče je skušal o razliki med fikcijo in faktografijo podučiti tudi takratni predsednik Društva slovenskih pisateljev Evald Flisar, vendar sodišče njegovih pojasnil ni upoštevalo. Namesto tega je odločilo, da je pisal Pikalo o resnični osebi, njegovo pisanje pa je razglasilo za žaljivo in nizkotno. Sodbo sta potem potrdila tudi višje sodišče v Mariboru in vrhovno sodišče. Ustavno sodišče pa je odločitve vseh treh sodišč razveljavilo.

"Recimo, da gledam na to kot na začetek ponovne bitke, na koncu katere bi v tem procesu morala zmagati pravica do svobodnega umetniškega ustvarjanja," je po odločitvi ustavnega sodišča povedal Pikalo, ki zdaj upa, da so si umetniki z njegovo pomočjo le priborili spoštovanje do njihovega dela in njih samih, "ne pa, da se ima umetnike v takih primerih za nekakšne malopridneže, ki namenoma ali pa kar tako, iz malomarnosti, kot je pisalo v moji sodbi, žalijo poštene in dobre ljudi. Takšno obravnavanje umetnikov je omalovažujoče, pa še veliko jih lahko stane". Odločitev ustavnega sodišča so pozdravili tudi v Društvu slovenskih pisateljev. Predsednik društva Vlado Žabot vidi v odločbi pomemben precedens v slovenski sodni praksi in priložnost, "da se tozadevni procesi iz sramotno grotesknega sodnega mračnjaštva dvignejo na stopnjo kulturne in civilne razvitosti sodobne slovenske in evropske družbe".

Kljub temu pa smo bili le nekaj dni zatem znova priča "stari" sodniški praksi. Ljubljansko višje sodišče je namreč pisateljico Bredo Marijo Zorec, ki ustvarja pod psevdonimom Breda Smolnikar, obsodilo, da je v knjigi Ko se tam gori olistajo breze, širila zlobna natolcevanja o družini Nakrst. Smolnikarjeva, ki ji sodišče ni verjelo, da je napisala pripovedko, se bo morala zato javno opravičiti štirim sestram iz te družine in jim izplačati odškodnino. In ne le to. Sodišče je odločilo tudi, da mora Smolnikarjeva vse izvode svoje knjige umakniti iz prodaje, sicer bo morala za vsak nadaljnji dan prodaje plačati 50.000 SIT. Smolnikarjeva se je odločila v znak protesta nekaj svojih knjig sežgati na grmadi.