Dutch touch na pohodu

Glavni izvozni artikel Nizozemske te dni niso tulipani, pač pa arhitektura. V tekmi za najpomembnejše arhitekturno delo zadnjih dveh let so Nizozemci gladko premagali vso evropsko konkurenco. Glavno, 50.000 evrov vredno nagrado sklada Mies van der Rohe je prejšnji teden dobil kultni nizozemski arhitekt in teoretik Rem Koolhaas oziroma njegov biro Office for Metropolitan Architecture (OMA), in sicer za projektiranje nizozemskega veleposlaništva v Berlinu. Posebne omembe za vzhajajoče arhitekturne zvezde pa je bil deležen nizozemski biro NL Architects za BasketBar oziroma košarkarsko igrišče z barom v univerzitetnem središču De Uithof v Utrechtu. Nizozemska država, ki že vsaj dve desetletji vztrajno podpira domačo arhitekturo, je tako dobila največje zadoščenje. Dokazala je, da za promocijo države ne potrebuješ peščenih plaž s palmami in z romantičnimi sončnimi zahodi. Dovolj je, da imaš dobre arhitekte.

Tudi letos je bila konkurenca med finalisti huda. Nacionalna strokovna združenja in izvedenci so za nagrado predlagali 240 projektov iz 13 evropskih držav. Žirija je nato izbrala 33 finalistov, ki bodo uvrščeni na potujočo razstavo in objavljeni v katalogu, izmed njih pa še pet projektov, ki so neposredno konkurirali za nagrado. Teh pet projektov si je žirija - letos ji je predsedovala Zaha Hadid, britanska arhitektka iranskega rodu, dobitnica nagrade sklada Mies van der Rohe leta 2003 in edina ženska dobitnica Pritzkerjeve nagrade za življenjsko delo - ogledala na kraju samem. Tako so si člani žirije poleg nizozemskega veleposlaništva v Berlinu ogledali še poslovno stolpnico Swiss Re v Londonu, ki ji Angleži ljubkovalno rečejo kumarica in jo je projektiral Norman Foster, veleblagovnico Selfridges & Co. v Birminghamu, ki jo je projektiral biro Future Systems oziroma Jan Kaplicky in Amanda Levete, promenado na Forumu 2004 in fotovoltaično centralo v Barceloni, ki sta jo ustvarila arhitekta Jose Antonio Martinez Lapena in Elias Torres Tur, ter mestni stadion v Bragi na Portugalskem, ki ga je projektiral Eduardo Souto de Moura. Nazadnje je žirija tehtala med stadionom in veleposlaništvom. Oba je hvalila zaradi njunega posebnega odnosa do okolja, v katerega sta bila postavljena, toda nazadnje se je odločila za Koolhaasa. Zakaj? Arhitekt Andrej Hrausky, vodja ljubljanske galerije Dessa in član svetovalnega odbora v skladu Mies van der Rohe, pravi, da zato, ker je Koolhaas zvezdnik. Treba je namreč vedeti, da sklad ne živi le od denarja Evropske komisije, pač pa tudi od sponzorjev, in ti si med nagrajenci želijo videti predvsem zveneča imena. "Večina kritikov in predstavnikov nacionalnih strokovnih združenj je navijala za nogometni stadion, ker je izredno poetičen. Postavljen je ob hrib, tako da lahko obiskovalci uživajo v tekmi ali pa ob pogledu na naravo. Spominja me na starogrška gledališča. Toda žirija se je rajši odločila za bistveno bolj komercialno, hollywoodsko ali, če hočete, spektakularno arhitekturo," pravi Hrausky. Zanimivo je, da med 33 finalisti ni bilo niti enega predstavnika iz novih članic EU, Slovencev pa ni bilo niti na najširšem seznamu vseh prijavljenih projektov. Edini slovenski arhitekt, ki se mu je v zgodovini podeljevanja te ugledne nagrade uspelo prebiti v vrh, je prof. Aleš Vodopivec. Žirija je namreč leta 2001 v finale uvrstila njegovo pokopališče v Srebrničah pri Novem mestu.

Prozorna ambasada

Kljub kritikam glede izbire žirije pa ne gre prezreti, da sta zmagovalna projekta odlična primera sodobne arhitekture. Štiristo kvadratnih metrov veliko košarkarsko igrišče je postavljeno ob univerzitetno knjižnico. Pod platojem igrišča je bistro, ki ima v stropu zastekljene odprtine, tako da lahko obiskovalci med pitjem kave gledajo košarkarje. Objekt, ki je stal skoraj 1,3 milijona evrov, je sicer samo del projekta prenove univerzitetnega središča, ki se izvaja že od leta 1989. Pred birojem NL Architects so svoj pečat tam pustili že številni drugi mednarodno uveljavljeni nizozemski arhitekti, poleg Koolhaasa še Mecanoo, Ben van Berkel ter Wiel Arets in Neutelings Riedijk, ki sta širši slovenski javnosti znana kot zmagovalca natečaja za prenovo ljubljanskega Kolizeja.

Tako kot košarkarsko igrišče tudi veleposlaništvo zaznamujeta tipična nizozemska odprtost in kalvinistična preprostost. Velike steklene površine dajejo vtis, da lahko kadar koli pokukamo v osrčje ambasade. Zastekljena je celo veleposlanikova zasebna rezidenca na vrhu objekta, tako da lahko naključni sprehajalec gleda veleposlanika, kako se muči na napravah za fitnes. Nadstropja med seboj povezuje rampa, vendar je uslužbenci ne uporabljajo prav pogosto, ker je bistveno manj udobna od dvigal. Objekt stoji ob reki Spree, v najstarejšem delu Berlina, ki je pred padcem Berlinskega zidu spadal k NDR. Koolhaas projekta ni sprejel samo zato, ker je zaljubljen v Berlin, pač pa tudi zato, ker so veleposlaništva priljubljen poligon za oglaševanje držav skozi arhitekturo. Norman Foster je na primer avtor nove steklene kupole in celotne rekonstrukcije nemškega parlamenta, ki je bil hudo poškodovan v drugi svetovni vojni. Njegov britanski kolega Michael Wilford je projektiral objekt novega britanskega veleposlaništva, ki so ga odprli leta 2000. Na berlinskem Pariškem trgu je pariški arhitekt Christian de Portzamparc projektiral novo francosko ambasado, ki so jo zgradili in naselili v dveh letih. Na Pariškem trgu je tudi novo veleposlaništvo ZDA, projektiral pa ga je ugledni arhitekturni biro Moore Ruble Yudell iz kalifornijske Santa Monice. Švicarji so za dograditev svoje zgodovinske ambasade izbrali mednarodno uveljavljeni tim Diener & Diener iz Basla. Največ pozornosti v Berlinu pa zbuja veleposlaništvo skandinavskih držav. Danska, Finska, Islandija, Norveška in Švedska so se odločile za skupni diplomatski kompleks, za katerega številni arhitekti, med drugim tudi Hrausky, pravijo, da je odličen. Še posebej zato, ker je odprt za širšo javnost, saj v njem redno prirejajo razstave. Splošni načrt kompleksa in tudi skupno sprejemno in razstavno stavbo je izdelal avstrijsko-finski arhitekturni par Adolf Berger in Tiina Parkkinen, nato pa je pet arhitektov iz posameznih držav projektirajo zgradbe posameznih veleposlaništev. Nizozemcem je bilo jasno, da morajo v tako ostri konkurenci izbrati najboljšega. Kdo je to, ni bilo dvoma. Enainšestdesetletni Koolhaas ima med arhitekti približno tak status, kot ga imajo med glasbeniki rock zvezdniki. Ta nekdanji novinar ter filmski in gledališki scenarist, ki se je za študij arhitekture odločil pri 24 letih in je študiral najprej na znameniti šoli Architectural Association v Londonu, pozneje pa na univerzi Cornell v ZDA, je danes profesor na šoli Harvard Design School in gradi po vsem svetu - od Berlina, New Yorka do Pekinga. V njegovem matičnem biroju Office for Metropolitan Architecture (OMA) v Rotterdamu dela več kot osemdeset arhitektov, mnogi med njimi zastonj, zgolj zato, da bi bili blizu svojemu guruju, pa čeprav ga vidijo zelo poredko ali nikoli. Koolhaas je namreč dve tretjini časa na poti med enim in drugim mednarodnim letališčem. Čeprav po političnem prepričanju velja za ultralevičarja, je brez slabe vesti podpisal številne sodobne templje potrošništva, ki so jih naročile multinacionalke. Za modno hišo Prada, sinonim kapitalizma, je na primer oblikoval tri trgovine, med drugim razkošni trgovini na Manhattnu in Beverly Hillsu, projektiral pa naj bi tudi novo Pradino trgovino v Šanghaju. Znan je po tem, da je Romanu Prodiju predlagal, naj na zastavo EU postavi črtno kodo kot simbol kapitalističnega neoliberalizma. Pa tudi po tem, da je na presenečenje mnogih odločno zavrnil ponudbo za sodelovanje pri projektu Ground Zero, torej pri pozidavi območja, kjer je pred 11. septembrom stal WTC. Poleg vsega drugega je Koolhaas soustanovitelj fundacije Hoogebouw, ki na Nizozemskem že nekaj let promovira gradnjo v višino, in to precej uspešno, saj ima danes vsako pomembnejše mesto nebotičnik vsaj v načrtu, Rotterdam pa bo v nekaj letih videti kot pravi evropski Manhattan. Med njegovimi popularnejšimi objekti so enajstnadstropna osrednja knjižnica v Seattlu, študentski center na Illinois Institute of Technology v Chicagu, glasbena dvorana v Portu in individualna hiša v Bordeauxu. Slednja je res nekaj posebnega, saj se je izvrstno prilagodil naročniku - invalidnemu založniku in njegovi ženi. Sredi hiše je postavil ogromno odprto dvigalo, tako da lahko lastnik z invalidskim vozičkom nemoteno potuje skozi posamezna nadstropja. Trenutno se posveča predvsem gradnji novega sedeža državne kitajske televizije CCTV v Pekingu. Dvesto trideset metrov visok objekt, ki bo obsegal 400.000 kvadratnih metrov površine, naj bi končali do olimpijskih iger leta 2008.

Na podelitvi nagrade sklada Mies van der Rohe v Barceloni pa je govoril tudi o prenovi največjega umetnostnega muzeja na svetu - slavnega Ermitaža v Sankt Peterburgu. Zdi se mu nesprejemljivo, da ima Ermitaž dvakrat več artefaktov kot pariški Louvre, kljub temu pa ga na leto obiščeta le dva milijona obiskovalcev. Prepričan je, da bi s prenovo število obiskovalcev lahko štirikrat povečal. Zanimivo, da je Koolhaas postal priljubljen, še preden je zares začel graditi. To je dosegel s pisanjem in z odličnim občutkom za marketing. Njegova knjiga Delirious New York, ki jo je izdal konec sedemdesetih let, danes velja za kultno. Svoj položaj najvplivnejšega razlagalca razvoja sodobnih mest in arhitekture je še utrdil, ko je leta 1995 izdal skoraj tri kilograme težko in 1344 strani obsegajočo monografsko publikacijo S, M, L, XL. Gre za knjigo, ki ima med arhitekti tak status kot Biblija med katoliki. Pozneje je priznal, da ga je radikalno teoretiziranje finančno skoraj pokopalo. A ni odnehal. Javnost je še naprej izzival s svojimi ciničnimi in pogosto kontroverznimi besedili. Najprej s knjigo Harvard Design School Guide to Shopping, kjer je med drugim zapisal: "Kot intelektualci si ne moremo več privoščiti nobene kritične distance do nakupovanja. Shopping je zame sinonim za moderniziranje." Lani pa še s knjigo Content, v kateri med drugim intervjuva prvo ameriško "TV-gospodinjo" Martho Steward. Že pred časom je napovedal še dve novi študiji - Great Leap Forward o bliskoviti urbanizaciji Kitajske in Tales of Communism o načrtovanju, politiki in gradnji stanovanj v komunističnih državah. Koolhaas je tudi edini Nizozemec, ki je bil nagrajen z najuglednejšo, 100.000 dolarjev vredno Pritzkerjevo nagrado za življenjsko delo, ki jo družina Pritzker - bolj znana kot lastnica mednarodne hotelske verige Hyatt - podeljuje od leta 1979. S tem se je postavil ob bok najuglednejšim arhitektom, kot so Frank O. Gehry, Renzo Piano, švicarski tandem Jacques Herzog in Pierre de Meuron, Richard Meier, Norman Foster in Joern Utzon. Arhitekt Tadej Glažar pravi, da si ljubljanska fakulteta za arhitekturo že leta zaman prizadeva za Koolhaasovo predavanje pri nas. A pravo zmago bi dosegli šele, če bi nam ga uspelo prepričati, naj se spoprime z urbanizmom dvomilijonskega mesta Slovenija. Potem nas zagotovo ne bi več zamenjevali s Slovaško.